Novi Slovenski biografski leksikon

BOHINC, Pavle, farmacevt (r. 25. 1. 1911, Ljubljana; u. 22. 12. 1991, Ljubljana). Oče Andrej Bohinc, farmacevt, lekarnar, mati Pavla Zavašnik Bohinc, učiteljica. Pranečak Ignacija Borštnika, igralca, režiserja in gledališkega pedagoga.

Po osnovni šoli v Ljubljani je obiskoval škofijsko klasično gimnazijo v Šentvidu pri Ljubljani. Po maturi 1929 se je vpisal na slavistiko na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani (UL), a ker je mati po očetovi smrti v težkih gospodarskih razmerah vodila lekarno z začasnimi upravitelji lekarne, se je 1931 prepisal na farmacevtski oddelek filozofske fakultete zagrebške univerze. Tam je 1931 opravil tirocinij in 1934 diplomiral. Po odsluženju vojaškega roka je začel z delom v domači lekarni ter po opravljenem lekarniškem stažu in strokovnem izpitu spomladi 1940 prevzel vodenje družinske lekarne na Mirju v Ljubljani. 1946 se je dva semestra specializiral na Institutu za farmakognozijo na farmacevtski fakulteti v Zagrebu.

Ministrstvo za ljudsko zdravje je 1946 v Ljubljani ustanovilo Šolo za farmacevte (prvo farmacevtsko šolo v Jugoslaviji), njen prvi direktor pa je bil Bohinc, ki je organiziral izobraževanje srednjih farmacevtskih pomočnikov najprej v laboratoriju nacionalizirane lekarne na Tyrševi cesti 6 (danes Slovenska cesta 6), nato v prostorih Salezijanskega vzgojevališča na Rakovniku in po 1962 v novih prostorih Srednjih zdravstvenih šol na Zemljemerski cesti v Ljubljani. Bohinc je bil do konca 1961 ravnatelj šole, predavatelj in pisec strokovnih učbenikov, predvsem za biologijo, farmakognozijo in farmacevtsko tehnologijo. Vmes je 1953–60 kot honorarni sodelavec delal tudi v raziskovalnem oddelku tovarne zdravil Lek.

Sočasno je bil v najožji skupini farmacevtov, ki so si v okviru Slovenskega farmacevtskega društva prizadevali ustanoviti farmacevtski študij na UL. Njegove prispevke o organizaciji sodobnega študija farmacije najdemo v prvih številkah Farmacevtskega vestnika in Farmaceutskog glasnika (Zagreb). Skupaj z Dušanom Karbo sta postala prva predavatelja farmacevtskih predmetov na takratnem Odseku za farmacijo Prirodoslovno matematične fakultete UL. 1960 je bil Bohinc izvoljen v naziv višjega predavatelja za predmet galenska farmacija na farmacevtskem odseku Oddelka za kemijo Fakultete za naravoslovje in tehnologijo UL. V šolskem letu 1961/62 sta z Dušanom Karbo začela predavati po programu, po katerem so 1965 diplomirali prvi farmacevti na UL, Bohinc pa je konec istega leta doktoriral z disertacijo Prispevki h kemizmu Ilex aquifolium L. 1964 je prevzel predmet farmakognozija, ki obravnava zdravila naravnega izvora, biogena zdravila. 1969 je postal izredni in 1975 redni profesor na farmacevtskem oddelku Fakultete za naravoslovje in tehnologijo UL. 1972 do upokojitve 1981 je vodil katedro za farmakognozijo na tem oddelku. Po upokojitvi je predaval še do 1986. Dejaven je bil tudi v farmacevtskem društvu: bil je predsednik sekcije za farmacevtsko tehnologijo Zveze farmacevtskih društev Jugoslavije (1971–73) in vodja Sekcije za zdravilne rastline pri Slovenskem farmacevtskem društvu.

Že prvemu učbeniku Farmakognozija je dal podnaslov prirodna zdravila in s tem opozoril, da veda enakopravno proučuje zdravila iz vseh naravnih virov. V uvodu je predvidel napredek bioloških zdravil, kakršnega doživljamo danes. V drugi, dopolnjeni izdaji Farmakognozije : farmacevtske biologije je poudaril, da je za študij zdravil naravnega izvora nujna podlaga biologija v povezavi z biokemijo. Poleg tega je opredelil svoje videnje odnosa narava–človek in opozoril na nevarnosti antropocentrizma. Pri tem je opozoril tudi na nekritično dojemanje naravnega zdravila kot vsesplošno varnega in opozarjal na zmernost pri poseganju po domačih zdravilih. Postavil je temelje za današnje študijske predmete Farmacevtska biologija, Biologija celice, Farmakognozija, ki se predavajo na Fakulteti za farmacijo UL.

V tem smislu je proučeval in priporočal zdravilne rastline v delu Slovenske zdravilne rastline, vodnik za nabiranje in pripravo zdravilnih zelišč. V priporočilih za samozdravljenje je uporabnika vedno usmerjal k posvetu z lekarnarjem oziroma zdravnikom.

Razmišljanje o psihomimetičnih in psihozomimetičnih učinkovinah ter njihovih rastlinskih virih je predstavil v Eseju o psihi in psihotropnih učinkovinah ter razširil s knjigo Koren lečen, koren strupen. V obeh razkriva povezanost razvoja človekove možganske zgradbe z iskanjem hrane in pri tem spoznavanja delovanja rastlin, v katerih so nam danes znani psihotropni alkaloidi, alifatsko aromatski amini, steroidi in ciklični etri. Raziskovalno delo s področja farmacevtske tehnologije in farmakognozije je objavljal pretežno v Farmacevtskem vestniku (pri katerem je bil tudi član uredniškega odbora).

Po osamosvojitvi Slovenije denacionalizirano družinsko lekarno na Mirju je z oporoko zapustil Fakulteti za farmacijo UL za ureditev fakultetne študijske lekarne.

Za svoje delo je bil 1961 nagrajen z redom dela s srebrnim vencem, 1976 je prejel priznanje Šolskega zdravstvenega centra v Ljubljani (naslednik Šole za farmacevte), 1978 red dela z zlatim vencem, 1977 pa mu je Slovensko farmacevtsko društvo podelilo Minařikovo odličje. Medex mu je za večletno sodelovanje 1979 podelil priznanje in plaketo, 1984 pa dve zlati plaketi: za uspešno večletno sodelovanje in za izredne zasluge za razvoj podjetja. Zagrebška farmacevtska fakulteta mu je 1982 podelila priznanje za dolgoletno delo in sodelovanje, istega leta je postal še zaslužni profesor UL, v avli Fakultete za farmacijo Univerze v Ljubljani stoji njegovo bronasto poprsje.

Dela

  • O novih nalogah farmakoergazije, Farmacevtski vestnik, 2, 1951, 1–2.
  • Galenska farmacija : 1 : (Predavanja – 1960/1961), Ljubljana, 1962.
  • Galenska farmacija : (Farmacevtska tehnologija I), 2 zv., Ljubljana, 1968–1969 (2. izdaja).
  • O kemotaksonomiji, Proteus, časopis za poljudno naravoslovje, 40, 1978, št. 6, 229–231.
  • Farmakognozija I : farmacevtska biologija I, Ljubljana, 1981.
  • Farmakognozija II : farmacevtska biologija II, Ljubljana, 1983.
  • Izdelava analitskih postopkov za vrednotenje artičoke, Ljubljana, 1984 (raziskovalno poročilo, soavtorja Marko Pukl, Andrej Umek).
  • Slovenske zdravilne rastline, Ljubljana, 31991.
  • Ob 750-letnici konstitucij Friderika II., Farmacevtski vestnik, 42, 1991, št. 2, 167–173.
  • Koren lečen, koren strupen : kulturna zgodovina naravnih učinkovin, Ljubljana, 1992.

Viri in literatura

  • Arhiv SBL, osebna mapa.
  • ULBB.
  • Jelka Šmid Korbar: Pavle Bohinc – osemdesetletnik, Delo, 25. 1. 1991.
  • Jelka Šmid Korbar: V spomin našemu dragemu kolegu in učitelju prof. dr. Pavlu Bohincu, mr. ph., Farmacevtski vestnik, 43, 1992, št. 1, 45–50.
  • Slovenski farmacevti v naravoslovju, Maribor, 2002.
  • Bogo Zupančič: Usode ljubljanskih stavb in ljudi : 1–24, Ljubljana, 2005, 32.
  • Zbornik ob 50-letnici celovitega študija farmacije na Slovenskem : 1960–2010, Ljubljana, 2010.
  • Srednja šola za farmacijo, kozmetiko in zdravstvo, 70 let izobraževanja farmacevtskih tehnikov (oktober 2017).
Krbavčič, Aleš: Bohinc, Pavle (1911–1991). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi1019700/#novi-slovenski-biografski-leksikon (22. februar 2019). Izvirna objava v: Novi Slovenski biografski leksikon: 3. zv. Ble-But. Ur. Barbara Šterbenc Svetina et al. Ljubljana, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2018.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine