Novi Slovenski biografski leksikon

BUČAR, France, pravnik, politik, publicist (r. 2. 2. 1923, Bohinjska Bistrica; u. 21. 10. 2015, Bohinjska Bistrica). Oče Stanko Bučar, čevljar, mati Helena Bučar, r. Rozman.

Zgodnje otroštvo je preživel v Bohinjski Bistrici. 1933–41 je obiskoval Škofijsko klasično gimnazijo v Šentvidu, ki jo je zaključil z odliko. Po maturi se je 1941 vpisal na Pravno fakulteto, vendar je bil maja 1942 aretiran in do junija zaprt v italijanskem zaporu v Ljubljani (šentpetrska kasarna), nato je bil slaba dva meseca v taborišču Gonars, nato v zaporu v Novari in v civilni internaciji do kapitulacije Italije (1943), ponovno je bil ujet in zaprt v Novari; spomladi 1944 je pobegnil s transporta v Nemčijo in našel stik s partizani. 1946 se je naselil v Ljubljani in se 1948 poročil z Ivko Zupan. Leto poprej je diplomiral na Pravni fakulteti, 1956 pa je na isti fakulteti doktoriral z disertacijo Rast socialistične družbe v okviru države delovnega ljudstva. 1959 se je enajst mesecev strokovno izpopolnjeval v ZDA.

1946–47 je bil zaposlen na Ministrstvu za finance kot nižji referent, oktobra 1947 se je zaposlil kot nižji referent na Oddelku za zakonodajo Predsedstva Vlade LRS, 1949 je postal referent na Komiteju Vlade LRS za zakonodajo, 1952 pa višji referent na Sekretariatu Vlade LRS za personalno službo. 1953 je postal višji referent v organizacijski enoti Sveta Vlade LRS za zakonodajo in izgradnjo ljudske oblasti ter šef kabineta podpredsednika Izvršnega sveta Ljudske skupščine LRS. Istega leta je bil razporejen v Državni sekretariat za blagovni promet FLRJ v Beogradu, kjer je postal šef kabineta državnega sekretarja. 1957 se je vrnil v Ljubljano, kjer je bil do 1967 zaposlen v Ljudski skupščini LRS (od 1963 Skupščina SRS), od 1964 kot sekretar Republiškega zbora Skupščine SRS.

1960 se je prijavil na razpis za mesto honorarnega docenta pri predmetu Ekonomska politika FLRJ na Pravni fakulteti v Ljubljani, vendar do izvolitve ni prišlo, bil pa je 1962 izvoljen v naziv docenta pri predmetu Javna uprava. Kot honorarni docent je pričel z rednimi predavanji v študijskem letu 1962/63. 1967 se je redno zaposlil na Pravni fakulteti v Ljubljani kot izredni profesor za javno upravo (habilitacija 1965). V obdobju po izvolitvi v izrednega profesorja so nastala njegova temeljna dela na raziskovalnem in pedagoškem polju: Uvod v javno upravo (1969), Vprašanja sodobne organizacije (1971), Podjetje in družba (1972). V tem času je objavil številne razprave, članke, sodeloval pri raziskavah, v javnih razpravah ipd. Prevedel je nekaj temeljnih del s področja sodobne organizacije in upravljanja.

Delo v državni upravi in na funkcijah, ki so zahtevale razumevanje in reševanje kompleksnih družbenih problemov, je močno vplivalo na njegov način dela na fakulteti. Značilnost njegovega pedagoškega pristopa je bila interdisciplinarnost, v pravna vprašanja je vključeval ekonomijo, sociologijo in politologijo. S tem je na novo zasnoval predmet Javna uprava, ki ga je predaval; študente je uvajal v sistemsko teorijo, sodobne organizacijske teorije oz. v teorijo odločanja in upravljanja, s čimer je močno presegel okvire, ki običajno opredeljujejo predmet. Pri predavanjih ni sledil pisanemu gradivu, temveč je postavil trditev, jo osvetlil z različnih vidikov, nato pa kritično soočil z nasprotnimi in drugačnimi mnenji. Ni se izogibal podajanju kritičnih argumentov ali dvomu v ideološke premise. Za dolžnost vsakega izobraženca je štel, da se po kritičnem razmisleku in zavestni opredelitvi vključi v svoje okolje. V svojem raziskovalnem delu je bil dosleden, samostojen, inventiven in temeljit. Gledišča, s katerih je osvetljeval posamezna vprašanja, so bila mnogokrat povsem nova, znanstveni sklepi pa po mnenju habilitacijske komisije (1964) originalni in tudi duhoviti. Zlasti je to veljalo za nova vprašanja, ki si jih je raziskovalno zastavljal.

Do 1972 je predaval tudi na Fakulteti za sociologijo, politične vede in novinarstvo (danes Fakulteta za družbene vede). Kmalu po izvolitvi v izrednega profesorja so se začele pojavljati negativne reakcije na Bučarjev način pedagoškega in raziskovalnega dela, vendar je bil kljub kritični oceni članov habilitacijske komisije 1974 ponovno izvoljen v naziv izredni profesor. Spomladi 1973 je dobila osnovna organizacija ZK učiteljev na Pravni fakulteti po nalogu Univerzitetnega komiteja ZKS nalogo, da razpravlja o Bučarjevem referatu, ki ga je predstavil na prvi mednarodni konferenci o samoupravljanju in participaciji 1972 v Dubrovniku. V njem je ocenil, da je KP izgubila svoj proletarski značaj in postala drobna buržoazija z uradniki v vodilni vlogi. Zelo obremenilna zanj sta bila tudi članka, ki ju je objavil v zagrebški reviji Biblioteka. Formalni povod za Bučarjevo odstranitev s fakultete je bilo pismo, ki ga je izvršni komite predsedstva CK ZKS 1974 poslal Komiteju Univerzitetne konference ZKS in v njem obravnaval ideološko sporne točke iz Bučarjeve knjige Podjetje in družba. 1976 je bil Bučar odstranjen iz pedagoškega procesa in prerazporejen na delovno mesto raziskovalca v Centru za znanstvenoraziskovalno delo fakultete. Fakulteta ga je večkrat formalno pozivala, naj se vključi v raziskovalno delo, ponujenih mu je bilo več tem, ki naj bi jih raziskoval. Ker je opravljanje ponujenih nalog odklanjal, je bil 1978 odpuščen s Pravne fakultete. Odpoved delovnega razmerja je razumel kot poskus intelektualnega umora, saj ga je izguba dela družbeno osamila in mu onemogočila objave v strokovnih časopisih. V zimskem semestru 1978 je bil gostujoči profesor na Tehnični visoki šoli v Eindhovnu (Nizozemska), deloval je na podiplomskih tečajih univerz v Zagrebu in Sarajevu ter občasno na današnji Fakulteti za družbene vede.

Znova je dobil možnost objavljanja 1982 po ustanovitvi Nove revije – znan je predvsem njegov prispevek v 57. številki (1987) – pred tem pa je objavljal v različnih verskih publikacijah, kjer se je v svojih prispevkih zavzemal za večji pomen vere v javnem življenju. Pravna fakulteta je njegov primer ponovno odprla 1986. 1990 je bil na Fakulteti za družbene vede izvoljen za rednega profesorja, 1992 pa je znanstveno-pedagoški svet Pravne fakultete sprejel pobudo Univerze za Bučarjevo rehabilitacijo. Povabljen je bil k ponovnemu sodelovanju, do katerega pa ni prišlo.

V osamosvojitvenih procesih je bil Bučar ena osrednjih osebnosti, odločilno je pripomogel k demokratizaciji nove slovenske države. Januarja 1988 je v Evropskem parlamentu v Strasbourgu v svojem govoru pozval evropske države, da prekinejo z ekonomsko podporo jugoslovanskega režima in podprejo demokratizacijo države. Istega leta je bil član kolegija Odbora za varstvo človekovih pravic, 1989 pa je postal predsednik sveta Slovenske demokratične zveze (po njenem razcepu je postal član Demokratske stranke), 1990 je bil v okviru opozicijske koalicije Demos izvoljen za poslanca Skupščine RS, katere predsednik je bil do 1992. Kot predsednik komisije za pripravo ustave in skupščinski predsednik je z veliko vztrajnostjo in prepričljivostjo uspel doseči konsenz glede ustavnega besedila. Julija 1991 je bil član slovenske delegacije na Brionih; tam sprejeta deklaracija je pomenila pomemben mejnik v reševanju jugoslovanske krize. 1992–96 je bil Bučar poslanec v DZ RS, 1994 je kandidiral za ljubljanskega župana, 2002 pa za predsednika RS. 2003 je napisal izjavo Zgodovinska priložnost, v kateri je podprl vstop Slovenije v EU in Nato; izjava je v obliki peticije dosegla množično podporo.

1985–98 je bil član uredništva Nove revije (soavtor t. i. pisateljske ustave), 1991–2012 pa predsednik slovenskega panevropskega gibanja. Za svoje javno delovanje je 1992 prejel zlati častni znak svobode RS, 2008 red za izredne zasluge RS, 1999 je postal zaslužni profesor Univerze v Ljubljani, 2000 častni občan mesta Ljubljana, 2002 pa častni senator Univerze v Mariboru.

Dela

  • Uvod v javno upravo, Ljubljana, 1969.
  • Vprašanja sodobne organizacije, Ljubljana, 1971.
  • Podjetje in družba, Kranj, 1972 (1985, 2. izdaja).
  • Upravljanje, Ljubljana, 1981.
  • Resničnost in utvara, Maribor, 1986.
  • Prehod čez Rdeče morje, Ljubljana, 1993.
  • Ujetniki preteklosti, Ljubljana, 1995.
  • Demokracija in kriza naših ustavnih institucij, Ljubljana, 1998.
  • Porušena harmonija sveta, Dob pri Domžalah, 2003.
  • Na novih razpotjih, Celje, 2006.
  • Rojstvo države, Radovljica, 2007.
  • Slovenci in prihodnost, Radovljica, 2009.
  • Čas velikih sprememb, Radovljica, 2011.
  • Temelji naše državnosti, Ljubljana, 2012.

Viri in literatura

  • Arhiv SBL, vprašalnik za NSBL.
  • Janez Kranjc: Prof. dr. France Bučar – osemdesetletnik, Zbornik znanstvenih razprav, 63, 2003, 43–89.
  • Ali Žerdin, Ivo Štandeker: France Bučar – tisti disident, ki je prišel na oblast, a ga ta ni spridila, Mladina, 1. 1. 2005 (Kdo je kdaj : 50 ilustriranih biografij herojev našega časa, tematska izdaja).
  • Slovenska novejša zgodovina : od programa Zedinjena Slovenija do mednarodnega priznanja Republike Slovenije 1848–1992, 2. del, Ljubljana, 2006.
  • Igor Kovač: France Bučar – devetdesetletnik, Delo, Sobotna priloga, 2. 2. 2013.
  • Ali Žerdin: France Bučar, Ljubljana, 2015.
Ratej, Mateja: Bučar, France (1923–2015). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi1019410/#novi-slovenski-biografski-leksikon (19. oktober 2019). Izvirna objava v: Novi Slovenski biografski leksikon: 3. zv. Ble-But. Ur. Barbara Šterbenc Svetina et al. Ljubljana, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2018.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine