Novi Slovenski biografski leksikon

BUKOVEC, Vilma (Viljemina Bukovec, Vilma Bukovec Kambič; vzdevekPostrgavček), sopranistka, operna pevka, koncertna pevka (r. 27. 2. 1920, Trebnje; u. 7. 12. 2016, Ljubljana). Oče Ivan Bukovec, gostilničar, mati Josipina (Jožefa) Bukovec, r. Zupančič. Mož Vinko Kambič, otorinolaringolog, akademik.

Bila je najmlajša od osmih otrok. Osnovno šolo je obiskovala v Trebnjem 1926–32. Kot deklica je bila članica društva Sokol, v katerem je poustvarila glavno vlogo krčmarice v opereti Ralpha Benatzkyja Pri belem konjičku. 1929 je kot tretješolka pričela peti v otroškem cerkvenem zboru v cerkvi Marijinega vnebovzetja v Trebnjem, kjer ji je takratni kaplan France Blažič kmalu dodelil solistični part v skladbi Jezušček, pastirsko pesem zate. 1932–40 je obiskovala državno realno gimnazijo v Novem mestu in po uspešno opravljeni maturi 1940–41 tri semestre študirala pravo na ljubljanski Pravni fakulteti. 1941 je na pevskem tekmovanju ljubljanske Opere dosegla prvo mesto in pričela študirati solopetje pri Jeanette Foedransperg na srednji stopnji Glasbene akademije (GA). Šolanje je morala spomladi 1942 prekiniti zaradi vojne. Po aretaciji v Trebnjem je bila devet mesecev (1942–43) internirana v italijanskem koncentracijskem taborišču Gonars, kjer je ustanovila pevski zbor. Po vrnitvi domov je na GA pri Adu Darianu pričela s študijem solopetja, pozneje pa se je tehnično in interpretacijsko izpopolnjevala pri Bogu Leskovicu in Juliju Betettu. Januarja 1944 jo je aretirala domobranska politična policija v Ljubljani in jo februarja istega leta poslala v koncentracijsko taborišče Dachau. Po mesecu dni je bila izpuščena in se je vrnila v Ljubljano. 1944 je postala članica opernega studia Mirka Poliča in zbora ljubljanske Opere, kjer je že po dveh mesecih pela manjši solistični part v operi Antona Foersterja Gorenjski slavček, poustvarila vlogo Klivije (Nico Dostal: Klivija) in debitirala kot solistka z vlogo Siebel (Charles Gounod: Faust). Hitro se je razvila v eno prvih pevk ljubljanskega opernega ansambla. 1972 se je upokojila, a je kot honorarna pevka v ljubljanski Operi pela še do 1982.

V skoraj štirideset let trajajoči karieri je poustvarila približno petinšestdeset različnih glavnih vlog v triinsedemdesetih premiernih uprizoritvah in skupno nastopila v skoraj 2.000 predstavah. Izvajala je skoraj ves klasični sopranski repertoar razen koloraturnih in visoko dramskih vlog, od najbolj lirskih (Giacomo Puccini: La Bohème; Jules Massenet: Manon) do dramskih (Giacomo Puccini: Tosca; Giuseppe Verdi: Aida; Richard Strauss: Saloma). Kot prvo glavno vlogo je poustvarila vlogo Marinke (Bedřich Smetana: Prodana nevesta), ki jo je spremljala celotno kariero – upodobila jo je v 104 predstavah in se 1982 z njo poslovila od opernih desk.

Doma in v tujini je dosegala uspehe kot Giulietta (Jacques Offenbach: Hoffmannove pripovedke, 1946), Djula (Jakov Gotovac: Ero iz onega sveta, 1946), Mimi (Giacomo Puccini: La Bohème, 1946), Kerubin (Wolfgang Amadeus Mozart: Figarova svatba, 1947), Tatjana (Peter Iljič Čajkovski: Jevgenij Onjegin, 1948), Čo-čo-san (Giacomo Puccini: Madame Butterfly, 1949), Luiza (Gustave Charpentier: Luiza, 1951), Nastasja (Peter Iljič Čajkovski: Čarodejka, 1966), Liza (Peter Iljič Čajkovski: Pikova dama, 1970), Julija (Heinrich Sutermeister: Romeo in Julija, 1952), Rusalka (Antonin Dvořák: Rusalka, 1952), Margareta (Charles Gounod: Faust, 1953), Marinka (Bedřich Smetana: Prodana nevesta, 1955), Donna Elvira (Wolfgang Amadeus Mozart: Don Giovanni, 1955), Manon (Jules Massenet: Manon, 1955), Jenufa (Leoš Janáček: Jenufa, 1957), Thais (Jules Massenet: Thais, 1966) idr.

Kot ena izmed glavnih sopranistk povojne generacije je sodelovala pri krstnih uprizoritvah osmih slovenskih opernih del, in sicer kot Katica (Danilo Švara: Veronika Deseniška, 1946), Angelika (Mirko Polič: Mati Jugovičev, 1947), Manica (Mirko Polič: Deseti brat, 1951), Minka (Anton Foerster: Gorenjski slavček, 1953), Julija (Danilo Švara: Slovo od mladosti, 1954), Kleopatra(Danilo Švara: Kleopatra, 1956), Anica (Marjan Kozina: Ekvinokcij, 1960), Veronika Deseniška (Danilo Švara: Veronika Deseniška, 1962) in Mariet (Danilo Švara: Ocean, 1969).

Sprva kot izrazit lirski sopran se je postopno razvila v mlado dramski sopran in tudi dramski sopran. V karieri se je predstavila tudi kot Tosca (Giacomo Puccini: Tosca, 1956), Desdemona (Giuseppe Verdi: Otello, 1956), Aida (Giuseppe Verdi: Aida, 1958), Elza (Richard Wagner: Lohengrin, 1961), Saloma (Richard Strauss: Saloma, 1965), Katja (Leoš Janáček: Katja Kabanova, 1968). Enega največjih uspehov je dosegla v sezoni 1970/71 kot interpretka naslovne vloge v operi Dmitrija Šostakoviča Katarina Izmajlova.

Zzvonkim, lepo obarvanim in tehnično izdelanim glasom je navduševala domače in tuje občinstvo na mnogih gostovanjih. Kot solistka je bila od 1954 deset let redna gostja v Franciji (Toulouse, Pariz) in Belgiji (Charleroi, Verviers, Liège, Mons, Huy). Samostojno in z ljubljansko Opero je nastopila v različnih mestih po Jugoslaviji, v Avstriji (Gradec, Celovec, Salzburg), Italiji (Trst, Benetke, Brescia, Firence, Bologna, Reggio Emillia, Parma), Nemčiji (Passau), Bolgariji (Sofija, Varna, Ruse), na Češkoslovaškem (Brno, Bratislava, Košice, Praga, Moravská Ostrava), v Sovjetski zvezi (Moskva, Leningrad, Kijev), na Poljskem (Poznanj), v Romuniji (Bukarešta), Grčiji (Atene), Egiptu (Kairo), Španiji (Barcelona), na Nizozemskem, Kitajskem (Peking) idr. Delovala je tudi kot koncertna pevka.

V fonoteki Radia Slovenija so na magnetofonskih trakovih ohranjeni posnetki vlog, kjer se je predstavila kot Marinka (Bedřich Smetana: Prodana nevesta, 1955, 1960), Anica (Marjan Kozina: Ekvinokcij, 1960, 1962), Djula (Jakov Gotovac: Ero iz onega sveta, 1962), Minka (Anton Foerster: Gorenjski slavček, 1962, 1967, 1976), Veronika (Danilo Švara: Veronika Deseniška, 1962), Donna Elvira (Wolfgang Amadeus Mozart: Don Giovanni, 1963), Margareta (Charles Gounod: Faust, 1963, 1967–68), Vida (Risto Savin: Lepa Vida, 1963), Mariet (Danilo Švara: Ocean, 1969), Manon (Jules Massenet: Manon, 1961, skoraj v celoti), Antonija (Jacques Offenbach: Hoffmannove pripovedke, 1957, 1959), Desdemona (Giuseppe Verdi: Otello, 1957, 1959), Rusalka (Antonin Dvořák: Rusalka, 1960), Luiza (Gustave Charpentier: Luiza, 1964).

Nekatere njene kreacije vlog so ohranjene na gramofonskih ploščah, mdr. je posnela vlogo Minke (Anton Foerster: Gorenjski slavček, 1965), za nizozemsko založniško hišo Philips pa je posnela vlogi Parasje (Modest Musorgski: Soročinski sejem, 1956, 1962) in Marinke (Bedřich Smetana: Prodana nevesta, 1955, 1960).

Poleg lepote glasu in izjemnih pevskih tehničnih zmožnosti so jo odlikovale pristna odrska prezenca, prepričljiva igra in poklicna zanesljivost.

Za umetniško poustvarjanje je prejela vrsto nagrad doma in v tujini: 1953 tretjo nagrado na jugoslovanskem pevskem tekmovanju v Beogradu; 1954 prvo nagrado in zlato medaljo v svoji kategoriji ter skupno drugo nagrado na mednarodnem pevskem tekmovanju v Toulousu (Francija); 1955 prvo nagrado v kategoriji sopranov in drugo nagrado tekmovanja na mednarodnem pevskem tekmovanju v Verviersu (Belgija); 1956 Prešernovo nagrado za kreacijo naslovne vloge Manon v istoimenski operi; 1980 Betettovo nagrado; 1982 Prešernovo nagrado za življenjsko delo na področju opernega pevskega poustvarjanja; 1983 zlato liro – priznanje Zveze združenj glasbenih umetnikov Jugoslavije; 2000 srebrni častni znak svobode RS in 2003 častno Valvasorjevo priznanje.

2003 je postala častna občanka Metlike, 2004 pa častna občanka Trebnjega.

Dela

  • Gorenjski slavček, opera v treh dejanjih, Ljubljana, 1965? (gramofonska plošča).
  • Samo Smerkolj, bariton, Vilma Bukovec, sopran, Ljubljana, 1979 (zvočna kaseta).
  • Vilma Bukovec, sopran, operne arije in dueti, Ljubljana, 2006 (zgoščenka).
  • Prodana nevesta, odlomki iz opere, Ljubljana, 2011 (zgoščenka).
  • Osebna bibliografija COBISS.

Viri in literatura

  • Arhiv SBL, vprašalnik za NSBL.
  • Slovenski gledališki inštitut, mapa Viljemina Bukovec.
  • NUK, Glasbena zbirka, mapa Vilma Bukovec.
  • ES.
  • Slovenski gledališki leksikon, Ljubljana, 1972.
  • Poskusna gesla za novi Slovenski biografski leksikon, Ljubljana, 2000.
  • Karel Bačer: Gradivo za Dolenjski biografski leksikon, Novo mesto, 2004.
  • Osebnosti, Ljubljana, 2008.
  • EJ.
  • Muzička enciklopedija, Zagreb, 1971.
  • Leksikon jugoslavenske muzike, Zagreb, 1984.
  • Nina Vidervol: Vilma Bukovčeva – prvakinja ljubljanske Opere, Naša žena, 1956, št. 10, 286–287.
  • Anton Janežič: Petindvajset let zvestobe, Delo, 23. 10. 1971.
  • Bogdan Učakar: Trije priljubljeni operni pevci, Večer, 23. 10. 1971.
  • Janez Gartnar: Srebrni jubilej Vilme Bukovčeve, Dolenjski razgledi, 16. 12. 1971.
  • Marijan Zlobec: Med ploščami – Vilma Bukovec in Samo Smerkolj, Delo,20. 2. 1980.
  • Franc Križnar: Baritonist Smerkolj in sopranistka Bukovčeva, Ljubljanski dnevnik, 1. 3. 1980.
  • Jože Horvat, Marijan Zlobec: Srečanje s pevko, pesnikom in kiparjem, Delo, 13. 2. 1982.
  • Marijan Zlobec: Sopranistka Vilma Bukovec, dobitnica zlate lire, Primorski dnevnik, 14. 2. 1984.
  • Dušan Mevlja: Biografija slovenskih opernih pevcev – Vilma Bukovec, Večer, 7. 3. 1990.
  • Jure Dobovišek: Vilma Bukovec – osemdesetletnica, Delo, 4. 3. 2000.
  • Lidija Murn: Dolenjski operni slavček po vsem svetu, Dolenjski list, 10. 6. 2004.
  • Peter Bedjanič: Čudežni slovenski pevski letnik 1920, Gledališki list : Opera, 2004/2005, št. 7, 68–75.
  • Tanja Jaklič: Ni slovesa brez grenkobe, Delo, 11. 11. 2006.
  • Franc Križnar in Tihomir Pinter: Sto slovenskih glasbenikov, Ljubljana, 2002.
  • 110 let ljubljanske Opere, Ljubljana, 2002.
  • Primož Kuret: Sto slovenskih opernih zvezd, Ljubljana, 2005.
  • Ladislav Lesar: Sto pogovorov z znanimi Slovenci, Ljubljana, 2008.
  • Zlitje stoletij, Ljubljana, 2011.
  • Ida Plevnik: Vilma Bukovec, Ljubljana, 2012 (diplomsko delo, Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta).
  • Vilma Bukovec, sopranistka, ki je pela na smrt obsojenim – Gostja v oddaji Ponedeljkovo dopoldne z Ljerko, 19. 6. 2015 (julij 2017).
Bohak, Tina: Bukovec, Vilma (1920–2016). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi1020620/#novi-slovenski-biografski-leksikon (16. februar 2019). Izvirna objava v: Novi Slovenski biografski leksikon: 3. zv. Ble-But. Ur. Barbara Šterbenc Svetina et al. Ljubljana, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2018.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine