Brodar, Janez (1885–1969)

BRODAR, Janez (Ivan Brodar), voditelj katoliškega kmečkega gibanja (r. 1. 7. 1885, Hrastje, Kranj; u. 22. 3. 1969, Spittal an der Drau/Špital ob Dravi, Avstrija). Oče Ivan Brodar, kmet, mati Marina Brodar, r. Kuralt. Žena Frančiška (Franja) Brodar, r. Jenko, v tridesetih letih 20. stoletja predsednica Zveze absolventk kmetijsko-gospodinjskih šol, zatem Ženske kmečke zveze.

Po osnovni šoli v Kranju je opravil sprejemni izpit na realki v Ljubljani, a je šolanje nato opustil in ostal na kmetiji. Po očetovi smrti je 1907 kot edini sin prevzel gospodarstvo. Kot veleposestnik je podpiral krščansko socialno gibanje Janeza Evangelista Kreka. V preoblikovani SLS, katere sestavni del je bila Kmečka zveza (KZ), je bil 1908 izvoljen za predsednika za okraj Kranj. Kot vodilni politik SLS na Gorenjskem je bil v dvajsetih letih 20. stoletja kot poslanec omenjenega okraja v Narodni skupščini v Beogradu. Obenem je bil predsednik Jugoslovanske kmečke zveze (JKZ) za Kranjsko (1919–28). Iz taktičnih razlogov je tik pred uvedbo šestojanuarske diktature 1929 sodeloval pri razpustu JKZ, ki se je odpovedala stranki in se preobrazila v stanovsko strokovno organizacijo KZ. Razdeljena je bila na štajerski in kranjski del; slednjemu je predsedoval Brodar, sodeloval je s Franom Erjavcem. Z oblastno razpustitvijo SLS 1929 je bil dejavno vključen v opozicijsko gibanje proti unitarnemu režimu Jugoslovanske radikalne kmečke demokracije (JRKD) oz. Jugoslovanske nacionalne stranke (JNS). V okviru KZ in mreže zaupnikov razpuščene SLS je sodeloval pri uspešni abstinenci za državnozborske volitve novembra 1931. To je izkoristil vladajoči režim in mesec dni zatem sta bili razpuščeni obe KZ. Brodar je sodeloval v protirežimskih demonstracijah ob šestdesetletnici Antona Korošca in v šenčurskih dogodkih, zaradi česar je bil 1933 obsojen na poldrugo leto zaporne kazni, ki jo je prestal v Sremski Mitrovici.

Ostal je zvest privrženec Slovenski deklaraciji iz 1933, zato ni odobraval vstopa Antona Korošca v centralistično vlado Milana Stojadinovića in vključitve nekdanje SLS v unitarno vsedržavno Jugoslovansko radikalno zajednico (JRZ) 1935. S somišljeniki in zagovorniki je želel doseči slovensko avtonomijo, zato se je naslonil na vodilnega hrvaškega opozicijskega politika Vladka Mačka, s katerim sta skupaj prestajala zapor v Sremski Mitrovici. Sprva je sodeloval v prikriti opoziciji znotraj SLS. Toda novembra 1937 je podal izjavo v Domoljubu, da podpira Koroščevo pragmatično politiko in s tem vladno politiko JRZ. Jeseni istega leta je postal član banovinskega sveta Dravske banovine. Kot predsednik združene in obnovljene KZ (1935–41) je organizacijo vodil do okupacije. Z ustanovitvijo Kmetijske zbornice 1937 je bil v začasnem izvrševalnem organu izvoljen za prvega podpredsednika. Na državnozborskih volitvah decembra 1938 je bil izvoljen na listi JRZ za poslanca za okraj Kranj in 1939 za senatorja.

Na številnih kmečkih zborovanjih je Brodar v sodelovanju s Kmetijsko zbornico odpiral pereča vprašanja, ki so zadevala kmečko prebivalstvo, in nakazoval skupne akcije, npr. zakonski osnutek ter izvajanje socialnega zavarovanja kmečkega ljudstva in kmečkega doma, zakonski osnutek o ljudskih šolah in graditev Doma učiteljiščnikov v Ljubljani, preosnovanje kmetijskega in kmečkega zadružništva, ustanavljanje kmečkih posojilnic in hranilnic. Slovenska KZ je tudi v nasprotnih političnih taborih veljala za množično in dobro organizirano slovensko kmečko gibanje, ki je dosegalo uspeh pri preobrazbi zadružništva. Brodar je kot uspešen organizator KZ 1937 sprejel idejno-programske smernice Ludovika Puša, ki se je po študijskem bivanju v Belgiji zgledoval po flamski KZ – Boerenbond. Brodar je sodeloval tudi v najmočnejši slovenski gospodarski organizaciji Zadružna zveza. 1935–41 je na ravni njenih krajevnih organizacij podpiral sodobno kmetijsko tehniko in obdelovanje zemlje. Na kmečkih taborih in zborovanjih (1939–41) je v govorih vse bolj podpiral idejno zbliževanje s katoliško delavsko organizacijo – Zvezo združenih delavcev. Po sporazumu Cvetković - Maček avgusta 1939 se je zavzemal za ustanovitev samostojne banovine Slovenije po vzoru Hrvaške. Bil je nasprotnik komunizma, levega kmečko-delavskega gibanja in ljudskofrontnega povezovanja.

Med nacistično okupacijo je bil pobudnik in soorganizator Prostovoljne protikomunistične milice (MVAC oz. bele garde) ter domobranstva na Gorenjskem. Pred partizanskimi grožnjami se je jeseni 1942 umaknil v Špital, zatem na Dunaj, kjer je spremljal protipartizansko gibanje na Slovenskem. Iz begunstva se je 1950 preselil v Cleveland (ZDA) in se po nekaj letih vrnil v Špital. V povojnem političnem delovanju v Kanadi in na Koroškem je doživljal nezaupanje vodilnih politikov SLS, zato se je umaknil v ozadje.