Novi Slovenski biografski leksikon

CERJAK, Slavko (Alojz Slavko Cerjak), igralec (r. 6. 11. 1956, Brežice; u. 22. 3. 2008, Ljubljana). Oče Alojz Cerjak, varnostni inženir, mati Ivanka Cerjak.

Osnovno šolo je obiskoval v Artičah in Krškem, gimnazijo v Brežicah, po maturi 1974 je vpisal dramsko igro na AGRFT v Ljubljani in 1979 absolviral. Od 1979 vse do smrti je bil redno zaposlen v Mestnem gledališču ljubljanskem (MGL). 2002 je ustanovil Satirično gledališče Cerjak, kjer je delal z mladimi, vodil gledališke delavnice in pripravljal predstave. Bil je tudi ustanovitelj Kulturnega društva Strigale. Sodeloval je z Eksperimentalnim gledališčem GLEJ (EG GLEJ), SNG Drama Maribor, Prešernovim gledališčem Kranj (PG), Opero SNG Ljubljana, Cafe teatrom Ljubljana, Lutkovnim gledališčem Jože Pengov (LGJP) in Špas teatrom Mengeš. Igral je v celovečernih igranih filmih, televizijskih igrah in nadaljevankah ter sodeloval v radijskih igranih oddajah.

Že kot absolvent AGRFT je v manjših vlogah sodeloval v uprizoritvah MGL, v EG GLEJ igral v Zapiski o sistemu (1979) Vitomila Zupana in v vlogi Absyrja učinkovito posredoval posmehljivo skeptične, zdvomljeno cinične, pa tudi ranljivo nemočne predele upodabljanega lika. V javni predstavi študentov 8. semestra AGRFT Tango Sławomira Mrožka (1979) je kritika v Cerjakovi interpretaciji Stomila prepoznala poteze, ki obetajo igralca širšega profila. Kot član ansambla MGL je prvo večjo vlogo oblikoval v krstni uprizoritvi igre Andreja Hienga Slavolok (1979), v kateri je mladega Estebana preigral zanesljivo, tako takrat, ko je igral prihuljeno nebogljenost, kot tudi v suvereni vlogi spretnega trgovca, ženskarja in manipulanta. V uprizoritvi drame Friedricha Schillerja Spletka in ljubezen (1980) je mladega majorja Ferdinanda upodobil kot vihravega romantičnega zaljubljenca, v ljubezni in ljubosumju slepega za vse okoli sebe.

Z EG GLEJ je sodeloval še v igri Velimirja Stojanovića Ni človek, kdor ne umre (1982), v kateri je utelesil nasilnega, ciničnega Zdravnika, leto kasneje pa je kot Maks v drami Martina Shermana Rožnati trikotnik (EG GLEJ, 1983) oblikoval zrelo igralsko stvaritev; srhljivo izpoved ujetnika je intoniral kot tiho, iz vase potisnjene in iz sebe iztrgane travme, v nadaljevanju pa se je z živalsko energijo oprijemal življenja, ko je hlastajoč po rešitvi hkrati že zgroženo priznaval grozljivo ceno, s katero si je kupil življenje. V krstni uprizoritvi mladinske igre Borisa A. Novaka Nebesno gledališče (LGJP, 1982) je s spretno animacijo in poetično močjo obudil številne personificirane predmete in pojave. S Kleantom v Molièrovem Namišljenem bolniku (1982) je ustvaril ustrezno figuro razburjenega, plašno smešnega, okornega zaljubljenca, nato pa v strasti prekipevajočega ljubimca in ljubljenca. Njegov Klavdij v Hamletu Williama Shakespeara (1984) pa je sila mlad kralj, zdaj postavljač na meji med dvorno etiketo in komedijantstvom, zdaj mračno zèl brez slednjega popustka. Kot James Leeds v igri Marka Medoffa Otroci manjšega boga (1984) je zahtevno vlogo prevajalca iz neme govorice rok v govor interpretiral živo, z žarom, sproščenostjo in vero v svoje poslanstvo. V osrednji vlogi Josefa K. v Procesu (1985) Franca Kafke je, izpostavljen procesu, ustrezno predstavljal različna psihična stanja. Sledil je niz vlog v krstnih uprizoritvah slovenskih novitet: Ajgist v krstni uprizoritvi igre Mirka Zupančiča Elektrino maščevanje (1988) je bil mrzel, ciničen stremuh, Karel Koželj v igri Dušana Jovanovića Viktor ali Dan mladosti (1989) pa rutinsko oblastni, puhloglavi oče in soprog, njegov Tugomer v drami Vilija Ravnjaka Tugomer ali Tisti, ki meri žalost (1991) je bil zvečine brutalno oblasten, v drugem delu le na videz ponižen in strt. V monodrami Patricka Süskinda Kontrabas (1998) je izrisal značajsko duhovito zapleten lik kontrabasista in mladeniča na pragu srednjih let; junakovo stisko je predočil resnobno in z ogromno mero humorja ter izoblikoval psihološko miniaturo, interpretirano z ležerno, cinično retoriko, z distanco in ironijo na lasten račun. Vzvišeno učenega in v tem že nekoliko zarobljenega Henryja Higginsa v Pigmalionu (1999) Bernarda Shawa je zaznamoval s cinizmom, Hjalmarja Ekdala v drami Henrika Ibsena Divja račka (2000) je izrisal s poudarjenimi potezami delomrzneža in slabiča, kot Pavel Afanasjevič Famusov v igri Aleksandra S. Gribojedova Gorje pametnemu (2004) je razbesnjenega in topoumnega očeta utelesil suvereno in divje. V svoji poslednji vlogi na odru MGL je Clara Quiltija v Loliti (2008) Vladimirja Nabokova izoblikoval v hladno vzvišenega, mrkega rezonerja.

Za svoje delo je prejel Borštnikovo diplomo in denarno nagrado RTV Ljubljana za mladega igralca za vlogo Zdravnika v Ni človek, kdor ne umre (1982), skupinsko Borštnikovo nagrado za najboljšo predstavo v celoti za Rožnati trikotnik (1983), Severjevo nagrado za vlogo Jamesa Leedsa v Otroci manjšega boga (1984), Zlato ptico za vlogo Klavdija v Hamletu (1986), Štihovo nagrado za nenagrajene vrednote za vlogo Dr. Kanteta v celovečernem filmu Doktor (1986), Dnevnikovo nagrado za Tugomerja v igri Tugomer ali Tisti, ki meri žalost (1992) in priznanje sodelujem največkrat na Dnevih komedije v Celju (2005).

Dela

Gledališke vloge

  • Absyr (Vitomil Zupan: Zapiski o sistemu, režija Janez Pipan, EG GLEJ, 1979).
  • Stomil (Sławomir Mrožek: Tango, režija Janez Pipan, EG GLEJ, 1979).
  • Esteban (Andrej Hieng: Slavolok, režija Zvone Šedlbauer, MGL, 1979).
  • Ferdinand (Friedrich Schiller: Spletka in ljubezen, režija Dušan Jovanović, MGL, 1980).
  • Zdravnik (Velimir Stojanović: Ni človek, kdor ne umre, režija Vinko Möderndorfer, EG GLEJ, 1982).
  • Več vlog (Boris A. Novak: Nebesno gledališče, režija Helena Zajc, LGJP, 1982).
  • Kleant (Jean-B. P. Molière: Namišljeni bolnik, režija Mile Korun, MGL, 1982).
  • Maks (Martin Sherman: Rožnati trikotnik, režija Vinko Möderndorfer, EG GLEJ, 1983).
  • Haimon (Dominik Smole: Antigona, režija Franci Križaj, MGL, 1983).
  • Kazimir (Ödön von Horvàth: Kazimir in Karolina, režija Žarko Petan, MGL, 1983).
  • Klavdij (William Shakespeare: Hamlet, režija Mile Korun, MGL, 1984).
  • James Leeds (Mark Medoff: Otroci manjšega boga, režija Gregor Tozon, MGL, 1984).
  • Josef K. (Franz Kafka: Proces, režija Zvone Šedlbauer, MGL, 1985).
  • Walter, sodni svétnik ( Heinrich von Kleist: Razbiti vrč, režija Mile Korun, MGL, 1986).
  • Aljoša (Peter Božič: Španska kraljica, režija Zvone Šedlbauer, MGL, 1987).
  • Friderik II. (Oton Župančič: Veronika Deseniška, režija Vinko Möderndorfer, MGL, 1988).
  • Aigist (Mirko Zupančič: Elektrino maščevanje, režija Mile Korun, MGL, 1988).
  • Karel Koželj (Dušan Jovanović: Viktor ali Dan mladosti, režija Janez Pipan, MGL, 1989).
  • Tugomer (Vili Ravnjak: Tugomer ali Tisti, ki meri žalost, režija Mira Erceg, MGL, 1991).
  • Siratka, literat (Ivan Cankar: Za narodov blagor, režija Mile Korun, MGL, 1993).
  • Janez (Evald Flisar: Stric iz Amerike, režija Dušan Mlakar, MGL, 1994).
  • Kontrabasist (Patrick Süskind: Kontrabas, režija Aleš Novak, MGL, 1998).
  • Cerkovnik (Ivan Cankar: Pohujšanje v dolini šentflorjanski, režija Mile Korun, MGL, 1998).
  • Henry Higgins (George Bernard Shaw: Pigmalion, režija Boris Kobal, MGL, 999).
  • Ekdal Hjalmar (Henrik Ibsen: Divja račka, režija Meta Hočevar, MGL, 2000).
  • Mrtva, zapit pisar (Ivan Cankar: Lepa Vida – Hrepenenje – Hamlet iz cukrarne, režija Mile Korun, MGL, 2001).
  • Pavel Afanasjevič Famusov (Aleksander S. Gribojedov: Gorje pametnemu, režija Zvone Šedlbauer, MGL, 2004).
  • Janez (Matjaž Zupančič: Bolje tič v roki kakor tat na strehi, režija Matjaž Zupančič, MGL, 2004).
  • Clare Quilty (Vladimir Nabokov: Lolita, režija Andreja Kovač, MGL, 2008).

Filmske vloge

  • Komandant (Dediščina, cf, režija Matjaž Klopčič, Viba film, 1984).
  • Jože (Ljubezen, cf, režija Rajko Ranfl, Viba film, 1984).
  • Dr. Kante (Doktor, cf, režija Vojko Duletić, Viba film, 1985).
  • Florestano; Boris (Čisto pravi gusar, cf, režija Anton Tomašič, RTV Ljubljana, Viba film, 1987).
  • Oče (Ljubljana je ljubljena, cf, režija Matjaž Klopčič, Arsmedia, Mestna občina Ljubljana, Jadran film /Hrvaška/, RTV Slovenija, 2005).

Viri in literatura

  • Arhiv SBL, osebna mapa.
  • Arhiv MGL, osebna mapa.
  • Osebnosti, Ljubljana, 2008.
  • Aleš Berger: Ogledi in pogledi, Ljubljana, 1984.
  • Aleš Berger: Novi ogledi in pogledi, Ljubljana, 1997.
  • Vasja Predan: Sled odrskih senc II, Ljubljana, 1999.
  • France Vurnik: Odmevi iz parterja, Ljubljana, 1999.
  • Andrej Inkret: Za Hekubo, gledališka poročila 1978–1999, Ljubljana, 2000.
  • Posavski biografski leksikon, Cerjak, Slavko (junij 2017).
Novak, Jernej: Cerjak, Slavko (1956–2008). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi1020930/#novi-slovenski-biografski-leksikon (20. februar 2019). Izvirna objava v: Novi Slovenski biografski leksikon: Spletna izd.. Ur. Barbara Šterbenc Svetina et al. Ljubljana, Znanstvenoraziskovalni center SAZU Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 2013-.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine