Novi Slovenski biografski leksikon

BRIŠNIK, Karel (članki v Pavlihi: Karli Brišnik, Bik), igralec, lutkovni animator (r. 6. 10. 1948, Ljubljana; u. 25. 8. 2013, Ljubljana). Oče Karl Funke, oficir, mati Anica Brišnik, pevka, režiserka, organizatorka.

Po končani gimnaziji (1963–67) je diplomiral na AGRFT (1967–71) v razredu Vide Juvan s predstavo Poostreni nadzor Jeana Geneta, hkrati pa zaključil dva letnika primerjalne književnosti na ljubljanski Filozofski fakulteti. 1971 je prejel študentsko Prešernovo nagrado (za vlogo Jeana v Strindbergovi Gospodični Juliji). Po diplomi je kot samostojni umetnik v kulturi nastopal v Drami SNG Maribor (Pierrot in Pierrette; Dantonova smrt, obe 1970) in v SLG Celje (Dušan Jovanović: Norci, 1971; Alfred de Musset: Lorenzaccio, 1976). Po opravljeni vojaški obveznosti v JLA (1975–76) je bil sprva honorarni sodelavec v Primorskem dramskem gledališču (PDG) Nova Gorica, 1979–83 pa redni sodelavec. Za izstopajočo vlogo Sulca v Radojevićevi postavitvi Shakespearove veseloigre Dva gospoda iz Verone (1980) je 1981 prejel Bronasto vrtnico na 10. goriškem srečanju malih odrov.

S septembrom 1986 je postal igralec animator, stalni član ansambla Lutkovnega gledališča Ljubljana (LGL), kjer je veljal za enega najboljših govornih interpretov. Njegovo nadaljnje poklicno življenje so zaznamovale lutke. 1987 je obiskal poletno lutkovno izobraževanje v Marly-le-Roi pri Parizu v Franciji. V vrsti več kot sto Brišnikovih vlog v LGL so najbolj izstopajoče: Princ Muppet v Zaigrajmo z lutkami (1988); duhovito je interpretiral Ravnatelja gledališča v Sovjem gradu (1990); nastopil kot kolektivni lik (VDV, 1993; Zvezda in srce, 1996); kot Grofič prašič v istoimenski igri Ervina Fritza (1993). V lastni dramaturški priredbi je režiral izzivalno lutkovno postavitev Črnih mask Marija Kogoja (1997). V vrsti vlog je bil Argan v Molièrovem Namišljenem bolniku (1998), Strašilo Motovilo v obnovi Žogice Marogice Jana Malika in Jožeta Pengova (1998), Jazbečar v Tacamuci Svetlane Makarovič (1998), Orfej v Perzeju Jere Ivanc (2003). Bil je Faust v rekonstrukciji predstave Milana Klemenčiča z miniaturnimi marionetami Doktor Faust (2003) – od 2005 je lik tudi animiral. Bil je tudi Cesar v Svinjskem pastirju po Hansu Christianu Andersenu (2004). Izpeljal je natančno marionetno animacijo v lutkovni verziji Hamleta (2006). V obnovljeni postavitvi Zvezdice Zaspanke Frana Milčinskega (2009) je sijajno glasovno interpretiral Razbojnika Ceferina.

Ob profilu igralca z razločno dikcijo in silovito zmožnostjo odrske sugestivnosti je Brišnik ustvarjal tudi zunaj LGL. Od 1987 je občasno interpretiral in animiral lik kužka Smrčka v seriji Radovedni Taček na TV Slovenija. V gledališču Jaz in ti, ki sta ga ustanovili Alja Tkačev in Nina Skrbinšek, je mdr. priredil, režiral in igral Princa v Trnuljčici (1991). Interpretiral in animiral je lik Črtomirja v lutkovni postavitvi Krst pri Savici, skupni postavitvi LGL in Gledališča Glej (2008), ki jo je v sodelovanju z Alenko Pirjevec tudi režiral. Pogosto je interpretiral poezijo na recitalih in na Radiu Slovenija, kjer je igral tudi v radijskih igrah. Pisal je pesmi in pravljice za otroke (Pravljica o metulju in svetilki, 2000; Pesmice za srce, 2002).

Nekateri njegovi načrti so ostali neizpolnjeni, denimo uprizoritev glasbene pravljice Šleper, ki jo je napisal z Evo Jurgec.

Pomemben segment Brišnikove ustvarjalnosti so odrske in radijske postavitve dramskih besedil Ivana Mraka, ki je kot Brišnikov učitelj in mentor močno vplival nanj. Pozneje je bil dejaven v ambiciozno zastavljenih gledališčih Thema (ustanovljen v Novi Gorici, 1983) in Rimska cesta (ustanovljen v Ljubljani 1987 pod umetniškim vodstvom Brišnika in Tarasa Kermaunerja), ki sta se ukvarjali z uprizarjanjem Mrakovega dramskega opusa in hkrati odpirali vprašanje vloge njenega sloga »arhaične žaloigre« v sodobnem slovenskem gledališču. Patetični zven Mrakove gledališke pisave pri kritikih, ki so iskali bolj razviden uprizoritveni koncept, ni bil deležen posebne naklonjenosti. 1978–91 je Brišnik nastopil v več Mrakovih delih v okviru Festivala Ljubljana, 1983 kot Verlaine v krstni uprizoritvi Bega iz pekla (1992 tudi v radijski igri po tem besedilu na Radiu Slovenija), te značilne alegorične slike človekove neizpolnljive sle po Absolutnem onkraj človeškega sveta, in tako sodeloval pri idejno-estetskem prehodu te avtorske dramatike z obrobja v zavest širšega kulturnega občinstva. Sodeloval je v bralni uprizoritvi »himnične monotragedije v enem stopnjevanju« Chrysippos v Viteški dvorani Križank v okviru Poletnega festivala Ljubljana (1978). Bil je Vincent van Gogh v Van Goghov vidov ples v PG Kranj (1979), kot tudi v poznejši radijski uprizoritvi besedila na Radiu Slovenija (1987). Odigral je vlogi Čopa in Rudolfa v himnični tragediji Spoved lučnim bratom Poletnega festivala 1981 (TV Ljubljana je posnetek predvajala 1984). Po Mrakovi smrti (1986) je z Miranom Kavškom 1988 ustanovil skupino Rimska cesta, t. i. »gledališče v samozaložbi« (sprva je delovalo pod pravnim okriljem Koreodrame), ki je uprizarjalo izključno opus Ivana Mraka. 1988 so na odru LGL v asketskem slogu, ustreznem Mrakovi strastni in retorično vzneseni dramski pisavi, uprizorili igro Chrysippos (po predpremieri v PG Kranj 1987). Igral je Judo v radijski postavitvi Človeka iz Kariota na Radiu Ljubljana (1991). 1993 je kot vodja gledališča Rimska cesta pri mestu Ljubljana prijavil uprizoritev Herodesa Magnusa in Rdeče maše Ivana Mraka ter v dogovorih s Festivalom Ljubljana, RTV Slovenija in SNG Maribor zastavil obširno vizijo uprizarjanja Mraka, kar naj bi Slovenci v tistem trenutku potrebovali. Pobude so ostale neuresničene.

Kot avtor satiričnih člankov je pod psevdonimom Bi objavljal v Pavlihi, s članki v medijih se je nekajkrat odzval na aktualne politične teme.

1994 je nastopil v praizvedbi Sonetov nesreče za kljunasto flavto in recitatorja v okviru koncertne agencije Klemen Ramovš Management.

Širšemu občinstvu se je vtisnila v spomin Brišnikova vloga sv. Miklavža, s katero je poldrugo desetletje (1999–2012) v začetku decembra vodil sprevod po ljubljanskih ulicah.

Dela

Gledališke vloge

  • Pierrot (Slavko Grum: Pierrot in Pierrette; režija Aleš Jan, Mali oder SNG Maribor v Kazinski dvorani, 1970).
  • Camille Desmoulins (Georg Büchner: Dantonova smrt; režija Aleš Jan, Slavko Jan, SNG Maribor, 1970).
  • Mirko (Dušan Jovanović: Norci, režija Zvone Šedlbauer, SLG Celje, 1971).
  • Prior (Alfred de Musset: Lorenzaccio, režija Dušan Mlakar, SLG Celje, 1976).
  • Doktor Prokupius (Neznan dubrovniški avtor: L'bimce; režija Iztok Tory, PDG Nova Gorica, 1978).
  • Primož (Franček Rudolf: Veronika; režija Aleš Jan, PDG Nova Gorica, 1979).
  • Vincent van Gogh (Ivan Mrak: Van Goghov vidov ples; režija Matija Logar, PG Kranj, 1979).
  • Sulc (William Shakespeare: Dva gospoda iz Verone; režija Dino Radojević, PDG Nova Gorica, 1980).
  • Čop in Rudolf (Ivan Mrak: Spoved lučnim bratom; režija Ivan Mrak s sodelavci, Poletni festival Ljubljana, 1981).
  • Verlaine (Ivan Mrak: Beg iz pekla; brez režiserja, dramaturgija Taras Kermauner, Festival Ljubljana in Gledališče Thema, 1983).
  • Laj (Ivan Mrak: Chrysippos; kolektivna režija (Karel Brišnik, Miran Kavšek, Nina Skrbinšek, Matjaž Višnar), gledališče Rimska cesta v LGL, 1988).

Lutkovne vloge

  • Princ Muppet (Zlatko Krilić: Zaigrajmo z lutkami, režija Ljubomir Draškić, LGL, 1988).
  • Več likov (Franz Pocci: Sovji grad, režija Matjaž Loboda, LGL, 1990).
  • Več likov (Roald Dahl, Alja Tkačev: VDV, režija Matija Milčinski, LGL, 1993).
  • Grofič prašič (Ervin Fritz: Grofič prašič, režija Marjan Bevk, LGL, 1993).
  • Več likov (Milan Jesih: Zvezda in srce, režija Matija Milčinski, LGL, 1996).
  • Argan (Molière: Namišljeni bolnik, režija Zlatko Bourek, LGL, 1998).
  • Več vlog (Jan Malik: Žogica Marogica; obnova režije Jožeta Pengova: Edi Majaron, LGL, 1998).
  • Jazbečar (Svetlana Makarovič: Tacamuca; režija Barbara Hieng Samobor, LGL, 1998).
  • Doktor Faust (Milan Klemenčič: Doktor Faust, režija Jelena Sitar, LGL, 2003).
  • Orfej (Jera Ivanc: Perzej, režija Jaka Ivanc, LGL, 2003).
  • Cesar (Hans Christian Andersen, Katarina Marinčič: Svinjski pastir, režija Barbara Hieng Samobor, 2004).
  • Več vlog (William Shakespeare: Hamlet, režija Vito Taufer, LGL, 2006).
  • Črtomir (France Prešeren: Krst pri Savici, priredba in režija Alenka Pirjevec in Karel Brišnik, LGL in Gledališče Glej, 2008).
  • Razbojnik Ceferin (Fran Milčinski Ježek: Zvezdica Zaspanka, režija Matjaž Loboda, LGL, 2009).

Režija

  • Leonid N. Andrejev, Marij Kogoj: Črne maske, lastna priredba, LGL, 1997.
  • Jakob in Wilhelm Grimm: Trnuljčica, priredba, igra in režija Karel Brišnik, Gledališče Jaz in ti, 1991.
  • France Prešeren: Krst pri Savici, priredba in režija Alenka Pirjevec in Karel Brišnik, LGL in Gledališče Glej, 2008.

Dela za otroke

  • Pravljica o metulju in svetilki, Ljubljana, 2000 (strip).
  • Pesmice za srce od Karla in Patricije, Ljubljana, 2003.

Viri in literatura

  • Arhiv SBL, osebna mapa.
  • Arhiv SLOGI.
  • Niko Bajec: Vedno sem sovražil priklanjanje, Dnevnik, 18. 9. 2012.
  • Andrej Inkret: Duhovita uprizoritev Shakespearove igre, Delo, 12. 9. 1980.
  • Andrej Inkret: O Rimbaudu in Verlainu, Delo, 19. 8. 1983.
  • J. Š.: Gledališče v samozaložbi, Delo, 8. 1. 1988.
  • Jernej Novak: Mrakova drama po antičnem motivu; Otvoritvena predstava gledališča 'Rimska cesta', Dnevnik, 13. 1. 1988.
  • Alenka Pirjevec: Memento : Karel Brišnik (1948–2013), Mladina, 31. 8. 2013.
  • Goran Schmidt: Bibliografija, Ivan Mrak: Izbrano delo : proza, drame, dnevniki, Ljubljana, 1998.
  • Jelka Šutej: Gledališče v boju za ohranitev Mrakove zapuščine, Delo, 10. 1. 1988.
  • Andrej Zavrl: Sijaj Ivana Mraka Narobe, 24. 6. 2010 (intervju).
  • SiGledal - portal slovenskega gledališča, Karel Brišnik (oktober 2017).
Jesenko, Primož: Brišnik, Karel (1948–2013). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi1020400/#novi-slovenski-biografski-leksikon (25. maj 2020). Izvirna objava v: Novi Slovenski biografski leksikon: 3. zv. Ble-But. Ur. Barbara Šterbenc Svetina et al. Ljubljana, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2018.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine