Novi Slovenski biografski leksikon

BONČA, Miloš, arhitekt (r. 29. 5. 1932, Ljubljana; u. 24. 7. 2006, Ljubljana). Oče Anton Bonča, trgovec, mati Amalija Bonča, r. Baloh. Sin Jaka Bonča, arhitekt.

Po maturi na realni gimnaziji 1950 se je vpisal na Oddelek za arhitekturo Fakultete za arhitekturo, gradbeništvo in geodezijo (FAGG) v Ljubljani; diplomiral je 1958. Istega leta se je strokovno izpopolnjeval na Švedskem. Doktoriral je 1979 na fakulteti za arhitekturo v Skopju z disertacijo Objektivizacija udruživanja »starog in novog« u arhitektonskom ambientu i detajlu. 1960 je začel poučevati na FAGG, sprva kot asistent Edvarda Ravnikarja, 1967 je bil izvoljen za docenta, 1980 za izrednega in 1985 za rednega profesorja. Bil je predstojnik katedre za arhitekturo; v obdobju preobrazbe Univerze v Ljubljani 1980–86 je bil predsednik študijskega odbora, 1995–99 pa senator univerze.

Vzporedno s pedagoškim delom se je posvečal arhitekturnemu ustvarjanju. Kot načrtovalec je 1960–80 deloval v okviru skupine za izgradnjo Trga revolucije v Ljubljani oz. pozneje Investicijskega zavoda za izgradnjo Trga revolucije, ob tem pa je ustvarjal tudi samostojno. Načrtoval je predvsem družbene in javne zgradbe, zlasti banke in trgovske objekte. Upokojil se je 2006.

Bonča se je prvenstveno posvečal arhitekturnim nalogam s področja družbene in javne gradnje. Že s svojim prvim realiziranim objektom – trgovsko hišo ob Celovški cesti v Šiški (1960–64) – je dosegel velik uspeh. Stavbo, ki je ena najpomembnejših stvaritev t. i. ljubljanske arhitekturne šole in slovenska arhitekturna ikona, je načrtoval kot del širše zasnove novega urbanega središča nekdanje ljubljanske občine Šiška, ki ni bila realizirana. Enonadstropni vzdolžni objekt ima izrazito vlogo v oblikovanju prostora, saj sledi liniji ene glavnih mestnih vpadnic in ustvarja sklenjen trg pred občinsko stavbo. Strukturalistično zasnovano perforirano stavbo zaznamuje odmev novobrutalistične ekspresije. Železobetonski skeletni objekt z izrazito pregledno in jasno artikulirano konstrukcijo pokriva ritmično razgibana obešena fasada iz vidnega betona in stekla. Izrazit napušč in delilni zidec med nadstropji poudarjata horizontalnost objekta. Dvoranska enovitost obeh etaž, povezanih z na jeklene palice obešenimi polžastimi stopnicami, omogoča več programsko različnih trgovin, ki se lahko spajajo. Bonča je projektiral še nekaj trgovskih objektov s posebnimi arhitekturno-prostorskimi kvalitetami. Na podobnih izhodiščih je zasnoval trgovski center v Hrastniku (1962–65; zgrajena le polovica predvidene celote), ki ga prav tako zaznamujeta horizontalnost in pretanjena členjenost pročelja. Tudi trgovsko-poslovni center v Mozirju (1972–76) kaže dialog z novobrutalistično arhitekturno prakso, obenem pa ustvarjalne težnje, ki napovedujejo postmodernizem: s sodobno reinterpretacijo ambienta in lokalnih arhitekturnih značilnosti je v starem mestnem jedru zasnoval stavbo, ki se oblikovno in volumensko vklaplja v historično grajeno tkivo. Nadstropni objekt zaznamujejo trikrilna členitev, konzolno izrinjeno nadstropje, pod katerim je arkadni prehod z izvirnim portalom, in modernizirana streha na čop.

Bončev opus poleg trgovskih stavb obsega zlasti bančne objekte – za Ljubljansko banko je načrtoval tako prenove kot novogradnje. Pri prenovi stavbe Ljubljanske banke v Ribnici (1970) je ohranil le lupino stavbe, v izpraznjeni volumen pa umestil železobetonsko konstrukcijo. Izjema je pritličje, ki ni ohranjeno v prvotnem stanju, marveč povsem zastekljeno, v zasteklitev pa je na prvotno mesto vstavil izvirni kamniti portal. Ta stavba podobno kot trgovski objekt v Mozirju kaže Bončevo težnjo po združevanju starega in novega v integralni prostor. Izhaja iz ugotovljene identitete in lokalnih arhitekturnih značilnosti območja, kot so merilo (razmerje stavbe do ambienta in uporabnika), volumni, strukture in arhitekturni elementi. Arhitekturne elemente, zlasti portale, uporablja kot konstruktivne simbole, ki celoto povežejo in nadgradijo v okolju. Za Bončeve arhitekturne stvaritve je značilen preračunan učinek objekta v prostoru in njegovo sooblikovanje vizualne podobe mestnega prostora, pri čemer so novi objekti ali novi stavbni členi oblikovani tako, da se ob spoštovanju historične grajene strukture v slednjo kontekstualno vraščajo, obenem pa so kontrastni. V razmerju med starim in novim sta kontrast in prilagajanje ambientalni vsebini enakovredna. Protislovnost vstavljanja novega v staro rešuje po sistemu razslojevanja gradbene strukture na tehnološko telo stavbe in funkcionalni ovoj. Večslojno fasadno opno sestavljajo plasti funkcionalnega in plasti pomenskega plašča, ki je prilagojen specifičnemu ambientu, v katerem raziskuje njegove materialne, konceptualne in simbolne vrednosti. Ta pristop se kaže tudi v dvojnosti fasade stavbe podružnice Ljubljanske banke v Kočevju (1976–78, 1986–88), ki ima pomembno vlogo v Bončevem opusu. Z zahodne, cestne strani deluje kot težka in zaprta kubična gmota, betonsko fasado ritmično razgibavajo le prefabricirani elementi in okenske odprtine, proti vzhodu in reki Rinži pa je lažja in bolj odprta, saj fasado oblikujejo kovinski stebri in steklo.

Pozornost je posvečal tako oblikovnemu kot tehničnemu vidiku arhitekture, tako arhitekturnim kot funkcionalnim elementom. Gradbene celote je tvoril iz jedra, ki sestoji iz tehnično-tehnoloških delov, in dodatkov, tj. povezovalno-oblikovnih delov ustreznega volumna, merila in oblike. Po tem načelu je oblikoval tudi stavbo podružnice Ljubljanske banke in zavarovalnice Triglav v Krškem (1977–79, 1997). Gre za železobetonski skeletni objekt iz dveh kvadratnih volumnov s skupnim jedrom. Transparentno pritličje je diagonalno presekano s pasažo. Objekt ima obešeno kamnito fasado z enakomerno razporejenimi odprtinami in izrezoma nad vhodom v pasažo. Pozneje je bila objektu dodana štirikapna streha. V notranjščini se razkrivajo konstrukcijske prvine. Objektu kot masi v prostoru, ki mora ustrezati merilu ambienta, in fasadi, ki mora odsevati kontekst ter ustrezati času in podobi kraja, namenja enako pozornost kot notranji zasnovi objektov. Notranjost je samostojna in jo oblikujejo interne potrebe, pri čemer sta pomembna povezava notranjih prostorov z zunanjimi ter odnos med fasado in tlorisom: fasada bodisi odraža program oz. tloris ali pa je neodvisno arhitekturno izrazilo, tako kot pri stavbi Tehničnega centra Ljubljanske banke v Ljubljani (1978–85). Tako stavba Tehničnega centra kot stavba podružnice Ljubljanske banke in zavarovalnice Triglav v Krškem nakazujeta vračanje k izhodiščem klasične gradnje, pri čemer lupina zamejuje funkcionalno in pomensko jasne notranjščine, zasnovane na hierarhično izravnani pravokotni tlorisni zasnovi. Stavba Tehničnega centra je somerno členjena gmota s skeletno železobetonsko konstrukcijo, dopolnjeno z nosilnimi stenami jeder. Objekt združuje več programov, kar je projektant rešil z zasnovo treh jeder, nanizanih na vzdolžno os. Obešena fasada, ki jo zaznamujejo kamen, lahka aluminijasta polnila in enoten zaključek, obložen s kamnom, je neodvisna od tlorisa. Zunanjščina je klasična in proporcionalna, na pročelju jo asimetrično razgibajo vhodni del s portikom in poudarjen podvojen portal ter varnostni hodniki iz aluminijastih profilov na stranskih fasadah. S tem objektom je Bonča na tedaj primestnem območju razširil pojem urbanosti in ustvaril mestni ambient.

Medtem ko je v zgodnjem ustvarjalnem obdobju izhajal iz domače modernistične oz. funkcionalistične tradicije, je pozneje – z razvojem moderne arhitekture proti novi izraznosti – za njegove stvaritve značilen obrat, vzporeden s tistim, ki ga je v arhitekturo prinesel postmodernizem. Čeprav je sočasne pojave v arhitekturi opazoval z določeno odmaknjenostjo, je pri svojem delu uporabljal postmoderne tehnike. Postmodernistični prijem se kaže v oblikovanju poslovno-stanovanjske palače v Celju (1984–86), ki jo je zasnoval kot sodobno interpretacijo pred tem v nesreči uničene historične stavbe na tej lokaciji. Trinadstropni poslovno-stanovanjski objekt se v gabaritih prilagaja okoliški grajeni strukturi in se drži gradbenih linij. Konstrukcija je kombinacija železobetonskih stebrov v notranjosti in železobetonske stene po obodu, vidna opeka nastopa kot samostojna obloga fasade. Objekt ponuja širok spekter oblikovnega besednjaka slovenske postmoderne arhitekture. Postmodernistična izraznost se kaže tudi v prenovi poslopja Ljubljanske banke v Celju (Vrunčeva cesta, 1990–91), pri čemer je stavbi dodal portik, ki deluje kot železobetonska kulisa, zanimiva pa je tudi reinterpretacija plečnikovskega delilnega stebrička v loži v prvem nadstropju. Bončeva prenova ustvarja spoštljiv dialog s starejšo stavbo, podobno kot pri prenovi in dograditvi stavbe Ljubljanske banke v Celju (pritličje 1972–75, dopolnitev z novimi volumni 1975–77, 1985–86, prenova pritličja in urada direktorja ter potresna ojačitev 1989–90). Ta prenova varuje zapuščino Jožeta Plečnika in obenem uvaja nekatere arhitekturne elemente, ki se približujejo visokotehnološkim rešitvam (mostovž, prekritje dvorišča). Bonča je avtor še nekaterih drugih prenov, ki so večkrat potekale v kombinaciji z načrtovanjem opreme interjerjev, mdr. prenova palače DZ na Šubičevi ulici (urada predsednika, recepcije in sistemskega prostora, 1995–97), prenova strešne etaže palače DZ na Tomšičevi ulici (1996–97), prenova interjerja Beograjske zadružne banke v Zagrebu (1970–71), oprema stavbe Službe družbenega knjigovodstva (SDK) Maribor (1971–72), oprema podružnice Ljubljanske banke v Velenju (1971–72), oprema in prenova fasade poslovalnice Ljubljanske banke v Sevnici (1973–74).

Ob trgovskih in bančnih objektih se je lotil tudi drugih nalog, kot sta atrijska hiša v Pržanju (1965–67), ki prekinja tradicijo programske delitve interjerja na dnevni in nočni del ter uvaja novost s samostojnim delom za starše in otroke ter vmesnimi skupnimi prostori za družino, in Župnijski dom v Šentjerneju (1998–99). Med zunanjimi ureditvami je zanimiva (ne v celoti realizirana) ureditev okolice Drame v Ljubljani (1979–82). V Bončevem urbanizmu se sicer kažejo težnje po restavraciji klasičnega mesta in urbanosti ter monumentalnost.

Pomembni so tudi Bončevi natečajni projekti, ki so bili nagrajeni z najvišjimi nagradami in priznanji, čeprav niso bili vedno realizirani. V njih se je ukvarjal s širokim spektrom urbanistično-arhitekturnih nalog, ki so obsegale tako prenove objektov, pri katerih se kaže spoštljivo vrednotenje obstoječe arhitekture, kot nove arhitekturne zasnove, ki jih zaznamujejo tipološka raznovrstnost in kompleksne arhitekturno-prostorske zasnove. Značilna sta tudi inovativna ter avtorsko prežeta prostorska in oblikovna sistemizacija ter ustvarjalni premislek o steni oz. arhitekturnem plašču, pri čemer se Bonča ukvarja s temeljnimi vprašanji arhitekturne izpovednosti. V devetdesetih letih 20. stoletja je zmagal na dveh od takrat najpomembnejših arhitekturnih natečajev, in sicer za palačo Ministrstva za notranje zadeve (1996) ter palačo Okrožnega in okrajnega sodišča (1997), obe v Ljubljani. Med pomembnejšimi Bončevimi natečajnimi projekti so še razvojni načrti za kompleks Šumi (1980), ureditev Šubičeve ulice za svetovni kongres oblikovalcev v Ljubljani (1993–94), prenova hotela Kokra na Brdu pri Kranju, nova sodna palača v Ljubljani (1998), urbanistična in arhitekturna zasnova doma družbeno-političnih organizacij (Šumi II) v Ljubljani (1988), Narodna galerija II (1990) v Ljubljani, nov potniški terminal aerodroma Ljubljana na Brniku (1991), kampus ciprske univerze v Nikoziji (1992), policijska stavba v Novem mestu (1992), podutiška cerkev v Ljubljani (1995) ter urbanistična in arhitekturna zasnova cerkve na Viču v Ljubljani (1997).

V načrtovalsko delo je kot sodelavce vključeval študente iz svojega seminarja in diplomante. Kot pedagog je izhajal iz prepričanja, da mora biti arhitekt usposobljen za oblikovanje celovitega življenjskega okolja. Pouk je oblikoval iz realnih arhitekturnih problemov Ljubljane, ki jih je reševal s študenti; te rešitve so bile 1992 predstavljene na razstavi Načrti za Ljubljano. Odpiral je nova obzorja v arhitekturni pedagogiki, teoriji in načrtovalski praksi. Sooblikoval je vzgojno-izobraževalni program Fakultete za arhitekturo – sodobno različico klasičnega seminarskega pouka. V pedagoško delo je vključeval tudi izsledke raziskav. Njegova raziskovalna dejavnost je obsegala teme s področja arhitekturne teorije ter predvsem s področja odnosa med lokalnimi značilnostmi in obstoječo zazidavo ter arhitekturnim izrazom novih posegov oz. možnosti soobstoja novega in starega kot integralnega prostora in v tem okviru zlasti fasade kot povezovalnega elementa z okoljem. Poleg tega se je raziskovalno posvečal kompozicijskim metodam in proporcijskim sistemom.

Dosežki Bončevega arhitekturnega ustvarjanja so bili prikazani na več samostojnih razstavah in nekaterih najpomembnejših skupinskih razstavah, ki so njegovemu delu priznale pomembno vlogo v razvoju arhitekture druge polovice 20. stoletja v Sloveniji in v širšem prostoru nekdanje Jugoslavije. Tudi arhitekturna kritika in publicistika sta izkazali veliko zanimanje za njegovo arhitekturno ustvarjanje; tako so bila številna njegova dela (mdr. trgovska hiša in trgovski paviljon v Šiški (1964–66), komunalno-trgovski center v Hrastniku, stavba SDK Maribor in bančne stavbe v Ribnici, Velenju, Žalcu, Celju ter Tehnični center Ljubljanske banke v Ljubljani) predstavljena v domačih (Sinteza, List) in tujih strokovnih revijah (beograjska Arhitektura urbanizam, zagrebška ČIP in Arhitektura, bratislavski Projekt).

Za svoje arhitekturne realizacije je dobil več priznanj in nagrad. 1964 je prejel nagrado Prešernovega sklada in nagrado Zveze arhitektov Jugoslavije za trgovsko hišo v Šiški. Za stavbo Tehničnega centra Ljubljanske banke v Ljubljani je 1983 prejel nagrado Borbe in 1986 še Župančičevo nagrado. 1987 je prejel Prešernovo nagrado in istega leta še veliko nagrado 13. Salona arhitekture v Beogradu za palačo Ljubljanske banke v Celju (1984–86). 1988 je bil za uspehe pri vzgojno-izobraževalnem delu nagrajen s Kavčičevo nagrado, sledilo je veliko priznanje FAGG (1989), 1994 pa je prejel svečano listino in zlato plaketo Univerze v Ljubljani. 2005 mu je Univerza v Ljubljani podelila naziv zaslužni profesor.

Dela

Realizirana arhitekturna dela

  • Trgovska hiša v Šiški v Ljubljani (urbanizem France Rihtar, načrt 1960–64).
  • Trgovski paviljon v Šiški v Ljubljani (sodelavec Rasto Konič, urbanizem France Rihtar, 1964–66).
  • Komunalno-trgovski center v Hrastniku (sodelavka Marija Pipan,1962–65).
  • Atrijska hiša v Pržanju v Ljubljani (sodelavec Andrej Gregorič, 1965–67).
  • Prenova stavbe Ljubljanske banke v Ribnici (sodelavec Dejan Bleiweis, 1969–71).
  • Trgovsko-poslovni center v Mozirju (sodelavca Barbara Demšar, Matjaž Accetto, 1972–76).
  • Prenova in dograditve stavbe Ljubljanske banke v Celju (sodelavci Igor Lunaček, Božo Podlogar, Maruša Zorec, Gorazd Groleger, Samo Groleger, 1972–75, 1975–77, 1985–86, 1989–90).
  • Stavba Ljubljanske banke v Kočevju (sodelavci Matjaž Accetto, Nataša Jakopin, Marko Lavrenčič, 1976–78, dopolnitev 1986–88).
  • Stavba Ljubljanske banke, Zavarovalnice Triglav in Pošte v Krškem (sodelavec Božo Podlogar, 1977–79; dopolnitev strešne etaže Rok Benda, Primož Hočevar, 1997).
  • Tehnični center Ljubljanske banke v Ljubljani (sodelavci Matjaž Accetto, Nataša Jakopin, Božo Podlogar, Sergej Dolenc, Franko Gregorič, Višnja Kukoč, 1978–85).
  • Poslovno-stanovanjska palača v Celju (sodelavca Jaka Bonča, Miloš Florijančič, 1984–86).
  • Prenova stavbe Banke Celje v Celju (sodelavca Gorazd Groleger, Samo Groleger, 1990–91).
  • Prenova palače DZ na Šubičevi ulici v Ljubljani (sodelavca Janja Smrke, Mitja Zorc, 1995–97).
  • Prenova palače DZ na Tomšičevi ulici v Ljubljani (sodelavec Primož Hočevar, 1996–97).
  • Župnijski dom v Šentjerneju (sodelavca Mitja Zorc, Primož Hočevar, 1998–99).

Razstave

  • Beograd, 1987 (Muzej primenjene umetnosti).
  • Zagreb, 1987 (Arhitektonski fakultet, Galerija Studentskog centra).
  • Sarajevo, 1987 (Austrijska kuća).
  • Skopje, 1987 (Muzej na grad Skopje).
  • Maribor, 1987–88 (Umetnostna galerija Maribor, Razstavni salon Rotovž).
  • Ljubljana, 1988 (Kulturno-informacijski center).

Skupinske razstave

  • Novejša slovenska arhitektura, Ljubljana, 1968.
  • Slovenska likovna umetnost 1945–1978, Ljubljana, 1979.
  • Načrti za Ljubljano, Ljubljana, 1992.
  • Slovenija : 9 arhitektov, Madrid, Ljubljana, 1996.
  • Do roba in naprej. Slovenska umetnost 1975–1985, Ljubljana, 2003.
  • Slovenska arhitektura 20. stoletja, Ljubljana, 2004.

Viri in literatura

  • Arhiv SBL, osebna mapa.
  • Dokumentacija – arhiv Moderne galerije (Ljubljana).
  • ES.
  • ULBB.
  • Allgemeines Künstlerlexikon, 12, München - Leipzig, 1996.
  • Trgovska hiša v Šiški – THŠ Ljubljana, Sinteza, 2, 1965, 60–63.
  • Novejša slovenska arhitektura, Ljubljana, 1968.
  • Arhitekt Miloš Bonča, Ljubljana, 1976.
  • Slovenska likovna umetnost 1945–1978 : uvodne študije, dokumentacija, Ljubljana, 1979.
  • Braca Gaković: Arhitekt Miloš Bonča : urbana arhitektura/urban architecture, Beograd, 1987.
  • Stane Bernik: Pogledi na novejšo slovensko arhitekturo in oblikovanje, Ljubljana, 1992.
  • Nataša Koselj: Arhitektura 60-ih let v Sloveniji : kontinuiteta ideje, Ljubljana, 1995 (= Arhitektov bilten, 25, 1995, št. 128–130).
  • Maruša Zorec: Razgovor : arhitekt prof. Miloš Bonča; novo je v principu večje in boljše – je prevrednotenje vrednot, Arhitektov bilten, 30, 2000, št. 149–150, 10–17.
  • Stane Bernik: Trgovska hiša komunalnega centra v Šiški, 20. stoletje : arhitektura od moderne do sodobne, Ljubljana, 2001, 81–83.
  • Stane Bernik: Arhitektura Miloša Bonče, Ljubljana, 2002.
  • Do roba in naprej : slovenska umetnost 1975–1985, Ljubljana, 2003.
  • Gojko Zupan: Paviljoni/Pavilions : Miloš Bonča : Robna kuća/Department store, Oris (Zagreb), 5, 2003, št. 21, 84–93.
  • Stane Bernik: Slovenska arhitektura 20. stoletja, Ljubljana, 2004.
  • Tomaž Brate: Miloš Bonča : 1932–2006, Delo, 28. 6. 2006.
  • Miloš Florijančič: Miloš Bonča (1932–2006), AR : arhitektura, raziskave, 2006, št. 2, 7.
  • DO.CO.MO.MO. Slovenija_100, Ljubljana, 2010 (= Arhitektov bilten, 40, 2010, št. 185).
Potočnik, Tina: Bonča, Miloš (1932–2006). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi1019810/#novi-slovenski-biografski-leksikon (23. februar 2019). Izvirna objava v: Novi Slovenski biografski leksikon: 3. zv. Ble-But. Ur. Barbara Šterbenc Svetina et al. Ljubljana, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2018.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine