Novi Slovenski biografski leksikon

BRAJNIK, Miroslav (Miro Brajnik), tenorist, operni pevec, koncertni pevec (r. 10. 9. 1920, Vognje polje/Bogenfeld, Koroška, Avstrija; u. 20. 3. 2006, Ljubljana). Oče Ivan Brajnik, uslužbenec Finančne kontrole, mati Marija Brajnik, r. Devetak.

Osnovno šolo (1927–31) in gimnazijo (1931–35) je obiskoval v Ljubljani. Po mutaciji se je pričel navduševati za pevsko kulturo in postal član Bežigrajskega zbora, ki ga je takrat vodil zborovodja in skladatelj Fran Venturini. 1935–36 je obiskoval Srednjo tekstilno šolo v Kranju in po uspešno opravljenem zaključnem izpitu opravljal enoletno praktično delo v tekstilni stroki. 1938 se je vpisal na Trgovsko akademijo v Ljubljani, kjer je 1942 diplomiral. Kot njegov oče se je tudi sam želel ukvarjati z ekonomijo in je šel tik pred vojno na študij v Zagreb. Ob izbruhu druge svetovne vojne se je moral vrniti v Ljubljano, ker pa študij ekonomije takrat pri nas še ni bil mogoč, se je pričel intenzivneje ukvarjati s petjem. 1944–45 je študiral solopetje na Srednji glasbeni šoli v Ljubljani, najprej pri Angeli Trost, nato pri Juliju Betettu. 1941–45 je deloval kot aktivist NOB. 1944 je postal član zbora ljubljanske Opere in že po štirih dneh pel manjšo operetno vlogo, kateri so sledile še nekatere kot npr. Gaston (Giuseppe Verdi: Traviata), Ovlur (Aleksander Borodin: Knez Igor), cirkuški ravnatelj (Bedřich Smetana: Prodana nevesta) in Goro (Giacomo Puccini: Madame Butterfly), ki jo že uvrščamo med srednje velike vloge. Kot solist je na odru ljubljanske Opere debutiral v okviru Poličevega opernega studia v sezoni 1944/45, katerega član je postal 1944, in sicer z vlogo Radijskega tenorja (Janko Gregorc: Melodije srca); kasneje je v okviru studia pel še vlogo Prvega oboroženca (Wolfgang Amadeus Mozart: Čarobna piščal). V sezoni 1945/46 je nastopil v desetih manjših in srednje velikih vlogah, že v naslednji sezoni (1946/47) pa je debitiral v velikih vlogah kot npr. Vladimir (Aleksander Borodin: Knez Igor), Alfredo (Giuseppe Verdi: Traviata) in Pinkerton (Giacomo Puccini: Madame Butterfly). V času umetniške kariere se je redno izpopolnjeval pri skladatelju, čelistu in dirigentu Bogu Leskovicu. Ljubljanski operi je ostal zvest do upokojitve 1970, ko se je tudi poslovil od aktivnega nastopanja.

Brajnik je v šestindvajsetih letih delovanja odpel okrog petdeset glavnih tenorskih vlog. Dolga leta je bil nosilec tenorskega repertoarja ljubljanske Opere. Kot lirični tenorist je poustvaril številne vloge. Nastopal je kot Lenski (Peter Iljič Čajkovski: Jevgenij Onjegin), Dimitrij (Modest Musorgski: Boris Godunov), Julien (Gustave Charpentier: Luiza), Princ (Antonin Dvořák: Rusalka), Janko (Bedřich Smetana: Prodana nevesta), Hoffmann (Jacques Offenbach: Hoffmannove pripovedke), Faust (Charles Gounod: Faust), Edgardo (Gaetano Donizetti: Lucia di Lammermoor), Don Ottavio (Wolfgang Amadeus Mozart: Don Giovanni), Ero (Jakov Gotovac: Ero z onega sveta), Orest (Christoph Willibald Gluck: Ifigenija na Tavridi), Des Grieux (Jules Massenet: Manon). Uveljavil se je tudi v vlogah dramskega značaja, npr. Cavaradossi (Giacomo Puccini: Tosca), Turiddu (Pietro Mascagni: Cavalleria rusticana), Razkolnikov (Heinrich Sutermeister: Razkolnikov) in Romeo (Heinrich Sutermeister: Romeo in Julija). Sodeloval je pri skoraj vseh krstnih uprizoritvah domačih del njegovega časa in je tako prispeval velik delež k uveljavljanju domače operne literature. Bil je prepričljiv Prešeren (Danilo Švara: Slovo od mladosti), Friderik (Danilo Švara: Veronika Deseniška), Ivo (Marijan Kozina: Ekvinkocij), Romualdo (Marij Kogoj: Črne maske), Damjan (Mirko Polič: Mati Jugovičev), Mark Antonij (Danilo Švara: Kleopatra). Redko je poustvarjal komične vloge; mdr. se je kot grof Riccardo (Ermanno Wolf-Ferrari: Štirje grobijani) dokazal tudi kot izvrsten igralec.

Kot solist ljubljanske opere se je udeležil skoraj vseh turnej ansambla, tudi samostojno je veliko gostoval po Jugoslaviji (Maribor, Zagreb, Beograd) in zunaj njenih meja. V Belgiji se je uspešno predstavil kot Faust, Pinkerton in Alfredo (Verviers, Tournai, Mons, Charleroi), na Norveškem (Oslo) je dvanajstkrat poustvaril vlogo Fausta, v pariški Komični operi (Opéra Comique) se je predstavil kot Faust in Lenski, na festivalu v luksemburškem mestu Wiltz pa je Fausta pel na treh predstavah. Prav tako velja omeniti njegova uspešna gostovanja na Češkem (Praga), v Sovjetski zvezi (Moskva, Kijev), v opernih in koncertnih središčih po Nemčiji (Passau in München), Avstriji (Celovec, Gradec, Linz), Italiji (Palermo, Parma, Reggio Emilia, Treviso, Aquila, Trst) in na Nizozemskem (Amsterdam, Rotterdam, Haag). 1954 je nastopil na Slavnostnih igrah v Salzburgu s tenorskim partom v delu Alfreda Caselle Veliki vrč in pel tenorski part v Deveti simfoniji Ludwiga van Beethovna. Kot koncertni pevec je sodeloval tudi pri izvedbi drugih velikih vokalno-instrumentalnih del (Giuseppe Verdi: Requiem; Antonin Dvořák: Stabat Mater; Carl Orff: Catulli carmina).

Za britansko založniško hišo DECCA je posnel vlogo Dimitrija (Modest Musorgski: Boris Godunov), za nizozemsko založniško hišo Philips pa vlogi Janka (Bedřich Smetana: Prodana nevesta) in Gricka (Modest Musorgski: Soročinski sejem). Veliko je snemal tudi v Švici, Avstriji, Italiji in Franciji. RTV Slovenija je poleg odlomkov iz oper in samospevov posnela njegove tenorske vloge v operah Jevgenij Onjegin, Lucia di Lammermoor, Rusalka, Ifigenija na Tavridi, Don Juan, Hoffmannove pripovedke, Werther, Ero z onega sveta, Traviata, Faust, Rusalka, Krst pri Savici, Ekvinokcij, Črne maske, Veronika Deseniška, Slovo od mladosti, Luiza in vrsto drugih opernih odlomkov. Snemal je tudi samospeve in nekaj arij iz priljubljenih operet (Franz Léhar: Dežela smehljaja; Johann Strauss ml.: Beneška noč; Ivo Tijardović: Mala Floramye).

Bil je lirski tenorist z izjemno lepim glasom in dognano pevsko tehniko. Odlikovala sta ga inteligenten in prepričljiv igralski nastop ter izredno prijetna odrska pojava.

1990 je za svojo operno in koncertno dejavnost prejel Betettovo nagrado.

Dela

  • Miro Brajnik – tenor, operne arije in odlomki, Ljubljana, 2006 (CD).

Viri in literatura

  • Arhiv SBL, osebna mapa.
  • Slovenski gledališki inštitut, mapa Miroslav Brajnik.
  • NUK, Glasbena zbirka, mapa Miroslav Brajnik.
  • ES.
  • Slovenski gledališki leksikon, Ljubljana, 1972.
  • Leksikon jugoslavenske muzike, Zagreb, 1984.
  • Poskusna gesla za novi Slovenski biografski leksikon, Ljubljana, 2000.
  • Osebnosti, Ljubljana, 2008.
  • Smiljan Samec: Pomembna šestdesetletnica, Gledališki list SNG : Opera in balet, 1980/1981, št. 2, 27–34.
  • Dušan Mevlja: Miroslav Brajnik – sedemdesetletnik, Večer, 10. 9. 1990.
  • Manja Anderle: Betettova nagrajenca Bajde in Brajnik, Dnevnik, 19. 1. 1990.
  • Peter Bedjanič: Čudežni slovenski pevski letnik 1920, Gledališki list SNG : Opera in balet, 2004/2005, št. 7, 68–75.
  • 110 let ljubljanske Opere, Ljubljana, 2002.
  • Primož Kuret: Sto slovenskih opernih zvezd, Ljubljana, 2005.
  • Ladislav Lesar: Sto pogovorov z znanimi Slovenci, Ljubljana, 2008.
  • Zlitje stoletij, Ljubljana, 2011.
Bohak, Tina: Brajnik, Miroslav (1920–2006). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi1020070/#novi-slovenski-biografski-leksikon (22. februar 2019). Izvirna objava v: Novi Slovenski biografski leksikon: 3. zv. Ble-But. Ur. Barbara Šterbenc Svetina et al. Ljubljana, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2018.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine