Novi Slovenski biografski leksikon

BRAČKO, Stane (Stanislav Bračko; psevdonim Manlius; šifra St. Br.), pesnik (r. 9. 5. 1923, Ljubljana; u. verjetno junij 1945, Kočevski Rog). Oče Anton Bračko, sodni uradnik, mati Terezija Bračko, r. Sert.

Zgodaj je izgubil mater, v veliko oporo mu je bil starejši brat Zvonko. Klasično gimnazijo je obiskoval v Ljubljani (1935–43). Po maturi je krajši čas študiral medicino, a ker so univerzo zaprli, se je zaposlil na železnici, bil spomladi 1944 mobiliziran v slovensko domobranstvo ter služil v Velikih Laščah, Kočevju in Grosupljem. Njegova enota je bila določena za t. i. belo ilegalo, ki so jo Nemci odkrili in onemogočili. Maja 1945 se ni umaknil na Koroško, ampak se je v Ljubljani javil novi oblasti, bil zaprt v Šentvidu, od koder je bil odpeljan v Kočevski Rog in tam umorjen, prav tako njegov brat.

Literatura ga je pritegnila zgodaj in tudi živel je nekoliko boemsko. Na klasični gimnaziji je sodeloval v društvu Žar in tam bral svoje pesmi, 1939 se je udeležil Bohinjskega tedna, kjer je bil zbran vrh slovenskega katoliškega gibanja, leto pozneje pa se je z drugimi mladimi pridružil krščanskosocialni skupini Edvarda Kocbeka, ki pa je z nastopom vojne razpadla.

V razredu je bil pobudnik literarnega delovanja, objavljal je pesmi v razrednem glasilu Ecce iuventus pod psevdonimom Manlius, se poskušal v prevajanju iz francoščine in angleščine, po maturi je s Frančkom Bohancem, Vladimirjem Kosom, Leopoldom Legatom, Frančkom Prelogom idr. pripravil literarni večer. Kot sedmošolec je postal sodelavec mesečnika Dom in svet, v katerem je 1942–44 objavil večino pesmi. Troje pesmi je prispeval za Zbornik Zimske pomoči (1944). V tipkopisu se je ohranila zbirka Pesmi iz 1943 (NUK), ki obsega nekaj več kot štirideset naslovov.

Njegova poezija se giblje v območju refleksije, močno naslonjene na življenjsko neposrednost, prevladujejo razpoloženjske in ljubezenske izpovedi, vse v klasični obliki, pogosto v sonetni. Izjemoma je kot domobranec segel v aktualnost, ko je 1944 v časopisu Dom in svet natisnil pesem Domobrančev novoletni sonet. S pesnikom Odonom Peterko je snoval zbornik domobranskih pesnikov, a do uresničitve ni prišlo.

Edina po vojni objavljena pesem Ljubezenska pesem v večeru velikega petka je izšla v reviji Svet in dom, leposlovni prilogi časopisa Zedinjena Slovenija, in sicer aprila 1946 v italijanskem begunskem taborišču Servigliano, medtem ko so v domovini prve njegove pesmi objavili Književni listi (Delo, 5. 7. 1990) skupaj s pesmimi drugih po vojni pobitih pesnikov (Leopold Legat, Odon Peterka, Ivan Hribovšek) pod skupnim naslovom Zamolčani. Daljši zapis o njem in izbor njegovih pesmi sta izšla v antologiji Jutro pozabljenih (Celje, 1991) in v monografiji Sinjina mojega neba : izbrane pesmi (Ljubljana, 2016). Večina literarne zapuščine je izgubljena.

Dela

  • Osebna bibliografija COBISS

Viri in literatura

  • Zasebni arhivi: Olga Goršič Lobe, Ljubljana; France Ločniškar, Ljubljana; Matevž Fabian, Kranj; France Pibernik, Kranj.
  • Zgodovinski arhiv Ljubljana, vpisnice klasične gimnazije Ljubljana.
  • Arhiv Univerze Ljubljana, personalna mapa.
  • NUK (rokopisni oddelek), Stane Bračko, Pesmi (tipkopis), inv. št. 9/88.
  • Izvestja klasične gimnazije Ljubljana, 1935/36–1942/43.
  • Ecce iuventus, 1943.
  • Stane Bračko, sveženj 12 pesmi (tipkopis) za Dom in svet, ki je prestal cenzuro.
  • Slovenska književnost, Ljubljana, 1996.
  • Osebnosti, Ljubljana, 2008.
Pibernik, France: Bračko, Stane (1923–1945). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi1020040/#novi-slovenski-biografski-leksikon (20. junij 2019). Izvirna objava v: Novi Slovenski biografski leksikon: 3. zv. Ble-But. Ur. Barbara Šterbenc Svetina et al. Ljubljana, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2018.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine