Novi Slovenski biografski leksikon

BORČIĆ, Bogdan, slikar, grafik (r. 26. 9. 1926, Ljubljana; u. 24. 4. 2014, Slovenj Gradec). Oče Jakov Borčić, farmacevt, mati Slavka Borčić, r. Marčan, farmacevtka. Žena (1950–79) Zdenka Golob, slikarka, ilustratorka, sestra Mirjana Borčić, filmska pedagoginja in publicistka, hči Barbara Borčić, umetnostna zgodovinarka, likovna kritičarka.

Rojen je bil v ljubljanski meščanski družini. Poletne mesece je od otroštva dalje preživljal v Komiži na Visu, morski ambient z očetovo rojstno hišo pa je odločilno vplival na motiviko njegovih likovnih del. Pred drugo svetovno vojno je obiskoval zasebni risarski šoli Mateja Sternena in Franceta Goršeta. 1944 je bil kot sodelavec OF aretiran in interniran v taborišče Dachau, od koder se je vrnil maja 1945. 1946 je maturiral in se vpisal na študij slikarstva na Akademiji za likovno umetnost (ALUO) v Ljubljani, kjer je 1950 diplomiral, nato pa eno leto obiskoval še specialko pri Gabrijelu Stupici. Izpopolnjeval se je na študijskih potovanjih v Amsterdamu in Parizu, kjer je 1958–59 tri mesece delal v ateljeju grafika Johnnyja Friedlaenderja. 1952–57 je poučeval na gimnaziji v Novem mestu, nato v Pionirskem domu v Ljubljani (1957–67) in na Srednji šoli za oblikovanje v Ljubljani (1967–70), od 1969 je poučeval na slikarskem in od 1973 tudi na grafičnem oddelku ALUO v Ljubljani, kjer se je 1970 redno zaposlil kot docent, 1976 je postal izredni ter 1979 redni profesor za grafiko in grafične tehnike, 1979 je bil gostujoči profesor na École supérieure des Arts v Monsu v Belgiji. Upokojil se je 1984, od 1980 je živel v Slovenj Gradcu.

V slikarskem in grafičnem ustvarjanju je v daljšem časovnem obdobju prehodil premočrtno, jasno razvidno in prepričljivo pot analitičnega likovnega razvoja od povsem realističnih izhodišč v prvih letih po dokončanem študiju na ljubljanski akademiji do logično izpeljanega prodora k radikalnim, konceptualno izbrušenim abstraktnim rešitvam t. i. visokega modernizma. Med spodbudami umetnikovega mladostnega tipanja po fenomenologiji ambientov, v katerih je živel in na katere se je odzival, je najpomembnejša tista, ki jo je v svoj vizualni spomin odtiskoval na otoku Visu, v hiši svojega deda v Komiži, od koder sta primorski ambient in ribiška ikonografija našla pot v najpomembnejše cikle njegove zrele ustvarjalne dobe. Mreže, vrše, trnke in ostali ribiški pribor, kasneje dopolnjen z motivom školjke, je trdno in potrpežljivo vgrajeval v prepoznavno poetiko tako v slikarskih kot v grafičnih delih. V detajl usmerjeni pogledi v vedute primorskega ambienta, podobe ribiške opreme v interierju in tihožitja z ribami se v delih zgodnjega obdobja spreminjajo v konceptualno poigravanje z morfologijo njihovega likovnega naboja, saj se spreminjajo v likovni znak in se razvrščajo v učinkovite nize emblematičnih simbolov. Z nastopom službe na gimnaziji v Novem mestu se je 1952 znašel v ambientu bogate lokalne tradicije kulturnega življenja, kjer so se motivnemu svetu oddaljene ribiške idile dalmatinskih otokov pridružile podobe dolenjskega podeželja, kozolcev, viničarij in kmečkih opravil. Blagi vtis preprostega življenja ga je navdušil z elementarno močjo duhovne preje ljudske ustvarjalnosti, zlasti v panjskih končnicah. Naivne in preproste izpeljave naslikanega prostora ter figuralike so ga pritegnile zaradi svoje ritmičnosti in dekorativnosti ter horizontalne linearnosti, ki mu je narekovala delitev slike na tri dele, kar je ostalo stalnica njegovega temeljnega kompozicijskega načina. V začetku petdesetih let 20. stoletja so se mu odprle možnosti za potovanja v tujino, kjer so ga ob prvem srečanju vznemirila zadržana, le v metafiziko optičnega žarenja odeta platna Marka Rothka, ob prvem obisku Pariza istega leta pa zlasti linearnost in subjektivni značaj velikih barvnih ploskev slikarskih del Henrija Matissa. V tistem času sta se risanje in slikanje po naravi povsem umaknila raziskovanju prečiščenega likovnega nagovora. Po 1958 figura domala ni več našla poti v Borčičev likovni svet, saj je po povratku iz Pariza v šestdesetih letih 20. stoletja z vpeljavo školjke, osrednjega in v delih iz sedemdesetih let 20. stoletja že povsem osamosvojenega motiva, nadaljeval v smeri raziskovanja formalnih problemov, pri katerih je subjektivna izkušnja kultivirano podrejena zaokroženi in učinkoviti zunanji podobi. V drugi polovici osemdesetih let 20. stoletja se je posvetil minimalističnemu slikarskemu raziskovanju likovnih učinkov, ki jih je preizkušal v analitični razgradnji motivov, večinoma jih je poiskal v izrezih pogleda v interier svojega ateljeja. Z radikalno abstrakcijo v uravnoteženi kompozicijski shemi posameznih partij slikovne površine in z žlahtno barvno fakturo je tako v poznem ustvarjalnem obdobju v sozvočju estetskega presežka in jasne sintakse elementov likovne morfologije prodrl do bistvenih skrivnosti likovnega doživljanja sveta. Bil je izjemen poznavalec klasičnih grafičnih tehnik globokega tiska, s katerimi je ustvaril velik korpus grafičnih ciklov z variacijami dominantnega motiva školjke, ki jih hranijo v Grafičnem kabinetu Bogdana Borčića v Galeriji Božidarja Jakca v Kostanjevici na Krki. Z Marjanom Pogačnikom, Vladimirjem Makucem, Karlom Zelenkom, Marijanom Tršarjem, Tinco Stegovec idr. ga prištevamo med najpomembnejše predstavnike t. i. ljubljanske grafične šole. V zadnjih letih se je avtobiografsko soočil s travmatsko izkušnjo koncentracijskega taborišča Dachau, obenem je iznašel likovni ključ, s katerim je odprl vrata do okruškov spomina, ki jih je simbolno in dobesedno prebiral iz zaprašenih predalov in izmed nakopičenih osebnih predmetov ter jih na način asemblaža vgrajeval v telo podobe, kot bi po desetletjih analitičnega modernističnega raziskovanja zakonitosti slikovnega polja lovil reminiscence in odmeve lastnega dela, vtisnjenega v eno izmed najsijajnejših likovnih izkušenj v slovenski umetnosti po drugi svetovni vojni.

Razstavljal je v številnih državah sveta, njegove pomembnejše pregledne razstave so: Ljubljana, Moderna galerija, 1986 (minimalistične slike); Ljubljana, 1995, Mednarodni grafični likovni center (100 grafičnih listov); Slovenj Gradec, 1999, Koroška galerija likovnih umetnosti (retrospektivna razstava grafik); Dachau, 2004, Mestna hiša in Muzej spominskega obeležja koncentracijskega taborišča Dachau (Dachauski cikel slik); Ljubljana, Cankarjev dom, 2013 (zadnje slike). Dela hranijo številni svetovni muzeji, mdr. dunajska Albertina, njegove zbirke so v Krakovu, Kaliszu in Lodžu na Poljskem, v Parizu, Nürnbergu, Beogradu, Zagrebu, Luksemburgu, Couvinu v Belgiji, Tokiu, Miamiju, Pasadeni idr. V Galeriji Božidar Jakac v Kostanjevici na Krki je urejen Grafični kabinet Bogdana Borčića, v Koroški galeriji likovnih umetnosti v Slovenj Gradcu je na ogled stalna postavitev avtorjevih slikarskih del.

Za svoje delo je 1965 prejel nagrado Prešernovega sklada, 1977 Župančičevo nagrado, 1982 Jakopičevo nagrado, 1992 Bernekerjevo nagrado, 2005 Prešernovo nagrado za življenjsko delo, poleg teh je prejel vrsto nagrad in priznanj za grafiko in risbo na mednarodnih razstavah v Evropi, Združenih državah Amerike in na Japonskem. Prejel je tudi naziva častni občan Slovenj Gradca (2006) in častni meščan Kostanjevice na Krki (2009).

Dela

Slike

  • Veliko strelišče, olje, platno, 1960, zasebna last.
  • Rdeča vrata, olje, platno, 1963, zasebna last (nagrada na razstavi Mir, humanost in prijateljstvo med narodi, Slovenj Gradec, 1967).
  • Ribiški portal, olje, platno, 1965, zbirka Gorenje, Velenje.
  • Enotni prostor tonskega kontrasta, akril, platno, 1986, Koroška galerija likovnih umetnosti Slovenj Gradec.
  • Plava vrata, akril, platno, 1993, zbirka Factor banka, Ljubljana.
  • Uzo s stolom, akril, baker, vrv, platno, 2010, zasebna last.
  • Stol in miza v ateljeju, akril, platno, 2012, zasebna last.

Grafike

  • Ribiški portal I, jedkanica in barvna akvatinta, 1961, Grafični kabinet Bogdana Borčića, Galerija Božidarja Jakca, Kostanjevica na Krki.
  • Komiška vrata, barvna akvatinta in rezervaš, 1963, Grafični kabinet Bogdana Borčića, Galerija Božidarja Jakca, Kostanjevica na Krki.
  • Školjka in prostor I, jedkanica in barvna akvatinta, 1972, Grafični kabinet Bogdana Borčića, Galerija Božidarja Jakca, Kostanjevica na Krki.
  • BI-LJ-3, barvna akvatinta, 1995, Grafični kabinet Bogdana Borčića, Galerija Božidarja Jakca, Kostanjevica na Krki.
  • In principio erat Dachau, 2014 (grafična mapa za Muzej spominskega obeležja koncentracijskega taborišča Dachau).

Viri in literatura

  • Arhiv SBL, osebna mapa.
  • ULBB.
  • Jernej Kožar, Zoran Kržišnik, Milena Zlatar: Bogdan Borčić : grafike, Slovenj Gradec, 1999 (katalog retrospektivne razstave).
  • Barbara Borčić: Bogdan Borčić : grafike, Kostanjevica na Krki, 2001.
  • Jernej Kožar: Bogdan Borčić : slike, Slovenj Gradec, 2003.
  • Marko Košan, Barbara Borčić, Meta Gabršek Prosenc: Bogdan Borčić : skice in risbe, Kostanjevica na Krki, 2006.
  • Andrej Smrekar: Bogdan Borčić : sprehodi, Ljubljana, 2013.
Košan, Marko: Borčić, Bogdan (1926–2014). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi1019850/#novi-slovenski-biografski-leksikon (16. oktober 2019). Izvirna objava v: Novi Slovenski biografski leksikon: 3. zv. Ble-But. Ur. Barbara Šterbenc Svetina et al. Ljubljana, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2018.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine