Novi Slovenski biografski leksikon

BUSER, Stanko (rojstno ime Stanislav Buser, uradno ime od 1998 Stanko Buser), geolog (r. 20. 2. 1932, Boletina; u. 31. 10. 2006, Slovenj Gradec, pokopan v Ponikvi). Oče Valentin Buser, lončar, mati Terezija Buser, r. Drame.

Osnovno šolo je obiskoval na Ponikvi, v Celju je končal nižjo gimnazijo in nadaljeval šolanje na tamkajšnjem učiteljišču (1948–52). Po opravljeni diferencialni maturi na 1. gimnaziji v Celju se je istega leta vpisal na študij geologije (skupina geologija s paleontologijo) na Prirodoslovno-matematični fakulteti Univerze v Ljubljani, kjer je 1958 diplomiral. Na isti fakulteti je 1965 doktoriral z disertacijo Stratigrafski razvoj jurskih skladov na južnem Primorskem, Notranjskem in zahodnem Dolenjskem.

1959 se je zaposlil na Geološkem zavodu Ljubljana na Oddelku za regionalno geologijo, 1970–73 kot vodja oddelka, od 1983 je bil višji svetnik, od 1990 pa znanstveni svetnik.

1962 in 1963 je bil na dvomesečnem strokovnem izpopolnjevanju pri Othmarju Kühnu na Paleontološkem inštitutu univerze na Dunaju, kjer je opravil primerjavo jurskih školjk in brahiopodov, ki jih je nabral v južni Sloveniji, z originalnimi primerki v zbirkah na univerzi, v Prirodoslovnem muzeju in na Geološkem zavodu. Jurske plasti so bile pozneje pri Buserju tudi ena od središčnih tem raziskovanja. 1964 je prejel enomesečno štipendijo italijanske vlade za obisk geoloških inštitutov in muzejev v Padovi, Bologni, Milanu, Rimu in Neaplju ter svetovno znanih nahajališč litiotidnih školjk.

1979 je bil na Fakulteti za naravoslovje in tehnologijo Univerze v Ljubljani (danes Naravoslovnotehniška fakulteta Univerze v Ljubljani; NTF UL) habilitiran za izrednega, 1985 pa za rednega profesorja. 1993 do upokojitve 2005 je bil redni profesor na Oddelku za geologijo NTF UL.

V študijskem letu 1982/83 je bil gostujoči profesor na Inštitutu za geologijo in paleontologijo Univerze v Stuttgartu, kjer je predaval predmeta Geologija Jugoslavije in Geologija Dinaridov, 1987 pa na Inštitutu za sedimentologijo in okolje na Univerzi v Heidelbergu. Kot gostujoči profesor je 1989 nekaj časa deloval tudi na Inštitutu za geologijo in paleontologijo tehniške univerze v Berlinu. Sodeloval je še z univerzami na Dunaju, v Innsbrucku, Münchnu, Aachnu, Bratislavi, Neaplju, na Capriju, v Sofiji, Atenah, Zagrebu, Beogradu, Trstu, Gradcu, Göttingenu in Budimpešti.

Buserja štejemo med pionirje sodobne geološke kartografije in regionalne geologije na Slovenskem. Kot vrhunski strokovnjak za področje regionalne geologije, stratigrafije in tektonike je sodeloval tako z domačimi geologi kot s tujimi inštituti in fakultetami, zlasti s sodelavci z univerz v Heidelbergu, Stuttgartu, Erlangnu in Beogradu.

Za domače in tuje geološke strokovnjake je v osemdesetih in devetdesetih letih 20. stoletja večkrat vodil strokovne ekskurzije po Sloveniji. Zelo odmevni so bili večdnevni geološki tabori in ekskurzije za študente geologije iz tujine (iz Heidelberga, Stuttgarta, Dunaja, Aachna, Münchna, Berna in Erlangna).

Na Oddelku za geologijo NTF UL je predaval predmete Regionalna geologija Slovenije, Stratigrafija in Geološko kartiranje, za študente geografije pa predmet Geologija. Pri vseh predmetih je vodil tudi terenske vaje. V ta namen je imel za študente izbran poseben teren v okolici Tolmina.

Osrednje in najpomembnejše Buserjevo znanstvenoraziskovalno delo je bilo geološko kartiranje za liste Osnovne geološke karte SFR Jugoslavije v merilu 1 : 100.000, za katere je napisal tudi tolmače: Gorica (1968), Ribnica (1969), Celovec (1977), Celje (1977), Tolmin in Videm (1986). Sodeloval je še pri listih Postojna (1967), Ilirska Bistrica (1967), Beljak (1986), Kranj (1974) in Ravne na Koroškem (1983). Posebno pozornost pri izdelavi geoloških kart je posvečal stratigrafiji in tektoniki, v zahodni Sloveniji posebej triasnim, jurskim in krednim plastem, v Karavankah pisanim kamninam paleozojskega obdobja, na Štajerskem pa terciarnim klastičnim plastem in litotamnijskemu apnencu.

Ob raziskavah za list Tolmin, kjer je geološka zgradba posebno zapletena, je nastal članek o razvoju mezozojskih plasti v zahodni Sloveniji. V razpravi Development of the Dinaric and the Julian carbonate platforms and of the intermediate Slovenian basin (NW Yugoslavia) (1987) je razvil pomemben koncept paleogeografskega razvoja teh plasti, ki so se odlagale v plitvomorskem okolju Julijske in Dinarske karbonatne platforme ter v vmesnem globokem morju Slovenskega bazena. Njegova interpretacija je bila novost v dotedanjem pojmovanju geoloških dogajanj na tem prostoru. V slovenskem prostoru je prvi začel uvajati pojma karbonatna platforma in bazen. Posebno natančno je razčlenil triasne, jurske in kredne plasti v Slovenskem bazenu. Te plasti je sprva preučeval na Tolminskem, v Bohinju in na Cerkljanskem, pozneje pa je raziskave razširil še naprej čez osrednjo Slovenijo na vzhod, vse do Krškega hribovja in Kozjanskega.

V južnih Karavankah je prispeval k razjasnitvi biostratigrafskih in litostratigrafskih problemov devona, spodnjega in zgornjega karbona ter perma.

Intenzivno se je ukvarjal tudi s tektoniko. Ob terenskem kartiranju je ugotovil in poimenoval več prelomov, narivov in pokrovov. V Julijskih Alpah in njihovem predgorju je ugotovil tri narivne pokrove z vmesno lusko, v zahodnih Karavankah pa pomembno enoto Južnokaravanški pokrov. Na podlagi biostratigrafskega razvoja in paleogeografskega dogajanja je Južne Alpe uvrstil v Dinaride. V okviru Dinaridov kot tektonske enote najvišjega reda je ločil še Notranje in Zunanje Dinaride.

Plod njegovega znanstvenega in raziskovalnega dela je Geološka karta Slovenije v merilu 1 : 250.000 s 124 litostratigrafskimi enotami, ki je bila izdana po njegovi smrti 2009. Močno odmevni, posebej v tujini, pa sta tudi pregledni poglavji Trias in Jura (v soavtorstvu) v monografiji Geologija Slovenije (2011).

V času zaposlitve na Geološkem zavodu Slovenije je sodeloval tudi pri praktičnih nalogah, predvsem na področju ekonomske geologije. Bil je vodja ali pa sodelavec raziskav nahajališč nafte in plina (regionalne in stratimetrijske raziskave), boksita (Notranjska, Dolenjska, Istra), okrasnega kamna, živega srebra v Podljubelju, sodeloval je pri lokaciji za podzemno skladiščenje plina (Vipavska dolina) in pri večjih gradbenih objektih (karavanški cestni predor, geološka spremljava del ob gradnji avtocest). Kratek čas je sodeloval tudi pri raziskavah rudišča bakra Murgul v Turčiji.

Vseskozi je skrbel za popularizacijo geologije kot temeljne naravoslovne vede. Kot učitelj po osnovni izobrazbi se je še posebej zavzemal za njeno prisotnost v srednjih šolah. Zanje je priredil pregledno Geološko karto Slovenije z razlago v merilu 1 : 500.000 (1999, v soavtorstvu). Bil je tudi avtor in ustanovitelj Slovenske geološke transverzale, ki je postala med pohodniki in planinci zelo priljubljena. Ta se vije po Karavankah, čez Julijske Alpe, njihovo predgorje, Kras čez osrednjo Slovenijo vse do Gorjancev. Za prvi del poti čez Karavanke je napisal tudi vodnik (1984).

Pri terenskem delu se je posvečal tudi odkrivanju fosilov. Po njem so paleontologi poimenovali več fosilov: rudist Pironaea buseri (Radiočić), školjka Daonella buseri (Jurkovšek), algi Linoporella buseri (Radoičić) in Microsporangiella buseri (Barattolo) ter mikroproblematični fosil Porferitubus buseri (Senowbari-Daryan).

Poleg strokovnega dela je deloval tudi družbeno. Osem let je bil predsednik strokovnega sveta v Posebni izobraževalni skupnosti za rudarstvo in geologijo, sodeloval je pri uvajanju novih srednješolskih programov, bil pobudnik ustanovitve srednje šole za geološke tehnike in vrtalce, na kateri je sodeloval tudi v učnem procesu in bil vodja komisije za ocenitev programov v visokem šolstvu. Konec devetdesetih let 20. stoletja je imel pomembno vlogo tudi pri ustanovitvi današnjega Geološkega zavoda Slovenije v javni znanstvenoraziskovalni zavod. Kot zagovornik čistega okolja in okoljevarstvenik je nasprotoval večjim nepremišljenim posegom v naravo. V devetdesetih letih 20. stoletja je bil član stranke Zeleni Slovenije in SLS. 1990–92 je bil kot član DEMOS-a državnozborski poslanec. 1992 je kot kandidat SLS kandidiral za predsednika RS. 1998–2002 je bil prvi veleposlanik RS v Bernu v Švici.

2005–06 je bil član Upravnega odbora Geološkega zavoda Slovenije, 1983–98 glavni in odgovorni urednik osrednje slovenske znanstvene geološke revije Geologija, 1998–2002 pa vodja programske skupine Geologija pri Ministrstvu za znanost in tehnologijo RS. Bil je ožji član Komisije za geološko karto pri Zveznem geološkem zavodu v Beogradu, redni član Znanstvenega sveta za nafto pri JAZU v Zagrebu (od 1971), član jugoslovanske skupine za lateritizacijske procese, član Strokovnega sveta za vzgojo in izobraževanje SRS, predsednik strokovnega sveta v Izobraževalni skupnosti za rudarstvo in geologijo, član Sveta za varstvo okolja RS, član in predsednik več komisij za oceno lokacij odlagališč radioaktivnih odpadkov v Sloveniji, predsednik Nadzornega odbora za zapiranje Rudnika urana Žirovski vrh, član Nadzornega odbora Sklada za financiranje razgradnje JE Krško in gradnjo odlagališč radioaktivnih odpadkov.

Za svoje delo je prejel mnoge nagrade in priznanja: študentsko Prešernovo nagrado za diplomsko delo (1958), nagrado in medaljo Jovana Žujovića (Rudarsko-geološka fakulteta Univerze v Beogradu, 1982), državno odlikovanje red dela s srebrnim vencem (1982), odlikovanje ob zaključku Osnovne geološke karte SFRJ (1989), Lipoldovo medaljo za bistvene prispevke k razvoju geološke znanosti (Geološki zavod Slovenije 2003). Po njem je poimenovana Kraška učna pot v okolici Ponikve.

Dela

  • Un Upper Jurassic reef complex from Slovenia, Yugoslavia, European fossil reef models (Tulsa), 1981, 361–369.
  • Triassic reefs in Slovenia, Facies (Erlangen), 6, 1982, 15–23, (soavtorja Dragica Turnšek, Anton Ramovš).
  • Vodnik poti : slovenska geološka transverzala = Slovenian geological route guide : Jezersko, Tržič, Jesenice, Tržič, 1984.
  • Development of the Dinaric and Julian carbonate platforms and of the Intermediate Slovenian basin (NW Yugoslavia), Memorie della Società Geologica Italiana (Rim), 1, 1987, 313–320.
  • Slovenska geološka pot = Slovenian geological route = Geologischer Wanderweg Sloweniens : vodnik po Slovenski geološki poti, Ljubljana, 1987, 1991.
  • Lower Jurassic beds with bivalves in south Slovenia, Geologija, 37/38, 1994/95 (1996), 23–62 (soavtorica Irena Debeljak).
  • Geološka karta Slovenije 1 : 250.000, Ljubljana, 2009.

Viri in literatura

  • Arhiv SBL, vprašalnik za NSBL.
  • Arhiv Geološkega zavoda Slovenije.
  • Arhiv Oddelka za Geologijo, NTF UL.
  • ES.
  • ULBB.
  • Stanko Buser: Izkaznica, Rudarsko-metalurški zbornik – Materiali in geookolje, 2003, 872–879.
  • Bojan Ogorelec, Marko Komac: V spomin prof. dr. Stanku Buserju, Geologija, 49, 2006, knjiga 2, 195–203 (z bibliografijo).
Ogorelec, Bojan: Buser, Stanko (1932–2006). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi1019520/#novi-slovenski-biografski-leksikon (30. maj 2020). Izvirna objava v: Novi Slovenski biografski leksikon: 3. zv. Ble-But. Ur. Barbara Šterbenc Svetina et al. Ljubljana, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2018.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine