Novi Slovenski biografski leksikon

BRANDNER, Anton (Tone Brandner), politik, narodni delavec (r. 11. 9. 1891, Žužalče/Susalitsch, Avstrija; u. 22. 5. 1983, Maribor). Oče Anton Brandner, posestnik, mati Marija Brandner, r. Weber.

Šolal se je na utrakvistični osnovni šoli na Brnci/Fürnitz pri Beljaku in 1908 končal triletno trgovsko šolo v Beljaku/Villach. Deloval je pri »Slovenskem omizju v Beljaku«, zaradi narodne nestrpnosti proti članom omizja pa se je 1909 preselil v Trst, kjer je nadaljeval z narodnostnim delom, organiziral je slovenske trgovske uslužbence v okviru Trgovskega izobraževalnega društva. 1912–15 je bil strokovni tajnik Narodne delavske organizacije v Trstu, kjer je po češkem vzoru ustanovil Narodno-socialno mladinsko organizacijo, ki jo je tudi vodil. Na Primorskem in Kranjskem je med delavstvom ter nižjim uradništvom, ki je odklanjalo socialdemokratsko zapostavljanje narodnega vprašanja, dosegel porast števila članstva. 1915 je bil vpoklican k vojakom, 1918 pa se je vključil v boj za slovensko severno mejo; kot propagandist in obveščevalec je deloval v Boroveljskem okraju v občinah Loga vas/Augsdorf, Škofiče/Schiefling am See in Šentilj ob Dravi/St. Egyden, kjer so prebivalci večinsko glasovali za priključitev h Kraljevini SHS. Zaradi svojega delovanja v plebiscitnem času je moral po 1920 zapustiti Koroško. Naselil se je v Mariboru, se zaposlil na mestnem magistratu in si ustvaril družino. Že maja 1920 je postal tajnik Narodno-socijalne zveze (NSS) in bil novembra 1920 na listi narodnih socialistov izvoljen v ustavodajno skupščino v Beogradu. Nekaj let je urejal strankino glasilo Nova pravda. Zaradi nasilja avstrijskih nacionalistov nad koroškimi Slovenci je v tem času večkrat interveniral na jugoslovanskem zunanjem ministrstvu. Maja 1921 je odposlanstvo koroških narodnoobrambnih društev, ki so združevala koroške Slovence, poplebiscitne pregnance, pod Brandnerjevim vodstvom pri predsedniku jugoslovanske vlade Nikoli Pašiću doseglo obljubo, da bo vlada skušala doseči mejo med Kraljevino SHS in Avstrijo na Dravi. Že junija 1921 pa je Pašić Brandnerju sporočil, da so bila jugoslovanska prizadevanja v Parizu neuspešna. Brandner ni obupal, takoj po plebiscitu je pomagal beguncem s Koroške, ki so se pogosto obračali nanj. 1923 je bila skupščina v Beogradu razpuščena, na ponovnih volitvah marca 1923 je bil Brandner nosilec liste NSS v mariborskem okrožju, a je stranka ostala brez mandata. Nekaj časa je bil glavni strankin tajnik v Ljubljani (1923–24), nato premeščen v strankino poverjeništvo v Maribor. 1925–41 je bil zaposlen na mestni občini v Mariboru, kjer je vodil oddelek za socialno skrbstvo. Deloval je na področju zadružništva. Ob okupaciji aprila 1941 je bil izgnan iz Maribora. 1941–45 je bil zaposlen pri mestnem preskrbovalnem uradu v Ljubljani. Med vojno je sodeloval z OF tudi pri povojnih načrtih za Koroško. Bil je v skupini odbornikov Osrednjega odbora Kluba koroških Slovencev v Ljubljani, ki so imeli nalogo, da na podlagi navodil Predsedstva SNOS maja 1945 prevzamejo upravo na ozemlju južne Koroške. Junija 1945 se je vrnil v Maribor, bil nekaj časa v. d. načelnika odseka za socialno varstvo, 1946–50, ko se je upokojil, pa je bil upravnik Doma onemoglih v Mariboru.

Brandner je bil oktobra 1928 v Celju med ustanovitelji Kluba koroških Slovencev (KKS), 1948–76 je bil tudi predsednik mariborskega pododbora KKS, nato častni predsednik ljubljanskega in mariborskega kluba. Vseskozi je bil v vodstvu Sklada Prežihovega Voranca, ki sta ga soustanovila mariborski odbor Maistrovih borcev in mariborski pododbor KKS; sklad je skrbel za gmotno podporo koroški zamejski kulturi in koroškim Slovencem nasploh. Brandner je bil tudi odbornik Zveze prostovoljcev borcev za severno mejo.

Za svoje delo je prejel več nagrad in priznanj: državni red zaslug za narod s srebrnimi žarki, spomenico Zveze združenj borcev za vrednote NOB kot priznanje za njegova prizadevanja v bojih za osvoboditev Maribora ter obrambe severnih meja od novembra 1918 do februarja 1919, jubilejno spominsko medaljo Zveze borcev prostovoljcev za severno mejo 1918/19 in priznanje Andreja Schusterja Drabosnjaka, ki so mu ga podelili koroški Slovenci za dolgoletno delo na kulturno-prosvetnem področju.

Viri in literatura

  • Arhiv SBL, osebna mapa.
  • Zasebni arhiv Janeza Stergarja, Pismo Ljuba Brandnerja Janezu Stergarju z 18. 1. 1987.
  • ES.
  • Osebnosti,Ljubljana, 2008.
  • Tone Brandner : osemdesetletnik, Slovenski vestnik, 8. 10. 1971.
  • Borko de Corti: Kako je bilo v poslanskih klopeh pred 50 leti, Večer, 13. 8. 1973.
  • Janko Kuster: Anton Brandner, Delo, 2. 6. 1983.
  • Janko Kuster: Anton Brandner (1891–1983), TV-15, 4. 8. 1983.
  • Janko Kuster: Ob stoletnici rojstva Antona Brandnerja, Večer, 11. 9. 1991.
  • Anton Kovačič, Jože Natek: Kronika Kluba koroških Slovencev v Mariboru 1928–1988, Maribor, 1988.
  • Arnold Suppan: Jugoslawien und Österreich 1918–1938 : Bilaterale Aussenpolitik im europäischen Umfeld, Wien - München, 1996, 645, 649–654, 823–24.
  • Stefan Karner, Valentin Sima, Janez Stergar: Wer war wer? Slowenen in Kärnten – Deutschkärntner in Slowenien, Aussiedlung, Verschleppung, nationaler Kampf, Klagenfurt/Celovec, 2005, 295.
  • Danijel Grafenauer: Življenje in delo Julija Felaherja in koroški Slovenci, Maribor, 2009, 164–168 (doktorska disertacija).
  • Danijel Grafenauer: Anton Brandner (1891–1983), Jepa, 19, 2010, št. 2, 2 (s sl.).
  • Enzyklopädie der slowenischen Kulturgeschichte in Kärnten/Koroška : von den Anfängen bis 1942, Wien - Köln - Weimar, 2016, 177–178.
Grafenauer, D., Stergar, J.: Brandner, Anton (1891–1983). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi1020090/#novi-slovenski-biografski-leksikon (21. julij 2019). Izvirna objava v: Novi Slovenski biografski leksikon: 3. zv. Ble-But. Ur. Barbara Šterbenc Svetina et al. Ljubljana, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2018.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine