Novi Slovenski biografski leksikon

CURK, Matko, stavbenik (r. 24. 2. 1885, Ajdovščina, Žapuže; u. 16. 2. 1953, Ljubljana). Oče Anton Curk, kmet, mati Ivana Curk.

Izhajal je iz številčne kmečke družine. Ker kmetija ni dajala kruha za vse, se je s štirinajstimi leti najprej zaposlil v Mehanični predilnici in barvarnici v Ajdovščini, 1902–05 pa se je izučil za zidarja v Postojni. Kot zidar je najprej delal v Beljaku, nato pa pri stavbnem podjetju Gustav Tönnies v Ljubljani. Jeseni 1905 se je vpisal v stavbeno rokodelsko šolo in 23. marca 1907 prejel zaključno spričevalo. Kot polir se je zaposlil pri Kranjski stavbni družbi. 1910–11 je bil nadzornik gradnje tovarne čevljev Peter Kozina v Tržiču. 1912 je opravil izpit za zidarskega mojstra. 1914 je v Kranju prejel koncesijo za stavbno podjetje, v katerem so aprila istega leta začeli delati prvi delavci. Dejavnost podjetja je prekinila prva svetovna vojna. Aprila 1919 je Curk ponovno prijavil gradbeno obrt in avgusta 1919 prejel obrtni list za Ljubljano. Podjetje se je počasi vzpenjalo, njegov sedež je bil v Curkovi vili na Mirju, v Zeleni jami je imelo gramoznico, na Jeranovi ulici pa parno žago. Med obema svetovnima vojnama je bila gradbena dejavnost v Ljubljani živahna, med gradbenimi podjetji je vladala huda konkurenca. 1945 je nova oblast zaplenila Curkovo podjetje v korist države. Curk je odtlej pod strogim nadzorom opravljal gradbeno obrt le z majhnim številom zaposlenih.

Projektiral in izvršil je mnogo del, mdr.: stavba Naš dom v Tržiču, lastna vila (Mirje, Ljubljana), konvikt šolskih sester de Notre Dame (Mirje, Ljubljana), zavetišče sv. Jožefa (Šentvid, Ljubljana; cerkev, pralnica, pristava in kuhinja), dom Device mogočne (Lichtenturnov zavod, danes Zavod za slepo in slabovidno mladino, Ljubljana) in sestrsko hišo (Ormož, danes bolnica). Izvršil je adaptacijo stavbe Trgovsko obrtne zbornice. Izvajal je dela na državni meji od Blegoša do Suhega Vrha (Cerknica), gradil obmejne carinske stavbe (Sorca, Zavodenj, Žiri, Kolce, Planina). Njegovo podjetje je gradilo ljudsko šolo v Zavodnju, samostan v Mali Loki pri Ihanu, kapelo in poslopje za usmiljene sestre v Radečah pri Zidanem Mostu, cerkve (Rakek, Barje, Rečica, Martinjak), vile (Zalaznik, Oražem), vojaško pekarno v Škofji Loki, dalje Trnovski most, brv Tenente, Mali graben, most čez Glinščico. Reguliral je Gradaščico in Glinščico. S svojim podjetjem je izvedel številna dela po zamislih in načrtih arhitekta Jožeta Plečnika: 1929 je prenovil Trnovsko cerkev, postavil kraljevi lovski dvorec v Kamniški Bistrici (1933), zgradil cerkev sv. Mihaela na Barju (1937–40), vseučiliško knjižnico (današnji NUK, 1936–41), vrt mrtvih na Žalah (1938–40), nove ljubljanske mestne tržnice (1940–42) in zapornico na Ljubljanici ob stari Cukrarni (1939–44).

Curk je deloval tudi na področju dobrodelnosti. V tridesetih letih 20. stoletja je bil odbornik Vincencijeve konference za trnovsko faro. Bil je delaven član odbora pri stavbni zadrugi Prosvetni dom.

Viri in literatura

  • Jubilej uglednega obrtnika, Slovenec, 24. 2. 1935.
  • Spominski almanah slovenskih strokovnih pisateljev, publicistov in projektantov, Ljubljana, 1939.
  • Katarina Kobilica, Andrej Studen: Volja do dela je bogastvo : mikrozgodovinska študija o ljubljanskem stavbnem podjetniku Matku Curku (1885–1953) in njegovi družini, Ljubljana, 1999.
Studen, Andrej: Curk, Matko (1885–1953). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi1021040/#novi-slovenski-biografski-leksikon (26. maj 2019). Izvirna objava v: Novi Slovenski biografski leksikon: Spletna izd.. Ur. Barbara Šterbenc Svetina et al. Ljubljana, Znanstvenoraziskovalni center SAZU Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 2013-.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine