Brumen, Borut (1963–2005)

BRUMEN, Borut, etnolog (r. 10. 2. 1963, Murska Sobota; u. 30. 7. 2005, Ljubljana). Oče Jože Brumen, učitelj, osnovnošolski ravnatelj, mati Ernestina Brumen, r. Mencigar, učiteljica. Žena Ana Sarah Lunaček Brumen, etnologinja, socialna antropologinja.

Osnovno šolo je obiskoval v Markovcih in nato v Murski Soboti, kjer je končal tudi gimnazijo. Na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani je 1987 diplomiral iz etnologije in sociologije kulture.

Kmalu po diplomi se je za skoraj leto dni odpravil na pot po Kitajski. Po vrnitvi se je 1988 zaposlil kot pripravnik v Pokrajinskem muzeju Murska Sobota. Konec 1989 je kot štipendist DAAD opravil specializacijo iz etnologije Evrope na Institut für Ethnologie, Freie Universität Berlin (Inštitut za etnologijo, Svobodna univerza v Berlinu).

1991 se je zaposlil kot mladi raziskovalec na Oddelku za etnologijo in kulturno antropologijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, kjer je 1993 končal magistrsko delo Urbani način življenja v Murski Soboti med l. 1919 in 1941. Konec 1994 se je zaposlil kot raziskovalec na Fakulteti za podiplomski humanistični študij ISH v Ljubljani in začel večletno terensko raziskavo v vasi Sveti Peter nad Dragonjo, ki jo je 1998 strnil v doktorski disertaciji Socialni spomini, časi in identitete v vasi Sveti Peter v Slovenski Istri; v njej je obravnaval spomine domačinov na obdobja sprememb v 20. stoletju.

Kot asistent stažist se je 1996 zaposlil na Oddelku za etnologijo in kulturno antropologijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. Posvetil se je evropski etnologiji, na The London School of Economics je 2000 opravil specializacijo iz etnologije Afrike. V naziv docenta za etnologijo in urbano antropologijo je bil izvoljen 2000 in 2005 v naziv izrednega profesorja za kulturno antropologijo. 2003 je postal predstojnik oddelka.

V slovenski etnologiji in kulturni antropologiji je zapustil trajno sled. Bil je inovativen raziskovalec na širšem področju etnologije in kulturne antropologije ter na ožjih področjih etnološke muzeologije, urbane antropologije, raziskav socialnega spomina, etničnosti, nacionalizma, identitet, meja in konfliktov, migracij, kolonializma in postkolonializma, socializma, gibanja neuvrščenih ter etnologije Evrope in Afrike.

V raziskavi soboškega meščanstva (1995) je bil posebej pozoren na razmerja med oblastmi in urbanizmom, ekonomskimi in razrednimi razlikami, kakor so se izrazile v načinih življenja, in na odnose v družini. Za slovensko etnologijo je najpomembnejše njegovo osrednje delo o raziskavi družbenega spomina v istrski vasi Sveti Peter (2000). Pokazal je, da je zgodovinska obdobja, ki so se jih spominjali domačini, zaznamovala vsakokratna oblast. Bil je med redkimi slovenskimi etnologi in etnologinjami, ki so na domačem terenu izvedli dolgotrajno opazovanje s soudeležbo. Skozi pripovedi domačinov je pokazal, da identitete niso nekaj danega, temveč se oblikujejo v spletu zgodovinskih okoliščin in dejavnega ravnanja preprostih ljudi.

Vzpostavil je tesno sodelovanje s strokovnjaki v Avstriji, Nemčiji in Švici. V etnologiji je bil kritik pretirane zaprtosti v njen nacionalni prostor. V svojem delovanju je povezoval tradicije kontinentalne (evropske) etnologije in kulturne/socialne antropologije.

Poleg Slovenije so ga raziskovalno privlačili sredozemski prostor, drugi deli Evrope in ob koncu še posebej Afrika na območju Sahare, Sahela in Nigra, kjer je v zadnjih letih življenja (2000 v Alžiriji, 2001–02 v Nigru, 2003 v Maroku, 2004 ponovno v Nigru) opravil največ intenzivnega terenskega dela.

Bil je pobudnik in soorganizator mednarodnih simpozijev in srečanj (1994 je bil med soustanovitelji in člani organizacijskega odbora poletne etnološke šole v Piranu – MESS: Mednarodni etnološki sredozemski simpozij / Mediterranean Ethnological Summer School/Symposium) in urednik njihovih zbornikov (1995, 1998). Bil je tudi odličen predavatelj in mentor, predvsem pa je študentke in študente razumel kot enakopraven del akademske skupnosti.

Pomembno je bilo njegovo javno in aktivistično delovanje, še posebej v Uradu za intervencije. Bil je med zasedbeniki Metelkove, pisal je odmevne kolumne v tedniku 7D. V političnem smislu nikoli ni skrival svoje privrženosti anarhizmu in ustvarjanju pravičnejše družbe. Soočen s posledicami državnega nasilja in nacionalizmov ob razpadu jugoslovanske države je na začetku devetdesetih let 20. stoletja sodeloval v t. i. letečih delavnicah in predavalnicah.

Slovensko etnološko in antropološko združenje Kula je po njem poimenovalo priznanje, ki ga podeljuje za posebne dosežke na področju etnologije in kulturne antropologije ter učinkovitega javnega delovanja etnologov in etnologinj v korist zatiranim.