Novi Slovenski biografski leksikon

BONISEGNA, Stanislava (od maja 2002 Boninsegna Stannia; vzdevek Boni), igralka (r. 28. 4. 1951, Ljubljana). Oče Franc Sadar, ginekolog, mati Marija Bonisegna, poštna uslužbenka. Sin Miha Valič, alpinist.

Srednjo šolo je obiskovala v Trbovljah (1965–69), študij dramske igre in umetniške besede je zaključila na AGRFT v Ljubljani (1970–75) in 1990 diplomirala. Že kot študentka je sodelovala v Eksperimentalnem gledališču Glej, in sicer v uprizoritvah Limite (1973) in Pogovor v maternici koroške Slovenke (1974). V Limitah je prvič sodelovala z režiserjem Zvonetom Šedlbauerjem, s katerim je v naslednjih letih sodelovala najpogosteje, tudi zaradi skupnega sledenja na videz preprosti nazornosti t. i. psihološkega realizma.

1975 je začela igrati v Slovenskem stalnem gledališču (SSG) Trst, kjer je ostala do 1979 in se tja vračala tudi pozneje. 1980–87 je bila članica Mestnega gledališča ljubljanskega (MGL) . 1975–95 delovala kot samostojna umetnica in igrala v vrsti slovenskih gledališč: v Primorskem dramskem gledališču Nova Gorica, Drami SNG Ljubljana, Drami SNG Maribor, Slovenskem ljudskem gledališču Celje, Slovenskem stalnem gledališču Trst, Prešernovem gledališču Kranj, znova v EG Glej, Gledališču Koreodrama, ves čas pa tudi v MGL. Ob postavitvah klasične provenience se je znašla tudi v eksperimentalnih uprizoritvenih kontekstih, ki preverjajo sodobne postopke in dinamike.

1995–2016 je bila ponovno članica igralskega ansambla MGL, s katerim je ustvarila največji del svojega gledališkega opusa. Z njim je odigrala več kot šestdeset vlog. V njenem igralskem opusu omenimo pet vlog, ki so v pretežnem delu nastale v MGL: blestečo in s fantazijo odigrano Elizo Doolittle v Pigmalionu Georgea Bernarda Shawa (1983), Leni v uprizoritvi Procesa Franca Kafke (1985), Jessie Cates v Lahko noč, mama Marshe Norman (1986), Markizo de Sade v istoimenskem delu Yukia Mishime (1991), interpretacijsko natančno Agnes v Občutljivem ravnovesju Edwarda Albeeja (2010) in vlogo Jelene Sergejevne v Dragi Jeleni Sergejevni Ljudmile Razumovske (2016), v kateri kot neomajno dostojanstvena idealistka z zadržano osuplostjo vztraja v humanistični poziciji, ki se novi dobi nemoralnosti ne želi vdati.

Štipendija Goethejevega inštituta ji je omogočila strokovno izpopolnjevanje v okviru Theatertreffen Berlin (1986). Pogosto je sodelovala z Radiem Slovenija, nastopila v vrsti radijskih iger, Literarnih nokturnov in literarnih večerov. Predavala je na Gledališki in lutkovni šoli (GILŠ) v Ljubljani (1991–95). Pomemben je njen prispevek v radijskih igrah na ljubljanskem in tržaškem radiu. Od 2012 je v matičnem gledališču redno sodelovala tudi v bralnih uprizoritvah klasičnih besedil pod vodstvom Ire Ratej.

Nastopila je v več TV-igrah in TV-filmih (npr.Hiša Marije pomočnice, 1975; Vmesni čas, 1986) in televizijskih nadaljevankah (Vest in pločevina, 1974; Bronasti vijak, 1988; Strici so mi povedali, 1984; Peta hiša na levi, 2000), kot tudi v filmih (npr. Idealist Igorja Pretnarja, 1976; To so gadi Jožeta Bevca, 1977; Razseljena oseba Marjana Cigliča, 1982; v omnibusu Trije prispevki k slovenski blaznosti Žareta Lužnika, 1983). Nastopila je v dveh kratkih študentskih filmih Janeza Lapajneta (Črepinjice, 1997; Režiserjeva izbira, 1998).

Velja za oblikovalko dramskih karakterjev s specifično nezgrešljivo odrsko prezenco. Svojim igralskim registrom je že na začetku dodajala odtenke širšega razpona, rafinirane občutljivosti, miselne doslednosti. Njen svojevrstni igralski temperament temelji na občutku za lep in izbran odrski govor. Široki razpon igralskih registrov se ne ustavi pred zahtevami dramskih predlog in različnih režijskih konceptov, zato so njene vloge razdelane in prepričljive, v komedijah pa izstopa z edinstvenim smislom za humor. Psihološko niansirana prepričljivost in sugestivna, premišljeno načrtovana ter skrbna izdelanost vlog sta njena zaščitna znaka, ki so ju vseskozi opažali tudi kritiki.

1975 je še v času študija prejela Severjevo nagrado za vlogo Wendy v Kmetiji D. M. Storeyja, koprodukcijski uprizoritvi MGL in AGRFT, za vlogo Marte v predstavi Pomladno prebujenje Franka Wedekinda (SSG Trst) je 1976 prejela Borštnikovo diplomo za mlado igralko. 1986 je za več vlog v MGL (Leni v Procesu Franca Kafke, Maggie Hobson v Hobsonu v škripcih Harolda Brighousa in za vlogo Jessie v drami Lahko noč, mama Marshe Norman) ponovno prejela Severjevo nagrado.

2016 je prejela odličje Marija Vera, priznanje Zveze dramskih umetnikov Slovenije za življenjsko delo na področju dramske igre.

Dela

Gledališke vloge

  • Nastopajoča (Limite, režija Zvone Šedlbauer, Eksperimentalno gledališče Glej, 1973).
  • Zbor (Janko Messner, Pogovor v maternici koroške Slovenke, režija Dušan Jovanović, Eksperimentalno gledališče Glej, 1974).
  • Wendy (David Malcolm Storey, Kmetija, režija Marjan Bevk, MGL ter Akademija za gledališče, radio, film in televizijo, 1975).
  • Marta (Frank Wedekind, Pomladno prebujenje, režija Zvone Šedlbauer, SSG Trst, 1976).
  • Valja (Aleksej Nikolajevič Arbuzov, Irkutska zgodba, režija Mario Uršič, SSG Trst, 1978).
  • Eliza Doolitle (George Bernard Shaw, Pigmalion, režija Vladimir Skrbinšek, MGL, 1983).
  • Leni (Franc Kafka, Proces, režija Zvone Šedlbauer, MGL, 1985).
  • Maggie Hobson (Harold Brighouse, Hobson v škripcih, režija Miran Herzog, MGL, 1985.
  • Jessie Cates (Marsha Norman, Lahko noč, mama, režija Boris Kobal, MGL, 1986).
  • Vojvodinja Malfijska (John Webster, Vojvodinja Malfijska, režiser Zvone Šedlbauer, PDG Nova Gorica, 1988).
  • Vasilka (Drago Jančar, Dedalus, režija Zvone Šedlbauer, Drama SNG Ljubljana, 1988).
  • Markiza de Sade (Jukio Mišima, Markiza de Sade, režija Mateja Koležnik, Drama SNG Maribor, 1991).
  • Paulina Salas (Ariel Dorfman, Deklica in smrt, režija Zvone Šedlbauer, MGL, 1993).
  • Agnes (Edward Albee, Občutljivo ravnovesje, režija Zvone Šedlbauer, MGL, 2010).
  • Jelena Sergejevna (Ljudmila Razumovska, Draga Jelena Sergejevna, režija Alen Jelen, SNG Nova Gorica, 2016).

Filmske vloge

  • Vloga (Idealist, celovečerni igrani film, Viba film Ljubljana, režiser Igor Pretnar, 1976).
  • Franja (To so gadi, celovečerni igrani film, Viba film Ljubljana, režiser Jože Bevc, 1977).
  • Vloga (Razseljena oseba, celovečerni igrani film, Vesna film Ljubljana, Viba film Ljubljana, režiser Marjan Ciglič, 1982).
  • Vloga (Trije prispevki k slovenski blaznosti, celovečerni igrani film, Viba film Ljubljana, režiser Žare Lužnik, 1983).
  • Vloga (Črepinjice, TV-etuda, AGRFT Ljubljana, režiser Janez Lapajne, 1997).
  • Vloga (Režiserjeva izbira, študentski film, AGRFT Ljubljana in TV Slovenija, režiser Janez Lapajne, 1998).

Televizijske vloge

  • Vloga (Vest in pločevina, televizijska nanizanka, režiser Anton Tomašič, 1974).
  • Vloga (Hiša Marije pomočnice, TV-igra, režiserki Marika Milkovič Bilanović in Maria Millas, RTV Ljubljana, 1975).
  • Beba (Odmor, TV-igra, režiser Marjan Ciglič, RTV Ljubljana, 1981).
  • Vloga (Strici so mi povedali, televizijska nadaljevanka, režiser France Štiglic, RTV Ljubljana, 1984).
  • Vloga (Vmesni čas, celovečerni igrani TV-film, režiser Anton Tomašič, RTV Ljubljana, 1986).
  • Vloga (Bronasti vijak, televizijska nadaljevanka, režiser Jiří Sequens, ČSFR TV - Praha, RTV Ljubljana, 1988).
  • Vloga (Peta hiša na levi, televizijska nadaljevanka, režiser Franc Arko, TV Slovenija, 2000).

Viri in literatura

  • Arhiv SBL, vprašalnik za NSBL.
  • Intervju avtorja s Stanislavo Bonisegna.
Jesenko, Primož: Bonisegna, Stanislava (1951–). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi1019830/#novi-slovenski-biografski-leksikon (31. marec 2020). Izvirna objava v: Novi Slovenski biografski leksikon: 3. zv. Ble-But. Ur. Barbara Šterbenc Svetina et al. Ljubljana, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2018.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine