Novi Slovenski biografski leksikon

BREZNIK, Marko, gradbenik, geolog, hidrotehnik (r. 16. 12. 1920, Ljubljana). Oče Josip Breznik, šolnik, mati Nuša Breznik, r. Petek. Očetov bratranec Anton Breznik, jezikoslovec, brat materine mame Peter Kresnik, gradbenik, hidrotehnik.

Maturiral je na realni gimnaziji v Ljubljani (1939), potem je na ljubljanski univerzi študiral gradbeništvo in 1947 diplomiral na gradbenem oddelku Tehnične visoke šole. 1950 je opravil strokovni izpit iz gradbene stroke. 1961 je pridobil naziv pooblaščeni projektant za gradbeno projektiranje.

1943 je študiral na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani (FF UL) na Oddelku za umetnostno zgodovino, 1947–52 pa ob delu na Oddelku za geologijo FF UL. Študij je zaključil 1964 na Fakulteti za naravoslovje in tehnologijo, kjer je 1972 je doktoriral z disertacijo Mehanizem zaslanjenih kraških izvirov in možnost njih sanacije.

Po diplomi 1947 se je zaposlil na Oddelku za hidrocentrale Projektivnega zavoda LRS, kjer je bil projektant HE Savica. Oddelek za hidrocentrale je bil 1948 priključen Hidroelektroprojektu Beograd, filiala Ljubljana. 1949–50 je bil vodja del za injekcijske zavese na gradbišču HE Moste, 1951 projektant vtoka v tlačni cevovod HE Glava na reki Zeti v Črni gori. 1952 se je zaposlil na Geološkem zavodu LRS. 1954–58 je bil vodja oddelka za hidro- in inženirsko geologijo. V tem obdobju so nastala geološka poročila za zgrajene hidroelektrarne Vuhred, Ožbalt, Zlatoličje in delno Formin na Dravi ter Mavčiče in Krško na Savi.

1959 se je Geološki zavod pri izvedbi več sto globokih vodnjakov za pitno vodo v Siriji pridružil podjetju Geoistraživanja iz Zagreba. Breznik je kot hidrogeolog najprej vodil dela v Homsu. 1961 je postal direktor podružnice Sirija pri podjetju Geoistraživanja ter kot hidrolog tri leta uspešno vodil dela pri izdelavi več kot 200 vodnjakov globine 100–200 m in enega 400 m globokega vodnjaka v Kamishlyju in Damasku. Raziskave 1961–62 so financirali in nadzirali Združeni narodi – FAO. Breznikovo delo so ocenili kot zelo uspešno, ekonomično in učinkovito.

1964 se je za tri leta in pol zaposlil na Projektivnem oddelku GP Tehnika v Ljubljani. Kot pooblaščeni gradbeni projektant je vodil raziskave ter izdelal poročila za globoko temeljenje več visokih stolpnic v Društveni ulici in na južni strani Linhartove ceste v Ljubljani ter plitvo temeljenih stolpnic na zahodni strani Celovške ceste in prizidka hotela Union.

Kmalu ga je strokovna pot ponovno popeljala v tujino. 1968 se je zaposlil kot strokovnjak Združenih narodov (FAO, Rim) v Grčiji, kjer je strokovno deloval na otoku Kreta. Raziskoval je podzemne vode v dolini Messara, kjer so pozneje zgradili veliko rastlinjakov za zgodnjo pridelavo paradižnika. Izvajal je geološke raziskave za akumulacijo Plakiotissa v zaledju južne obale otoka in obsežne raziskave velikega kraškega, občasno sladkega, občasno zaslanjenega obmorskega izvira Almyros Irakliou ob severni obali. Za ta izvir so bile izdelane variantne študije za razslanitev vode.

1971 se je kot raziskovalec zaposlil na Fakulteti za arhitekturo, gradbeništvo in geodezijo (FAGG) UL. Že 1972 se je ponovno zaposlil pri Združenih narodih, tokrat pri United Nations Transitional Authorities (UNTA) v New Yorku, kjer je kot direktor in hidrogeolog raziskoval podzemne vode v Republiki Mali.

1974 se je vrnil v domovino in se zaposlil pri Mestnem vodovodu Ljubljana kot vodja Oddelka za razvoj in raziskave. V tem obdobju je predlagal povečanje črpanja pitne vode na Ljubljanskem polju, izvedbo novih vodarn Jarški Brod na levem območju Save in Brest v Iškem vršaju ter zajetje Save v Mednem z izgradnjo raziskovalnega ponikovalnega polja in vodnjaka. Začel je dolgoletno raziskovalno nalogo z naslovom Bogatenje podtalnice Ljubljanskega polja (1974–83). Intenzivno se je ukvarjal z vprašanjem, kako zagotoviti pitno vodo v jugozahodni Sloveniji. Svoje predloge je objavil v več člankih tako v dnevnem časopisju kot v strokovnih revijah.

1974 je bil izvoljen za izrednega profesorja za predmete Hidrotehnični objekti I in II ter Vodne moči in se 1975 zaposlil na FAGG UL, 1976–77 je bil predstojnik Hidrotehničnega oddelka, 1980 je bil izvoljen v naziv redni profesor za predmete Hidrotehnični objekti I in II, Vodne moči, Inženirska geologija, Podzemne vode in Zaščita podzemnih voda.

1981–91 so na gradbeni fakulteti v Beogradu za študente iz »razvijajočih« se držav prirejali tečaje, ki jih je financirala nizozemska vlada. Na tečajih so se izmenjevali predavatelji iz Afrike, Bližnjega vzhoda in Evrope. Napisal je učbenika Podzemne vode, 1. del (1980) in Groundwater hydrology and hydraulics – Flow in aquifer (1987). 1990 se je upokojil.

V akademsko okolje je vnesel bogate terenske ter inženirsko-geološke izkušnje pri načrtovanju in gradnji hidrotehničnih objektov za izrabo vodnih moči kot tudi pri raziskovanju podzemnih voda. Opravil je pionirsko delo na področju določanja vodovarstvenih pasov. Povezoval je strokovna geološka in gradbeniško-hidrotehnična znanja.

V akademskem okolju FAGG je aktivno deloval tudi po upokojitvi. Na hidrotehnični smeri podiplomskega študija gradbeništva je skrbel za vzgojo kadrov na področju inženirske hidrotehnike ter pripravljal strokovno monografijo o vodnih akumulacijah in globokih vodnjakih na krasu z naslovom Storage Reservoirs and Deep Wells in Karst Regions, ki jo je 1998 izdal pri založbi A. A. Balkema. Monografija ostaja eno redkih objavljenih tovrstnih del v svetu.

Pomembnejše prispevke je imel na štirih mednarodnih konferencah o visokih pregradah (ICOLD) – Pariz 1955, New Delhi 1979, Lozana 1985 in San Francisco 1988 – ter na treh Donavskih konferencah: Kelheim 1992, Budimpešta 1994 in Gradec 1996. Poljudnoznanstvene sestavke je objavljal v dnevnem časopisju, kjer je opozarjal na problem pitne vode. V dnevnem časopisju se je oglasil še po katastrofalnih poplavah v Ljubljani 2010.

V začetku devetdesetih let 20. stoletja se je angažiral tudi politično kot neodvisni poslanec v občinski skupščini občine Ljubljana Center; mdr. je bil na njegov predlog južni del nekdanje Titove ceste preimenovan v Slovensko namesto Dunajsko cesto.

Je član Slovenskega društva za velike pregrade, Slovenskega geološkega društva in Slovenskega geotehničnega društva. 1989 je bil izvoljen za častnega člana Jugoslovanskega društva za velike pregrade, 2008 za zaslužnega člana Slovenskega geotehničnega društva. 2009 ga je Fakulteta za gradbeništvo in geodezijo ob svoji devetdesetletnici nagradila z zlato plaketo, 1986 je dobil tudi plaketo Savskih elektrarn (za HE Mavčiče) in 1991 plaketo Mestnega vodovoda Ljubljana. 2011 je prejel nagrado Inženirske zbornice Slovenije za življenjsko delo za prispevek na področju hidrologije in hidrogeologije.

Dela

  • Račun dotoka iz podtalnice v globoko gradbeno jamo strojnice hidroelektrarne Srednja Drava I, Geologija, 10, 1967, 127–145.
  • Nastanek zaslanjenih kraških izvirov in njihova sanacija = The Origin of Brackish Karstic Springs and their Development, Geologija, 16, 1973, 83–186.
  • Metodologija zaščite podzemne pitne vode ter določitve varstvenih območij in pasov, Ljubljana, 1976.
  • Storage reservoirs and deep wells in karst regions, Rotterdam, 1998.
  • Hydromechanism and desalination of coastal karst aquifers : heory and cases, Acta carsolologica, 37, 2008, št. 2–3, 197–212 (soavtor Franci Steinman).
  • Istérsko jezero – pitna voda za sto let, Gradbeni vestnik, 62, 2013, št. 10, 226–237.

Viri in literatura

  • Arhiv SBL, vprašalnik za NSBL.
  • Arhiv Slovenskega geotehničnega društva: Utemeljitev podelitve plakete Zaslužnega člana Slovenskega geotehničnega društva prof. dr. Marku Brezniku, Skupščina SloGed, Nova Gorica, 2008.
  • ULBB.
  • ES.
  • Osebnosti, Ljubljana, 2008.
  • Matjaž Mikoš: Ob 90-letnici prof. dr. Marka Breznika, Gradbeni vestnik, 59, 2010, št. 11, 260.
  • Janez Duhovnik: Nagrade IZS za leto 2011, Gradbeni vestnik, 60, 2011, št. 12, 312.
Majes, Bojan: Breznik, Marko (1920–). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi1019260/#novi-slovenski-biografski-leksikon (16. september 2019). Izvirna objava v: Novi Slovenski biografski leksikon: 3. zv. Ble-But. Ur. Barbara Šterbenc Svetina et al. Ljubljana, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2018.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine