Novi Slovenski biografski leksikon

BRAČIČ, Vladimir (Mirko Bračič, partizansko ime Mirko Polomski; šifra: M. B.), geograf, politik (r. 27. 9. 1919, Cirkulane; u. 26. 5. 1996, Maribor). Oče Franc Bračič, kmet, mati Marija Bračič, r. Mesarič, gostilničarka. Polbrat Maks Bračič, partizan.

V rojstnem kraju, takrat imenovanem Sv. Barbara v Halozah, je 1925–31 obiskoval ljudsko šolo. 1931–35 je bil na Ptuju dijak državne realne gimnazije, na kateri je šolanje junija 1935 zaključil z opravljenim nižjim tečajnim izpitom oz. malo maturo. Šolanje je nadaljeval na učiteljiščih v Mariboru (1935–37) in Ljubljani (1937–40). Od 1948 je ob delu študiral geografijo na Prirodoslovno-matematični fakulteti Univerze v Ljubljani, 1952 diplomiral, 1965 pa doktoriral z disertacijo Vinorodne Haloze, socialno geografski problemi s posebnim ozirom na viničarstvo.

1940–42 je poučeval v Polomu v Suhi krajini, kjer je doživel italijansko okupacijo. 1942 se je povezal z OF, postal član KPS in odšel v partizane, nato pa bil izdan, zajet ter septembra poslan v internacijo v Padovo in maja 1943 v taborišče Kampor na Rabu. Po kapitulaciji Italije septembra 1943 je kot politkomisar 3. bataljona Rabske brigade, ustanovljene po osvoboditvi taborišča, zapustil otok in odšel v Mašun, skozi katerega je potovala skupina Glavnega poveljstva Slovenije; na predlog Lada Ambrožiča - Novljana je postal politični komisar 19. slovenske narodnoosvobodilne udarne brigade Srečko Kosovel, zatem pa komisar podoficirske šole 30. divizije, inštruktor v italijanski brigadi, javni tožilec v XVII. brigadi Simona Gregorčiča, komisar podoficirske šole 9. korpusa.

Po drugi svetovni vojni je bil okrajni šolski nadzornik v Ormožu, Lendavi (kjer je organiziral manjšinsko šolstvo) in Mariboru, nato na Prevaljah in od maja 1946 šef odseka za prosveto v Hrpeljah - Kozini. Kot pedagoškega strokovnjaka so ga oktobra 1946 poslali v Gjirokastro v Albanijo, kjer je mdr. poučeval srbohrvaški jezik. V domovino se je vrnil avgusta 1947, od novembra je bil pri vladi RS zadolžen za načrtovanje strokovnega šolstva. Proti koncu 1948 se je zaposlil na CK KPS, kjer je ostal do oktobra 1951. Ob delu je študiral geografijo na Prirodoslovno-matematični fakulteti Univerze v Ljubljani. Oktobra 1951 je kot absolvent poučeval na nižji gimnaziji v Ormožu, 1952 je diplomiral in se zaposlil na gimnaziji Ptuj, kjer je dve leti poučeval geografijo in zgodovino. 1954–57 je bil sekretar okrajnega odbora SZDL na Ptuju.

1954 je bil izvoljen za poslanca Ljudske skupščine LRS in to vlogo opravljal skoraj dve desetletji. Novembra 1957 se je kot ravnatelj zaposlil na gimnaziji Ptuj in izvedel njeno reorganizacijo. 1958 je postal načelnik Tajništva za šolstvo, prosveto in kulturo pri Okrajnem ljudskem odboru Maribor, zadolžen za reorganizacijo mariborskega strokovnega šolstva. 1960 se je kot profesor za gospodarsko, regionalno in turistično geografijo zaposlil na Višji komercialni šoli v Mariboru ter ob tem prevzel tudi mesto tajnika za pripravo predloga nadaljnjega razvoja višjih šol v Mariboru. 1962 se je zaposlil na Pedagoški akademiji, kjer je ob opravljanju različnih funkcij predaval družbeno in regionalno geografijo vse do upokojitve 1979.

1962–65 je bil prvič dekan oz. direktor Pedagoške akademije. 1967–72 je bil član izvršnega sveta Skupščine SRS, zadolžen za šolstvo in kulturo. Na ustanovni skupščini je bil izvoljen za prvega predstojnika Združenja visokošolskih zavodov v Mariboru (1961–67 in 1973–75) ter v tem času koordiniral aktivnosti za sklenitev samoupravnega sporazuma o združitvi višjih in visokih šol v Univerzo v Mariboru, ustanovljeno 1975. 1972–73 je bil še drugi mandat dekan Pedagoške fakultete. Pripomogel je k temu, da je bil v njenem sklopu ustanovljen geografsko-zgodovinski oddelek, s čimer je Slovenija dobila drugo pedagoško stolico za geografijo. Zaradi velikih zaslug za ustanovitev Univerze v Mariboru je postal njen prvi rektor (1975–79). V tej vlogi je veliko pripomogel k navezavi stikov z drugimi univerzami doma in po svetu.

Pri raziskovalnem delu se je posvečal predvsem družbeni geografiji, še posebej problematiki manj razvitih območij severovzhodne Slovenije. Precej pozornosti je namenil problematiki Haloz in rodnim Cirkulanam, ki ju je predstavil v več objavah. V svojih delih ni izpostavljal zgolj aplikativnih vidikov, ampak je zavzeto in temeljito obravnaval tudi pokrajinskoekološke in zgodovinske okoliščine ter razvoj kulturne pokrajine. Pri tem je skušal čim bolj tesno povezati regionalno-kompleksno in genetsko-analitično plat geografske obravnave z aktualnimi problemi obravnavanih območij. Ta pristop je značilen za vse njegove regionalnogeografske monografije z območja severovzhodne Slovenije: o vinorodnih Halozah (1967), Ptujskem polju (1975), gozdnatih Halozah (1982), Dravinjskih goricah s Podpohorskimi goricami in Savinskim (1985) ter Lendavskih goricah (1988).

Izpostaviti velja še nekaj njegovih geografskih del. Napisal je eno prvih jugoslovanskih turističnih geografij (1963), dvajset let pozneje obsežni poglavji o prebivalstvu ter prometu in turizmu v monografiji Sodobni svet (1983), posthumno pa je v monografiji Geografija Slovenije izšel njegov zapis o zgodovinskogeografski dediščini (1998).

V Mariboru je bilo ob Bračičevi angažiranosti organiziranih več slovenskih, jugoslovanskih in mednarodnih geografskih zborovanj.

Vseskozi je obžaloval, da se podobno kot geografije ni mogel lotiti študija zgodovine. Tudi zato je 1965 obudil revijo Časopis za zgodovino in narodopisje ter bil je njen glavni in odgovorni urednik (1985–92), vse do smrti tudi član izdajateljskega sveta (predsednik sveta 1981–84). V reviji je objavil več izsledkov svojega raziskovalnega dela, saj je v njem z namenom rekonstruirati korenine poznejše socialne in premoženjskopravne delitve pogosto posegal daleč v preteklost, zlasti v urbarje in druge zgodovinske vire iz 16., 17. in 18. stoletja. Pozornost je namenjal prebivalstvu, njegovim demografskim vidikom, poselitvi in gospodarjenju ter si ob tem prizadeval razložiti nastanek in oblikovanje kulturne pokrajine. V večini njegovih del je močno poudarjen socialni vidik, še posebej pri obravnavi agrarnih razmer, k čemur ga je vzpodbujalo njegovo haloško poreklo.

Kot ljubitelj likovne umetnosti je bil večletni podpornik organiziranih kolonij slikarskih umetnikov, mdr. predsednik organizacijskega odbora slikarske kolonije Poetovio-Ptuj. Bil je tudi član učiteljskega pevskega zbora Slavko Osterc. Pozimi 1951–52 je bil glavni pobudnik za ponovno delovanje kulturnega društva Cirkulane, nekaj časa je bil tudi njegov predsednik. Še kot izredni študent je v rodnem kraju odigral nekaj vidnih vlog na domačem odru in se poskusil kot pomočnik režiserja. Kot poznavalec odrske umetnosti je bil od 1970 dolgoletni član vodstvenih organov Borštnikovega srečanja v Mariboru.

1986 je dobil naziv častnega krajana Cirkulan, 1989 pa je postal častni član Kulturnega društva Cirkulane. V rojstnem kraju so mu 1999 odkrili spominsko ploščo, ob 90-letnici rojstva (2009) pa mu je občina odkrila doprsni kip. Istega leta so zasnovali in odprli tudi Bračičevo planinsko pot, ki vodi po vzhodnem, vinorodnem delu Haloz in se začne ter konča pri njegovi rojstni hiši v Cirkulanah. Upodobili so ga mnogi priznani likovni ustvarjalci: Lajči Pandur (1946), Viktor Goričan (1971), Božidar Jakac (1972), Ludvik Pandur (1978), Albin Lugarič in Remigij Bratož (oba v sedemdesetih letih 20. stoletja) ter Bojan Golija (1982).

Pridobil je čin rezervnega polkovnika ter prejel več visokih vojaških in drugih odlikovanj, mdr. dvakrat red za hrabrost. Nagrajen je bil z redom dela z zlatim vencem, redom bratstva in enotnosti s srebrnim vencem, redom zaslug za narod z zlatimi žarki, redom republike z zlatim vencem in zlatim znakom ZKS.

Za uspešno pedagoško delo je prejel Žagarjevo nagrado (1979), zlati plaketi univerz v Ljubljani (1978) in Mariboru (1979), zlati plaketi Pedagoške akademije in Visoke tehniške šole v Mariboru, srebrno plaketo Philipove Univerze v Marburgu ob Lahni (Nemčija) in visoko madžarsko odlikovanje A Munka Erdemrend arany (1979). 1979 je prejel tudi zlato plaketo občine Ptuj. 1980 mu je mariborska univerza podelila naziv zaslužni profesor. Mesto Maribor ga je za življenjsko delo nagradilo z zlatim grbom mesta (1983), 1984 je za znanstvenoraziskovalne dosežke prejel nagrado sklada Borisa Kidriča, 1986 je prejel veliko rimsko oljenko Kulturne skupnosti Ptuj.

Dela

  • Turistična geografija, Maribor, 1963.
  • Vinorodne Haloze : socialno-geografski problemi s posebnim ozirom na viničarstvo, Maribor, 1967.
  • Vzhodni del Haloz v luči cenilnega zapisnika gospoščine Borl iz leta 1542, Časopis za zgodovino in narodopisje, 38, 1967, 25–74.
  • Razvojni problemi družbenega kmetijstva v SR Sloveniji ob primeru Kmetijskega kombinata Ptuj, Časopis za zgodovino in narodopisje, 43, 1972, 157–180.
  • Ptujsko polje : historično socialnogeografska študija, Maribor, 1975.
  • Prostorski razvoj upravne in samoupravne razdelitve na območju severovzhodne Slovenije, Časopis za zgodovino in narodopisje, 49, 1978, 289–342.
  • Dvesto let osnovnega šolstva v krajevni skupnosti Cirkulane : 1780–1980, Cirkulane, 1982.
  • Gozdnate Haloze : socialnogeografska študija, Maribor, 1982.
  • Nastanek in razvoj visokega šolstva v Mariboru, Kronika, 31, 1983, št. 2–3, 247–256.
  • Sodobni svet : družbena geografija : 1 : družba in okolje, Maribor, 1983 (soavtorja Avguštin Lah, Igor Vrišer).
  • Sodobni svet : družbena geografija : 2 : svetovno gospodarstvo, Maribor, 1983 (soavtorja Avguštin Lah, Igor Vrišer).
  • Dravinjske gorice s Podpohorskimi goricami in Savinskim, Maribor, 1985.
  • Lendavske gorice, geografska monografija = Lendavske gorice - Lendava vinehills (NE Slovenia), geographical monography, Geografski zbornik, 28, 1988, 5–86.
  • Historično-geografska dediščina, Geografija Slovenije, Ljubljana, 1998, 244–269.
  • Osebna bibliografija COBISS

Viri in literatura

  • Arhiv SBL, osebna mapa.
  • ES.
  • Osebnosti, Ljubljana, 2008.
  • Mala splošna enciklopedija, A–G, Ljubljana, 1973.
  • Dr. Vladimir Bračič petdesetletnik, Večer, 30. 9. 1969.
  • France Forstnerič: Vladimir Bračič, portret tedna, Delo, 31. 10. 1975.
  • Svetozar Ilešič: Prof. dr. Vladimir Bračič – šestdesetletnik, Geografski vestnik, 51, 1979, 207–209.
  • France Forstnerič: Vladimir Bračič – šestdesetletnik, Delo, 28. 9. 1979.
  • Rojaku vinorodnih Haloz, Tednik, 9. 8. 1979.
  • Pogovor z dr. Vladimirjem Bračičem, Večer, 2. 7. 1983.
  • Igor Vrišer: Ob sedemdesetletnici profesorja dr. Vladimira Bračiča, Geografski vestnik, 61, 1989, 198–200.
  • Marijan Žnidarič: In Memoriam, Vladimir Bračič 1919–1996, Časopis za zgodovino in narodopisje, 1996, št. 2, 151–152.
  • Anton Vratuša: Mirko Polomski, vojak upora slovenskega naroda (1941–1945), Časopis za zgodovino in narodopisje, 2004, št. 2–3, 479–491.
  • Martin Prašnički: Prof. dr. Vladimir Bračič – žlahtni trs haloških goric, Časopis za zgodovino in narodopisje, 2009, št. 4, 9–37.
  • Poti ljubiteljske kulture : zbornik ob 110-letnici organiziranega kulturnega delovanja v Cirkulanah, Cirkulane, 2009.
  • Uroš Horvat: 90-letnica rojstva dr. Vladimirja Bračiča, Geografski obzornik, 56, 2009, št. 3, 33.
  • Dokumentarni film: Prof. dr. Vladimir Bračič – žlahtni trs haloških goric, premiera 28. maja 2011 v Cirkulanah, producent Društvo za oživitev gradu Borl, video produkcija Tinček Ivanuša.
  • Spletni biografski leksikon znanih osebnosti Spodnjega Podravja, BRAČIČ, Vladimir (junij 2017).
  • Univerza v Mariboru, Univerzitetna knjižnica Maribor (julij 2017).
Kladnik, Drago: Bračič, Vladimir (1919–1996). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi1020030/#novi-slovenski-biografski-leksikon (21. februar 2019). Izvirna objava v: Novi Slovenski biografski leksikon: 3. zv. Ble-But. Ur. Barbara Šterbenc Svetina et al. Ljubljana, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2018.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine