Britovšek, Marjan (1923–2008)

BRITOVŠEK, Marjan (M. Britovsek, Marijan Britovšek; šifra: M. B.), zgodovinar (r. 23. 8. 1923, Slovenj Gradec; u. 8. 12. 2008, Ljubljana). Oče Anton Britovšek, trgovec, mati Marjana Britovšek, r. Arnečič.

Osnovno šolo je obiskoval v Slovenj Gradcu, klasično gimnazijo (z opravljeno maturo) pa v Mariboru. 1941 je postal mladinski aktivist OF in SKOJ, v oborožene oddelke NOV pa se je vključil maja 1944 (mdr. je bil urednik in dopisnik mladinskih časopisov). Zgodovino je študiral na Filozofski fakulteti v Ljubljani (1945–49) ter podiplomski študij nadaljeval na Inštitutu za družbene vede v Beogradu (1949–51). Doktoriral je 1960 na ljubljanski Filozofski fakulteti (FF) z disertacijo Pomen in razkroj srenjskih zemljišč in služnostnih pravic na Kranjskem od 16. do konca 19. stoletja.

Na Oddelku za zgodovino FF je bil 1951–62 zaposlen kot asistent, od 1962 do upokojitve 1993 pa je delal na Oddelku za sociologijo FF − sprva kot docent, od 1970 kot izredni ter od 1975 kot redni profesor za socialno zgodovino 19. in 20. stoletja.

Študijsko se je izpopolnjeval in raziskoval na Dunaju (1965 in 1968), v Berlinu in Leipzigu (1970), Moskvi (1972) itd. Kot mednarodno uveljavljeni raziskovalec delavskega gibanja, še posebej stalinizma, je z referati sodeloval na številnih domačih in mednarodnih konferencah in simpozijih (Amsterdam, Beograd, Cavtat, Dunaj, Leipzig, Linz, Ljubljana, Regensburg, Sarajevo, Wuppertal, Zagreb idr.). Bil je član uredniških odborov/svetov revij: Prispevki za zgodovino delavskega gibanja (1960–76), Prilozi za istoriju socijalizma (Beograd), Međunarodni radnički pokret (Beograd), The International Newsletter of Communist Studies (med ustanovitvenimi člani, 1992); knjižnih izdaj: Vodnik skozi čas in družbo (1960), Marks-Engels : dela (Beograd, 1964–79), Lenin : izbrana dela, 1–3 (1977–81), Komunistička internacionala : stenogrami i dokumenti kongresa, 1–12 (Beograd, 1981–83), zbornika Slovenski študenti v boju za narodno in socialno osvoboditev 1919–1941 (1987) ter slovenske redakcije Enciklopedije Jugoslavije (1983–89); bil je sodelavec International Institute of Social History, Amsterdam (v projektu Kominterna) in med ustanovitelji (1992) asociacije The European Workshop of International Historical Research on Comintern, Communism and Stalinism.

Njegov znanstveni opus časovno in tematsko obsega štiri področja. Sprva se je posvečal preučevanju slovenske agrarne in socialne zgodovine od 16. do sredine 19. stoletja.

Drugo področje raziskovanja so študije o revoluciji 1848 v Avstriji in revolucionarni dejavnosti Radovljičana Antona Fistra/Füstra (1808–81). Na Britovškova prizadevanja je bila 1979 na Fistrovi rojstni hiši v Radovljici odkrita spominska plošča, njegova je bila tudi pobuda za izdajo Izbranih spisov Antona Fistra v štirih knjigah (1987–98).

S tretjim, zgodovino modernega evropskega delavskega gibanja, in četrtim področjem raziskovanja, stalinizma in frakcijskih spopadov v Sovjetski zvezi in Kominterni, se je umestil med tiste redke slovenske zgodovinarje, ki so pri raziskovanju zgodovine presegli nacionalne meje. Osrednjo pozornost je namenil začetkom delavskega gibanja in njegovim različnim idejnim smerem v okviru I. in II. internacionale; napisal je vrsto študij, ki so bile večinoma objavljene v revijah Prilozi za istoriju socializma (Beograd), Međunarodni radnički pokret (Beograd) in Prispevki za zgodovino delavskega gibanja ter knjigah Stavovi druge internacionale prema ratu i kolonialnom pitanju in Revolucionarni idejni preobrat med prvo svetovno vojno.

V širši javnosti so najbolj odmevale njegove raziskave stalinizma v Sovjetski zvezi. Bil je prvi slovenski zgodovinar, ki se je sistematično in znanstveno začel ukvarjati s tem obdobjem, hkrati pa je veljal za največjega slovenskega/jugoslovanskega poznavalca partijskih/frakcijskih spopadov v bivši Sovjetski zvezi in Kominterni. Svoje raziskave je oprl na arhivsko in dokumentarno gradivo iz moskovskih arhivov in knjižnic ter jih objavil v treh obsežnih knjigah: Boj za Leninovo dediščino (1976), Carizem – revolucija – stalinizem (1980) in Stalinov termidor (1984). Napisal je tudi več študijskih priročnikov in skript za študente in srednješolske učitelje.

Za svoje delo je mdr. prejel nagrado Sklada Borisa Kidriča (1970 in 1978), veliko priznanje FF (1989), Univerza v Ljubljani mu je 1994 podelila naziv zaslužni profesor.