Novi Slovenski biografski leksikon

ERŽEN, Janez, igralec (r. 7. 5. 1929, Mleščevo; u. 8. 2. 2009, Ljubljana). Oče Ivan Eržen, tapetnik, izdelovalec konjskih komatov, mati Marija Eržen, r. Ercah, gostilničarka. Žena Vera Eržen Per, igralka.

Mladost je preživljal v rojstnem kraju Mleščevo pri Ivančni Gorici, osnovno šolo pa obiskoval v Stični. Ko so maja 1944 družino pregnali iz domačije, se je priključil partizanom. Po končani vojni je bil zaposlen kot kurir pri predsedstvu vlade, igral je na amaterskem odru v Ivančni Gorici, nato se je vpisal na novoustanovljeno Akademijo za igralsko umetnost (AIU, danes AGRFT). Po končanem študiju dramske igre je bil 1951–54 zaposlen v Prešernovem gledališču Kranj (PG Kranj), nato 1954–62 v Slovenskem ljudskem gledališču Celje (SLG Celje), od sezone 1962/63 pa je bil redno zaposlen v Mestnem gledališču ljubljanskem (MGL); 1989 se je upokojil. Kot gostujoči igralec je v MGL sodeloval do 2006. 1992–96 je ustvarjal tudi v gledališču Koreodrama Ljubljana. Ob gledaliških je številne vloge oblikoval na filmu in televiziji. Na Muljavi je kot mentor in režiser vodil gledališko skupino ter z njo v letnem gledališču pripravil veliko uprizoritev dramatiziranih povesti in romanov Josipa Jurčiča.

V nizu mladostnih vlog, ki jih je oblikoval na odru PG Kranj, izstopajo kreacije slikarja Ivana Dolinarja v drami Ivana Cankarja Jakob Ruda (1951), v igri Williama Shakespearja Sen kresne noči (1952) je z razigranim Spakom ustvaril umetniško dognan lik, Matičku v komediji Antona Tomaža Linharta Ta veseli dan ali Matiček se ženi (1952) je vdahnil toplo in prisrčno ljudsko šegavost, to značilno potezo svojega igralstva pa je z leti igralskega zorenja izmojstril ter z njo oplemenitil številne upodobitve komičnih vlog in humorno obarvanih ljudskih posebnežev. V Klabundovi drami Krog s kredo (1953) je kot zgledni junak in avtorjev glasnik Čang Ling mojstrsko interpretiral veliki monolog, v drami Maksima Gorkega Na dnu (1953) je ustvaril pretresljivo figuro Igralca, ki ga je umetniška nemoč pogubila. Od kranjskega odra se je poslovil v vlogi Jermana v drami Ivana Cankarja Hlapci (1953): njegov Jerman je bil preprost, dober, na videz malo pomemben človek, razsežnosti Cankarjevega junaka je igralec razkrival skozi notranji Jermanov boj; sleherno potezo Cankarjevega junaka je oblikoval v dognano, osebno dozorelo misel in dejanje.

Sledil je angažma v SLG Celje, kjer se je občinstvu predstavil v vlogi Iztoka v dramatizaciji romana Frana S. Finžgarja Pod svobodnim soncem (1954). Še v isti sezoni je interpretiral naslovno vlogo v drami Williama Shakespearja Hamlet (1955): dileme Shakespearjevega junaka je približal psihi sodobnega človeka, njegov Hamlet je bil duhovit, življenjski in hkrati globoko misleč, čustvujoč mladenič, igra mirna, domala komorna, notranje intenzivna. Kljub nespornemu uspehu je naslednjo veliko vlogo iz klasičnega repertoarja čakal dobrih šest let, ko je za kreacijo naslovne vloge v tragediji Rihard II. (1961) prejel prvomajsko nagrado Združenja dramskih umetnikov Slovenije (ZDUS). Interpretacijo Biffa v drami Arthurja Millerja Smrt trgovskega potnika (1962) je utemeljil v junakovem nemirnem, neuravnovešenem in kljubovalnem značaju. Od celjskega občinstva se je Eržen poslovil kot Krizald v Molièrovi komediji Šola za žene (1962) ter kot antagonist glavni osebi vlogo oblikoval med preudarno hladnim in rahlo posmehljivim podukom.

Prvi dve sezoni v MGL mu nista naklonili večjih vlog, da zna občuteno interpretirati psihološko zapletene like, pa je dokazal z vlogo Toneta Sevnika v drami Bratka Krefta Kreature (1964); nevrotično figuro rezervnega kadeta, občutljivega pesnika in nestanovitnega prijatelja je oblikoval z dognano stilizirano igro, upodabljanemu liku je sugestivno izrisal individualne poteze. Zahtevno vlogo Mihaila V. Platonova v drami Antona Pavloviča Čehova Platonov (1965) je napolnil s pretresljivim ugašanjem življenjskih moči, razpetim med absurdom in tragiko, posmehom in bolečino. V nemirno iščočem Nikolaju Stavroginu v drami Alberta Camusa Obsedenci/Besi (1970) je poudaril poteze sodobnega individualista in ustvaril natančno igralsko študijo shizofrenika. Sledil je niz vedno drugače izrisanih komičnih vlog: Pedra v drami Andreja Hienga Osvajalec/Baltazar (1970) je oblikoval z izbrušeno komiko, napolnjeno z značilnimi potezami realistično oblikovane »ljudske« komične figure; Erženov komedijant, igralec Bachman v igri Jeana Anouilha Ne budite gospe (1972), je bil ustvarjen z resnostjo; s številnimi drobnimi komičnimi reakcijami in z mnogo veseljaške fantazije je razigral doktorja Petypona v Dami iz Maxima (1972) Georgesa Feydeauja. Natančno in komično učinkovito je izoblikoval humorno zunanjo pojavnost Georgesa Haversticka v »resni komediji« Tennesseeja Williamsa Obdobje prilagajanja (1973). Psihološko zapleten lik Mitcha v Williamsovi drami Tramvaj Poželenje (1975) je izoblikoval v kompleksno figuro, občuteno je izrisal svetlejše značajske poteze. Številne komične in resnobnejše vloge je preigraval z zanj značilnim poglabljanjem v skrito jedro upodabljanih človeških likov in usod: v krstni uprizoritvi drame Gregorja Strniše Ljudožerci (1977) je z impresivnim likom Priorja izrisal vrednostni antipod protagonistom razčlovečenega sveta. Novo ikono neizmerne človeške dobrote, ki more v svojem času živeti le še kot arhaizem, kot v svoj intimni svet zaklenjeno dobro, je ustvaril v vlogi Strica v igri Federica Garcie Lorce Donja Rosita ali Kaj pravijo rože (1977). Drobno epizodno vlogo v krstni uprizoritvi igre Andreja Hienga Večer ženinov (1977) je povzdignil v velik igralski dosežek: njegov Korl je bil poln bogato izniansirane, minuciozno izdelane igre, ki se je učinkovito in ustvarjalno včlenjala v osnovno odrsko razpoloženje. V krstni uprizoritvi igre Mirka Zupančiča Iz take smo snovi kot kranjski komedijanti (1977) je nastopil kot Mikol in kot Budala; Mikol je bil barvita, a hkrati decentna komična upodobitev delavca pijančka, ki ga je Eržen z virtuozno psihofizično transformacijo preoblikoval v groteskno upodobitev igralca Budale. Niz izvirno in domiselno oblikovanih potez, s katerimi je okarakteriziral čudaške in pivske možakarje, je obogatil z interpretacijo Krnca v drami Ivana Cankarje Kralj na Betajnovi (1978). Erženov grof Hector Clérambard v igri Macela Ayméja Clérambard (1982) je bil odličen tako v odrezavi, inteligentno poantirani začetni fazi, ko je iz oblastnega plemiča rasel v pobesnelega ubijalca, kot tudi kasneje, ko je z decentnim humorjem utelesil idejo svetniško čiste dobrote in miline. Kot hišnik in hudič Blažek v igri Iva Brešana Hudič na Filozofski fakulteti (1982) je oder napolnjeval z nevarno demonijo, njegove virtuozne levitve iz enega v drugi lik so bile zabavne in presenetljivo skrivnostne, ko je z minimalnimi igralskimi sredstvi prepletal telesnost z mistiko. V drami Gorana Stefanovskega Hi-fi (1983) je bil Boris, nekdanji borec, bivši zapornik, ki se po prestani kazni vrne domov in postane zagrizen popravljalec sveta: Eržen je to igro vodil pridušeno, kot da le bežno opazuje mlado generacijo in njen svet, da bi nato zrasel iz svoje komaj nakazane obsedenosti v nasilnega prevzgojitelja in od znotraj razkrojil ta svet, ki ni po njegovi podobi. V igri Eduarda de Fillipa Umetnost komedije (1984) je Eržen kot zdravnik Basetti svoji postavi navdihnil tisto pravo grotesknost, ki je vzbujala, ne pa tudi potrjevala dvom o njegovi resnični identiteti. Eno svojih zadnjih večjih vlog na odru MGL je ustvaril v Avdiciji (1990) Žarka Petana: skupaj z dolgoletno soigralko in ženo Vero Per sta odigrala dramo dveh postaranih igralcev, ki se pred gledalci spreminjata v nekdanja ljubimca; Eržen je ustvaril psihološko do tančin razdelano in fizično ravno prav dozirano študijo starosti. Njegov Igralec je bil oblikovan kot teatralizacija zasebnega življenja: pripoved, gib, vloga – vse to je delovalo patetično, saj je bil to edini »teater«, ki mu je ostal, ko pa je prešel v igralca, ki igra vlogo, je njegova igra zazvenela pristno, iskreno, resnično – to je bilo njegovo pravo življenje. Med 1994–96 je sodeloval v petih predstavah Koreodrame Ljubljana, kjer je z zanj značilno minimalistično, tokrat pa v skladu s poetiko koreodrame poudarjeno ekspresivno mimiko in govorico telesa oblikoval številne vloge.

Za svoje delo je prejel več nagrad, mdr. red zasluge za narod (1951), nagrado mesta Celje za vlogi Porotnika 8 in Pravicoljubnega v drami Dvanajst porotnikov (1960), prvomajsko nagrado ZDUS za vlogo Kralja Riharda Drugega v drami Rihard II. (1961), posebno priznanje za nov televizijski izraz na TV-festivalu za vlogo Mitje Kincla v Malih oglasih (1969), Severjevo nagrado za vloge Korla v Večeru ženinov, Priorja v Ljudožercih in Budale v igri Iz take smo snovi kot kranjski komedijanti (1977), red republike z bronastim vencem (1978) in priznanje ZDUS za vlogo Moškega v Pomladnem obredju (1995).

Dela

  • Ivan Dolinar, slikar (Ivan Cankar: Jakob Ruda, režija Dino Radojević, PG Kranj, 1951).
  • Spak tudi Robin Dobrodrug (William Shakespeare: Sen kresne noči, režija Dino Radojević, PG Kranj, 1952).
  • Matiček (Bratko Kreft: Krajnski komedijanti, režija Andrej Hieng, PG Kranj, 1952).
  • Čang – Ling (Klabund: Krog s kredo, režija Slavko Jan, PG Kranj, 1953).
  • Igralec (Maksim Gorki: Na dnu, režija Dino Radojević, PG Kranj, 1953).
  • Jerman, Zdravnik – alternacija (Ivan Cankar: Hlapci, režija Slavko Jan, PG Kranj, 1953).
  • Iztok, Svarunov sin (Franc Saleški Finžgar - Miloš Mikeln: Pod svobodnim soncem,režija Miloš Mikeln, SLG Celje, 1954).
  • Hamlet (William Shakespeare: Hamlet, režija Dino Radojević, SLG Celje, 1955).
  • Igor Romanov (Peter Ustinov: Romanov in Julija, režija Jure Kislinger, SLG Celje, 1957).
  • Matiček (Bratko Kreft: Krajnski komedijanti, režija Andrej Hieng, SLG Celje, 1959).
  • Porotnik 8, Pravicoljubni (Reginald Rose, Horst Budjuhn: Dvanajst porotnikov, režija Andrej Hieng, SLG Celje, 1960).
  • Kralj Rihard Drugi (William Shakespeare: Rihard II, režija Branko Gombač, 1961).
  • Biff (Arthur Miller: Smrt trgovskega potnika, režija Branko Gombač, SLG Celje, 1962).
  • Krizald (Jean-Baptiste Poquelin Molière: Šola za žene, režija Jure Kislinger, SLG Celje, 1962).
  • Tone Sevnik (Bratko Kreft: Kreature, režija Jože Gale, MGL, 1964).
  • Mihail V. Platonov (Anton Pavlovič Čehov: Platonov, režija Igor Pretnar, MGL, 1965).
  • Nikolaj Stavrogin (Albert Camus: Obsedenci/Besi, režija Janez Vrhunc, MGL, 1970).
  • Pedro (Andrej Hieng: Osvajalec/Baltazar, režija Dušan Jovanović, MGL, 1970).
  • Bachman, igralec (Jean Anouilh: Ne budite gospe, režija Mile Korun, MGL, 1972).
  • Petypon (Georges Feydeau: Dama iz Maxima, režija Žarko Petan, MGL, 1972).
  • George Haverstick (Tennessee Williams: Obdobje prilagajanja, režija Žarko Petan, MGL, 1973).
  • Mitch (Tennessee Williams: Tramvaj Poželenje, režija Žarko Petan, MGL, 1975).
  • Prior (Gregor Strniša: Ljudožerci, režija Mile Korun, MGL, 1977).
  • Korl (Andrej Hieng: Večer ženinov, režija Zvone Šedlbauer, MGL, 1977).
  • Mihol, Budalo (Mirko Zupančič: Iz take smo snovi kot kranjski komedijanti, režija Mile Korun, MGL, 1977).
  • Stric (Federico Garcia Lorca: Donja Rosita ali Kaj pravijo rože, režija Zvone Šedlbauer, MGL, 1978).
  • Krnec (Ivan Cankar: Kralj na Betajnovi, režija Dušan Jovanović, MGL, 1980).
  • Grof Hector Clérambard (Marcel Aimé: Clérambard, režija Voja Soldatović, MGL, 1982).
  • Blažek (Ivo Brešan: Hudič na Filozofski fakulteti, režija Žarko Petan, MGL, 1982).
  • Boris (Goran Stefanovski: Hi-fi, režija Zvone Šedlbauer, MGL, 1983).
  • Bassetti (Eduardo de Filippo: Umetnost komedije, režija Žarko Petan, MGL, 1984).
  • Igralec (Žarko Petan: Avdicija, režija Katja Pegan, MGL, 1990).
  • Moški (Damir Zlatar - Frey: Pomladno obredje, režija Damir Zlatar - Frey, Koreodrama Ljubljana, 1994).
  • Pisar Klikot (Slavko Grum, Damir Zlatar - Frey: Dogodek v mestu Gogi, režija Damir Zlatar - Frey, Koreodrama Ljubljana, 1995).

Viri in literatura

  • Arhiv MGL.
  • Repertoar slovenskih gledališč, Ljubljana, 1967–1992.
  • Slovenski gledališki letopis, 1992–1996.
  • Gledališki list/ Prešernovo gledališče Kranj, 1951/52–1953/54.
  • Gorenjski glas, 1952–1953.
  • Celjski tednik, 1954–1962.
  • Vasja Predan: Od premiere do premiere, Maribor, 1966.
  • Veno Taufer: Odrom ob rob, Ljubljana, 1977.
  • Borut Trekman: Iz oči v oči, Maribor, 1978.
  • SiGledal - portal slovenskega gledališča, Janez Eržen (januar 2018).
Novak, Jernej: Eržen, Janez (1929–2009). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi1021050/#novi-slovenski-biografski-leksikon (19. februar 2019). Izvirna objava v: Novi Slovenski biografski leksikon: Spletna izd.. Ur. Barbara Šterbenc Svetina et al. Ljubljana, Znanstvenoraziskovalni center SAZU Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 2013-.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine