Novi Slovenski biografski leksikon

BOHORIČ, Janez, gospodarstvenik, filantrop (r. 13. 2. 1942, Tržič). Oče Anton Bohorič, pekovski mojster, mati Ivanka Bohorič, r. Pečar.

Oče je maja 1945 v Borovljah na avstrijskem Koroškem padel kot partizan. Po 1948, ko se je mati poročila z Ivanom Koširjem, je družina s tremi otroki živela najprej v Tržiču, nato v Orehovem pri Sevnici. Osnovno šolo je obiskoval v Šmarju pri Sevnici (1. in 2. razred) ter Sevnici (3. in 4. razred). Nižjo gimnazijo je obiskoval v Vidmu pri Krškem in v Krškem, višjo gimnazijo pa v Kranju, kjer je 1961 z odliko maturiral. Študiral je na oddelku za kemijsko tehnologijo Fakultete za naravoslovje in tehnologijo Univerze v Ljubljani, kjer je 1966 diplomiral; za diplomo je prejel študentsko Prešernovo nagrado. Po diplomi se je kot razvojni tehnolog in pozneje vodja nabave zaposlil v kranjski Tovarni usnja Standard.

Po odsluženju vojaškega roka v Nišu (1966–67) je v Tovarni usnja Standard prevzel vodenje razvoja umetnega usnja. 1969 je tovarno prevzela Tovarna gumijevih izdelkov Sava; Bohorič je zaradi dobre prodaje umetnega usnja 1970–72 vodil gradnjo nove tovarne umetnega usnja v okviru Save, 1972 je postal direktor Savine tovarne umetnega usnja in je funkcijo opravljal do 1978, ko je prevzel vodenje celotnega sistema Sava Kranj. S šestintridesetimi leti je veljal za najmlajšega direktorja velikih slovenskih gospodarskih sistemov. Funkcijo je opravljal do 1984.

1984–90 je bil podpredsednik slovenskega izvršnega sveta, zadolžen za gospodarstvo. 1989 je za eno leto postal član CK ZKS. 1990 se je vrnil v Savo, sprva kot direktor družbe Sava Trade, trgovske družbe v okviru krovnega podjetja Sava, od 1995 pa kot predsednik uprave Save, d. d.; funkcijo je kljub upokojitvi 2008 opravljal do 2011.

1999–2007 je bil predsednik skupščine Gospodarske zbornice Slovenije. Opravljal je tudi več funkcij v nadzornih svetih, mdr. v Merkurju (1994–2008), Abanki (2008–12), Termah 3000 (2001–09), Mercatorju (1998–2005) in NFD holdingu (2003–06). 2007–14 je bil častni konzul Republike Makedonije v Sloveniji. 1998–2014 je bil član občinskega sveta Kranj; kandidiral je na različnih listah. Sodeloval je pri ustanovitvi društva Forum 21 (2004) in postal član njegovega upravnega odbora (2004–06).

1990 je bil med ustanovitelji prvega slovenskega Lions kluba – Lions kluba Ljubljana. 1996 je v okviru lionističnega gibanja postal prvi guverner distrikta 129, ki obsega ozemlje Slovenije; vodil ga je do 1998. 2010–12 je opravljal nalogo direktorja v upravnem odboru Mednarodne zveze Lions klubov. 2012 je bil leto dni član izvršnega odbora Mednarodne zveze Lions klubov, ki šteje dvanajst članov.

1978–84 in 1990–2011 je sodil med najpomembnejše slovenske gospodarstvenike. V prvem obdobju vodenja kranjske Save je vlagal napore v modernizacijo tehnologije, razvoj radialnih pnevmatik, razvoj blagovne znamke Sava in v mednarodne povezave Save, ki je že 1972 začela poslovno sodelovanje z avstrijsko družbo Semperit. Skupna naložba v tovarno radialnih pnevmatik Sava – Semperit je Savo uvrstila na položaj vodilnega proizvajalca avtomobilskih pnevmatik v tedanji Jugoslaviji.

1984–90, ko je zaradi dela v slovenskem izvršnem svetu začasno zapustil gospodarstvo, si je prizadeval za izboljšanje položaja slovenskega gospodarstva v okviru SFRJ in za povečanje konkurenčnosti slovenskega gospodarstva v mednarodnem merilu. Po 1990, ko je prevzel vodenje družbe Sava Trade, si je prizadeval za širšo mednarodno prisotnost njenih izdelkov. Po prevzemu vodenja družbe Sava, d. d. (1995), je začel pogajanja o strateškem partnerstvu z več globalnimi družbami. Zaradi prenizke ponujene cene je prekinil sodelovanje z dolgoletnim Savinim poslovnim partnerjem, nemškim Continentalom, ki je 1985 prevzel Semperit, in vzpostavil sodelovanje s koncernom Goodyear, ki je bilo formalizirano 1997 s podpisom pogodbe o največji ameriški naložbi v Sloveniji. 1998 je Sava pod Bohoričevim vodstvom začela z naložbami v turizem, zlasti na Bledu (hoteli Grand hotel Toplice, Park, Golf idr.), pozneje tudi v Pomurju (Terme 3000, Terme Lendava, Terme Banovci), 2002 pa se je Sava preoblikovala v holding z naložbami v gumarski in kemijski industriji, turizmu, trgovini in bančništvu (Gorenjska banka, Abanka).

1984 je za vodenje Save prejel Red zaslug za narod s srebrno zvezdo. 1990 je za uspešno delo v izvršnem svetu skupščine SRS prejel red dela z rdečo zastavo. 1998 je za zasluge pri razvoju lionističnega gibanja v Sloveniji prejel častni znak svobode. 2000 je skupaj z ostalimi člani uprave Save prejel nagrado Gospodarske zbornice Slovenije za gospodarske dosežke. 2002 je prejel odlikovanje Ambassador of Good Will award, ki mu ga je za več kot dvajsetletno aktivno delo podelila organizacija Lions Clubs International. 2009 je postal častni občan Ptuja.

Viri in literatura

Žerdin, Ali: Bohorič, Janez (1942–). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi1018810/#novi-slovenski-biografski-leksikon (19. februar 2019). Izvirna objava v: Novi Slovenski biografski leksikon: 3. zv. Ble-But. Ur. Barbara Šterbenc Svetina et al. Ljubljana, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2018.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine