Cerjak, Slavko (1956–2008)
Foto Tone Stojko
Vir: © Ikonoteka SLOGI - Gledališki muzej

Novi Slovenski biografski leksikon

CERJAK, Slavko (Alojz Slavko Cerjak), igralec (r. 6. 11. 1956, Brežice; u. 22. 3. 2008, Ljubljana). Oče Alojz Cerjak, varnostni inženir, mati Ivanka Cerjak.

Osnovno šolo je obiskoval v Artičah in Krškem, gimnazijo v Brežicah, po maturi 1974 je vpisal dramsko igro na AGRFT v Ljubljani in 1979 absolviral. Od 1979 vse do smrti je bil redno zaposlen v Mestnem gledališču ljubljanskem (MGL). 2002 je ustanovil Satirično gledališče Cerjak, kjer je delal z mladimi, vodil gledališke delavnice in pripravljal predstave. Bil je tudi ustanovitelj Kulturnega društva Strigale. Sodeloval je z Eksperimentalnim gledališčem GLej (EG GLej), SNG Drama Maribor, Prešernovim gledališčem Kranj (PG), SNG Opera Ljubljana, Cafe teatrom Ljubljana, Lutkovnim gledališčem Jože Pengov (LGJP) in Špas teatrom Mengeš. Igral je v celovečernih igranih filmih, televizijskih igrah in nadaljevankah ter sodeloval v radijskih igranih oddajah.

Že kot absolvent AGRFT je v manjših vlogah sodeloval v uprizoritvah MGL, v EG GLej igral v Zapiski o sistemu (1979) Vitomila Zupana in v vlogi Absyrja učinkovito posredoval posmehljivo skeptične, zdvomljeno cinične, pa tudi ranljivo nemočne predele upodabljanega lika. V javni predstavi študentov 8. semestra AGRFT Tango Sławomira Mrožka (1979) je kritika v Cerjakovi interpretaciji Stomila prepoznala poteze, ki obetajo igralca širšega profila. Kot član ansambla MGL je prvo večjo vlogo oblikoval v krstni uprizoritvi igre Andreja Hienga Slavolok (1979), v kateri je mladega Estebana preigral zanesljivo, tako takrat, ko je igral prihuljeno nebogljenost, kot tudi v suvereni vlogi spretnega trgovca, ženskarja in manipulanta. V uprizoritvi drame Friedricha Schillerja Spletka in ljubezen (1980) je mladega majorja Ferdinanda upodobil kot vihravega romantičnega zaljubljenca, v ljubezni in ljubosumju slepega za vse okoli sebe.

Z EG GLej je sodeloval še v igri Velimirja Stojanovića Ni človek, kdor ne umre (1982), v kateri je utelesil nasilnega, ciničnega Zdravnika, leto kasneje pa je kot Maks v drami Martina Shermana Rožnati trikotnik (EG GLej, 1983) oblikoval zrelo igralsko stvaritev; srhljivo izpoved ujetnika je intoniral kot tiho, iz vase potisnjeno in iz sebe iztrgano travmo, v nadaljevanju pa se je z živalsko energijo oprijemal življenja, ko je hlastajoč po rešitvi hkrati že zgroženo priznaval grozljivo ceno, s katero si je kupil življenje. V krstni uprizoritvi mladinske igre Borisa A. Novaka Nebesno gledališče (LGJP, 1982) je s spretno animacijo in poetično močjo obudil številne personificirane predmete in pojave. S Kleantom v Molièrovem Namišljenem bolniku (1982) je ustvaril ustrezno figuro razburjenega, plašno smešnega, okornega zaljubljenca, nato pa v strasti prekipevajočega ljubimca in ljubljenca. Njegov Klavdij v Hamletu Williama Shakespeara (1984) pa je sila mlad kralj, zdaj postavljač na meji med dvorno etiketo in komedijantstvom, zdaj mračno zèl brez slednjega popustka. Kot James Leeds v igri Marka Medoffa Otroci manjšega boga (1984) je zahtevno vlogo prevajalca iz neme govorice rok v govor interpretiral živo, z žarom, sproščenostjo in vero v svoje poslanstvo. V osrednji vlogi Josefa K. v Procesu (1985) Franza Kafke je, izpostavljen procesu, ustrezno predstavljal različna psihična stanja. Sledil je niz vlog v krstnih uprizoritvah slovenskih novitet: Ajgist v krstni uprizoritvi igre Mirka Zupančiča Elektrino maščevanje (1988) je bil mrzel, ciničen stremuh, Karel Koželj v igri Dušana Jovanovića Viktor ali Dan mladosti (1989) pa rutinsko oblastni, puhloglavi oče in mož, njegov Tugomer v drami Vilija Ravnjaka Tugomer ali Tisti, ki meri žalost (1991) je bil zvečine brutalno oblasten, v drugem delu le na videz ponižen in strt. V monodrami Patricka Süskinda Kontrabas (1998) je izrisal značajsko duhovito zapleten lik kontrabasista in mladeniča na pragu srednjih let; junakovo stisko je predočil resnobno in z ogromno mero humorja ter izoblikoval psihološko miniaturo, interpretirano z ležerno, cinično retoriko, z distanco in ironijo na lasten račun. Vzvišeno učenega in v tem že nekoliko zarobljenega Henryja Higginsa v Pigmalionu (1999) Bernarda Shawa je zaznamoval s cinizmom, Hjalmarja Ekdala v drami Henrika Ibsena Divja račka (2000) je izrisal s poudarjenimi potezami delomrzneža in slabiča, kot Pavel Afanasjevič Famusov v igri Aleksandra S. Gribojedova Gorje pametnemu (2004) je razbesnjenega in topoumnega očeta utelesil suvereno in divje. V svoji poslednji vlogi na odru MGL je Clara Quiltija v Loliti (2008) Vladimirja Nabokova izoblikoval v hladno vzvišenega, mrkega rezonerja.

Za svoje delo je prejel Borštnikovo diplomo in denarno nagrado RTV Ljubljana za mladega igralca za vlogo Zdravnika v Ni človek, kdor ne umre (1982), skupinsko Borštnikovo nagrado za najboljšo predstavo v celoti za Rožnati trikotnik (1983), Severjevo nagrado za vlogo Jamesa Leedsa v Otroci manjšega boga (1984), Zlato ptico za vlogo Klavdija v Hamletu (1986), Štihovo nagrado za nenagrajene vrednote za vlogo Dr. Kanteta v celovečernem filmu Doktor (1986), Dnevnikovo nagrado za Tugomerja v igri Tugomer ali Tisti, ki meri žalost (1992) in priznanje sodelujem največkrat na Dnevih komedije v Celju (2005).

Dela

Gledališke vloge

Zdravnik (Velimir Stojanović: Ni človek, kdor ne umre, režija Vinko Möderndorfer, EG GLej, 1982).
Maks (Martin Sherman: Rožnati trikotnik, režija Vinko Möderndorfer, EG GLej, 1983).
Klavdij (William Shakespeare: Hamlet, režija Mile Korun, MGL, 1984).
James Leeds (Mark Medoff: Otroci manjšega boga, režija Gregor Tozon, MGL, 1984).
Tugomer (Vili Ravnjak: Tugomer ali Tisti, ki meri žalost, režija Mira Erceg, MGL, 1991).

Filmske vloge

Dr. Kante (Doktor, cf, režija Vojko Duletić, Viba film, 1985).

Dela

Gledališke vloge

Esteban (Andrej Hieng: Slavolok, režija Zvone Šedlbauer, MGL, 1979).
Stomil (Sławomir Mrožek: Tango, režija Janez Pipan, EG GLej, 1979).
Absyr (Vitomil Zupan: Zapiski o sistemu, režija Janez Pipan, EG GLej, 1979).
Ferdinand (Friedrich Schiller: Spletka in ljubezen, režija Dušan Jovanović, MGL, 1980).
Kleant (Jean-B. P. Molière: Namišljeni bolnik, režija Mile Korun, MGL, 1982).
Več vlog (Boris A. Novak: Nebesno gledališče, režija Helena Zajc, LGJP, 1982).
Zdravnik (Velimir Stojanović: Ni človek, kdor ne umre, režija Vinko Möderndorfer, EG GLej, 1982).
Haimon (Dominik Smole: Antigona, režija Franci Križaj, MGL, 1983).
Kazimir (Ödön von Horvàth: Kazimir in Karolina, režija Žarko Petan, MGL, 1983).
Maks (Martin Sherman: Rožnati trikotnik, režija Vinko Möderndorfer, EG GLej, 1983).
Klavdij (William Shakespeare: Hamlet, režija Mile Korun, MGL, 1984).
James Leeds (Mark Medoff: Otroci manjšega boga, režija Gregor Tozon, MGL, 1984).
Josef K. (Franz Kafka: Proces, režija Zvone Šedlbauer, MGL, 1985).
Walter, sodni svétnik ( Heinrich von Kleist: Razbiti vrč, režija Mile Korun, MGL, 1986).
Aljoša (Peter Božič: Španska kraljica, režija Zvone Šedlbauer, MGL, 1987).
Aigist (Mirko Zupančič: Elektrino maščevanje, režija Mile Korun, MGL, 1988).
Friderik II. (Oton Župančič: Veronika Deseniška, režija Vinko Möderndorfer, MGL, 1988).
Karel Koželj (Dušan Jovanović: Viktor ali Dan mladosti, režija Janez Pipan, MGL, 1989).
Tugomer (Vili Ravnjak: Tugomer ali Tisti, ki meri žalost, režija Mira Erceg, MGL, 1991).
Siratka, literat (Ivan Cankar: Za narodov blagor, režija Mile Korun, MGL, 1993).
Janez (Evald Flisar: Stric iz Amerike, režija Dušan Mlakar, MGL, 1994).
Kontrabasist (Patrick Süskind: Kontrabas, režija Aleš Novak, MGL, 1998).
Cerkovnik (Ivan Cankar: Pohujšanje v dolini šentflorjanski, režija Mile Korun, MGL, 1998).
Henry Higgins (George Bernard Shaw: Pigmalion, režija Boris Kobal, MGL, 1999).
Ekdal Hjalmar (Henrik Ibsen: Divja račka, režija Meta Hočevar, MGL, 2000).
Mrtva, zapit pisar (Ivan Cankar: Lepa Vida – Hrepenenje – Hamlet iz cukrarne, režija Mile Korun, MGL, 2001).
Janez (Matjaž Zupančič: Bolje tič v roki kakor tat na strehi, režija Matjaž Zupančič, MGL, 2004).
Pavel Afanasjevič Famusov (Aleksander S. Gribojedov: Gorje pametnemu, režija Zvone Šedlbauer, MGL, 2004).
Clare Quilty (Vladimir Nabokov: Lolita, režija Andreja Kovač, MGL, 2008).

Filmske vloge

Komandant (Dediščina, cf, režija Matjaž Klopčič, Viba film, 1984).
Jože (Ljubezen, cf, režija Rajko Ranfl, Viba film, 1984).
Dr. Kante (Doktor, cf, režija Vojko Duletić, Viba film, 1985).
Florestano; Boris (Čisto pravi gusar, cf, režija Anton Tomašič, RTV Ljubljana, Viba film, 1987).
Oče (Ljubljana je ljubljena, cf, režija Matjaž Klopčič, Arsmedia, Mestna občina Ljubljana, Jadran film /Hrvaška/, RTV Slovenija, 2005).

Viri in literatura

Arhiv SBL, osebna mapa.
Arhiv MGL, osebna mapa.
Osebnosti, Ljubljana, 2008.
Aleš Berger: Ogledi in pogledi, Ljubljana, 1984.
Aleš Berger: Novi ogledi in pogledi, Ljubljana, 1997.
France Vurnik: Odmevi iz parterja, Ljubljana, 1999.
Vasja Predan: Sled odrskih senc, II, Ljubljana, 1999.
Andrej Inkret: Za Hekubo, gledališka poročila 1978–1999, Ljubljana, 2000.

Spletni vir

Posavski biografski leksikon, CERJAK, Slavko (junij 2017).
Novak, Jernej: Cerjak, Slavko (1956–2008). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi1020930/#novi-slovenski-biografski-leksikon (23. marec 2024). Izvirna objava v: Novi Slovenski biografski leksikon: 4. zv.: C. Ur. Barbara Šterbenc Svetina et al. Ljubljana, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2022.

Komentiraj posredujte nam svoj komentar ali predlog za izboljšavo vsebine