Novi Slovenski biografski leksikon

BOGIĆ, Mirko, geograf, kustos, jadralec (r. 15. 7. 1916, Šibenik, Hrvaška; u. 28. 6. 2016, Piran, pokopan v Šibeniku, Hrvaška). Oče Srećko Bogić, trgovec, mati Irene Bogić, r. Grubišić.

Po zaključenem gimnazijskem šolanju v rojstnem kraju je v Beogradu obiskoval vojaško akademijo, ki jo je zaključil 1936. Poklicno pot je začel v vojski Kraljevine Jugoslavije (1936–41), nato je bil do 1945 v redni hrvaški vojski. 1941 se je poročil s Slovenko Štefko Černič. Po drugi svetovni vojni se je preselil v Ljubljano, kjer je bil med 1945–50 zaposlen v podjetju za prevzem zdravil mednarodne pomoči UNRRA. Zatem je bil do 1962 kot uslužbenec zaposlen na igralski akademiji v Ljubljani. 1956‒62 je na Filozofski fakulteti v Ljubljani študiral geografijo. Za diplomsko delo Razvoj vremena u Sloveniji u oktobru 1959 i njegov upliv na hidro elektro gospodarstvo je prejel študentsko Prešernovo nagrado. Po diplomi se je 1962 zaposlil na Inštitutu za geografijo Univerze v Ljubljani, kjer je do upokojitve 1976 opravljal delo kustosa v Zemljepisnem muzeju.

Že v mladosti je bil predan jadranju. Predaval je na jadralnih tečajih v Jadralnem klubu Ljubljana in tečajih za voditelje čolnov. Bil je stalni predavatelj za strokovna področja meteorologije in navtike, v katerih je prepletel geografsko znanje in praktične jadralske izkušnje. 1950–2007 je bil izpraševalec na izpitih.

1949 je bil soustanovitelj Pomorskega brodarskega društva Cveto Močnik, kjer je vodil jadralno sekcijo, ki je prerasla v samostojen Jadralni klub Ljubljana (ustanovljen 1949). 1949‒64 je bil predsednik kluba, 1975 krajši čas vršilec dolžnosti predsednika, pozneje pa vrsto let član uprave društva. 1954‒2005 je bil jadralni tekmovalec, zmagal je na številnih regatah na tekmovanjih v jugoslovanskem merilu. Dolga leta je bil sekretar za nacionalni razred jadrnic L-5. Je idejni vodja tradicionalne Šavrinske regate (od 1975). Napisal je več priročnikov o morju in osebno izpoved Jadralski dnevnik (2009).

Za svoje najpomembnejše poslanstvo je štel širjenje zavesti o slovenskem morju ter oblikovanje spoštovanja in ljubezni do njega. Za svoje delo je prejel vrsto priznanj Ljudske tehnike (danes Zveza za tehnično kulturo Slovenije), Športna zveza Slovenije mu je 2000 podelila priznanje za življenjsko delo v športu, 2013 je prejel posebno priznanje župana Občine Piran. Za razvoj in uveljavljanje slovenske geografije je 2000 prejel zlato plaketo Zveze geografskih društev Slovenije.

Dela

  • Po oluji od Splita do Makarske, Brodarstvo (Beograd), 1, 1950, št. 11, 26‒28.
  • Vodnik po razstavi Razvoj kartografije na primerih geografskih kart slovenskega ozemlja, Ljubljana, 1963.
  • Vreme v oktobru 1959 in elektrogospodarstvo Slovenije, Geografski zbornik SAZU, 9, 1965, 127‒180.
  • Vodnik po razstavi Slovenija na moderni geografski karti, Ljubljana, 1965.
  • Vodnik po razstavi Razvoj Ljubljane na karti in sliki, Ljubljana, 1968 (soavtorja Matjaž Jeršič, Metod Vojvoda).
  • Navtika, priročnik za voditelje športnih in turističnih čolnov, Ljubljana, 1971 (soavtorja Tomaž Kožuh, Rado Štoka).
  • Priročnik za voditelje čolnov, Ljubljana, 1974 (skripta, avtor poglavij Navtika in Vetrovi na Jadranu).
  • Značilnosti plovbe ob jugoslovanski obali Jadrana in izbor sidrišč v lukah od Pirana do Kotorja, Ljubljana, 1983.
  • Iz ladijskega dnevnika, Ljubljana, 1991.
  • Jadralski dnevnik, Radovljica, 2009.
  • Osebna bibliografija (COBISS)

Viri in literatura

Orožen Adamič, Milan: Bogić, Mirko (1916–2016). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi1018750/#novi-slovenski-biografski-leksikon (29. marec 2020). Izvirna objava v: Novi Slovenski biografski leksikon: 3. zv. Ble-But. Ur. Barbara Šterbenc Svetina et al. Ljubljana, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2018.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine