Bračič, Julija (1913–1994)

BRAČIČ, Julija, pripovednica (r. 24. 1. 1913, Stanovsko; u. 20. 6. 1994, Malinska, otok Krk, Hrvaška). Oče Šimon Bračič, kmet, mati Julijana Bračič, r. Brdnik.

Nižjo gimnazijo je obiskovala 1923–27 (štiri razrede) v Celju, pozneje pa je končala le krajše izobraževalne tečaje. Bila je administratorka pri Društvu za zaščito deklet v Ljubljani (vsaj do 1937), od 1938 je vodila cvetličarno v Celju. Med nemško okupacijo je bila 1941 zaprta, nato pa izgnana na Hrvaško, kjer je sodelovala v NOB. Po vojni je bila 1945 zaradi posledic zapora in izgnanstva invalidsko upokojena. Od 1953 do smrti je živela v Malinski na otoku Krku.

Objavila je štiri knjige kmečkih povesti.Razdrti mostovi (1943) je pripoved o bajtarski hčeri iz Poljčan, ki je odšla za fantom v Ljubljano. Tam se je kot služkinja neuspešno spopadala s socialnimi krivicami, pa tudi s fantovim spremenjenim vedenjem (zaradi njega je oslepela), zaradi česar se je morala vrniti na kmete. VGrenki roži (1944) so v središču trdna hmeljarska kmetija v Savinjski dolini in zakonske težave obiralke hmelja, potem ko se je poročila z gospodarjevim sinom, vendar še naprej pomagala svoji revni družini. Najboljša soZaprta vrata (1945); v zgodbi o stari »teti« je avtorica opisala kmečko hčer, ki ni imela otrok, zaradi česar je materinska čustva razdajala sedmim nečakom, zlasti nadarjenemu Simonu. Prav on pa jo je najbolj razočaral, ker je ni hotel za hišno gospodinjo, ko je postal odvetnik. Graščinski stradarji (1950) imajo za socialni okvir nekaj vasi okoli Žalca v 19. stoletju. Zgodba, čeprav ni strogo zgodovinska, vsebuje več lokalnih dogodkov, ki so bili povezani z meščansko revolucijo 1848 (upiranje kmetov graščakom, iskanje zaslužka na tujem). Stilno so vse povesti živi opisi kmečkega okolja, izoblikovani z izjemnim čutom za intimne in socialne probleme ali pretrese.