Bončina, Andrej (1962–)

BONČINA, Andrej, gozdarski strokovnjak (r. 7. 7. 1962, Ljubljana). Oče Jožef Bončina, mati Slavica Bončina.

Osnovno šolo in gimnazijo je končal v Kočevju. Na gozdarskem oddelku Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani (BF UL) je 1987 diplomiral, 1992 magistriral in 1997 doktoriral z disertacijo Naravne strukture gozda in njihove funkcije v sonaravnem gospodarjenju z gozdom. 1988 se je zaposlil na Gozdnem gospodarstvu Kočevje, kjer je opravil strokovni izpit in kasneje vodil Odsek za gojenje gozdov. Po reorganizaciji gozdarstva je 1994–98 vodil Odsek za gozdnogospodarsko načrtovanje na Območni enoti Kočevje Zavoda za gozdove Slovenije. 1998 se je zaposlil kot docent za področje Gozdnogospodarsko načrtovanje na Oddelku za gozdarstvo BF UL, 2003 je bil izvoljen v izrednega in 2008 v rednega profesorja. Od 2001 je predstojnik Katedre za urejanje gozdov in biometrijo na Oddelku za gozdarstvo BF UL. 2001–05 je sodeloval pri vodenju Oddelka za gozdarstvo, najprej kot namestnik in kasneje kot predstojnik. Od 2005 je koordinator podiplomskega študija BF UL za področje gozdarstva in podpredsednik podiplomske komisije na BF UL. Izpopolnjeval se je na ETH v Zürichu (Švica) in na Gozdarski fakulteti v Zvolnu (Slovaška), daljša študijska gostovanja je izpeljal v ZDA (Oregon State University), na Slovaškem (Univerza v Zvolnu) in v Grčiji (Aristotelian University of Thessaloniki). S predavanji sodeluje tudi na drugih oddelkih BF UL, na Interdisciplinarnem študiju varstva okolja in občasno na univerzah v tujini.

Njegovo začetno raziskovalno delo je bilo tesno povezano z domačim okoljem dinarskih gozdov, kjer je proučeval povezave med vplivi gospodarjenja, divjadi in drugih okoljskih dejavnikov na strukturne spremembe gozdnih ekosistemov. Te raziskave je nadaljeval tudi kasneje, ko je s sodelavci uspel z uporabo sodobnih raziskovalnih orodij iz gozdarskih zbirk in arhivov izluščiti najpomembnejše kazalnike, razložiti strukturne spremembe gozdov in oceniti njihov prihodnji razvoj. Kot odličnemu poznavalcu dinarskih gozdov mu je uspelo povezati sodelavce v jugovzhodni Evropi in razložiti pretekla dogajanja v gozdovih v širšem zaledju Dinaridov. Načela kontrolne metode je iz strokovnega prenesel tudi v raziskovalno delo. Veliko se ukvarja s konceptualnimi vprašanji razvoja gozdnogospodarskega načrtovanja in še posebej trajnosti. Pomembno je prispeval k razvoju participativnega načrtovanja in pri njegovem vpeljevanju v gozdarsko prakso. Je član več delovnih teles resornih ministrstev. Sodeloval je pri ustanovitvi Pahernikove ustanove (2005) in je član njene uprave.