Novi Slovenski biografski leksikon

V Ljubljani je obiskoval Gimnazijo Moste 1977–81, na ljubljanski Filozofski fakulteti je 1981–87 študiral primerjalno književnost in sociologijo kulture. 1992 je tam magistriral s temo Ameriška metafikcija : duhovnozgodovinski, sociološki in tipološki kontekst (delno objavljeno v knjigi Labirinti iz papirja, 1996), 2004 pa na ljubljanski Fakulteti za družbene vede doktoriral s temo Vplivi popularne kulture na ameriško prozo po modernizmu (delno objavljeno v knjigi Neonski pečati, 2005). Od 1985 je imel status samostojnega kulturnega delavca, 1990–92 je bil kot urednik za leposlovne izdaje zaposlen pri ČGP Kmečki glas, 1992–2009 kot urednik pri Cankarjevi založbi, od 2009 je zaposlen na Oddelku za bibliotekarstvo na ljubljanski Filozofski fakulteti (od 2008 kot docent za knjigarstvo, od 2012 kot izredni profesor). 1993 je na univerzi v Iowi (University of Iowa) v ZDA gostoval v programu International Writers Workshop, 1995 je bil gostujoči pisatelj z rezidenčno štipendijo na univerzi v Norfolku (Old Dominion University) v ZDA. 1993–95 je bil podpredsednik Društva slovenskih pisateljev, 1999–2001 glavni urednik revije Literatura, od 2007 je predsednik žirije mednarodne literarne nagrade Vilenica.

Za prvencem (Šopki za Adama venijo, 1983) je 1987 izšel roman Plamenice in solze, ki je v literarni zgodovini obveljal za izhodiščno delo slovenskega postmodernizma. Blatnik je ostal postmodernizmu zvest tudi v zbirki »majhnih zgodb« Biografije brezimenih (1989), zbirko kratke proze Menjave kož (1990) pa literarna zgodovina uvršča v literarni tok minimalizma. V romanu Tao ljubezni (1996), zbirki kratke proze Zakon želje (2000) in v romanu Spremeni me (2008) se vse izraziteje kaže Blatnikovo tematsko jedro, problematičnost medosebnih odnosov, stopnjuje se eksistencialna izčrpanost osrednjih literarnih likov. 2009 je izšla zbirka zelo kratkih zgodb (kratka kratka proza) Saj razumeš?, s katero se še izraziteje kot v Menjavah kož in Zakonu želje osredinja na minimalizem (tako po obsegu kot tematsko).

Literarna zgodovina zato uvršča njegovo prozno delo v postmodernizem, metafikcijo, minimalizem, literaturo izčrpane eksistence. Značilnosti naštetih literarnih usmeritev in postopkov (citatnost, komentiranje lastnega literarnega postopka, fragmentarnost, nezmožnost akcije in nemoč dialoga) se pojavljajo v Blatnikovem opusu na tak način, da je opazen prehod od »literarnega laboratorija« (Plamenice in solze) k literaturi, ki se jasneje osredotoča na lastno izkušnjo (Tao ljubezni idr.), vendar kljub temu ohranja nekatere postopke metafikcije oziroma postmodernizma (avtoreferencialnost literarnega lika). Na njegovo zgodnje literarno delo je močno vplivala proza ameriške metafikcije šestdesetih in sedemdesetih let 20. stoletja z avtorji Johnom Barthom, Donaldom Barthelmejem, Robertom Cooverjem, pa tudi kratke zgodbe Jorgeja Luisa Borgesa in Raymonda Carverja. Blatnikova kratka proza je vključena v več mednarodnih antologij kratke zgodbe. Med vplivi na Blatnikovo pripovedništvo je ob popotništvu potrebno omeniti tudi močno afiniteto do filmov in glasbe, zlasti glasbe 20. stoletja.

Blatnik izkazuje zanimanje za ameriško literaturo in popularno kulturo druge polovice 20. stoletja tudi s strokovnimi in znanstvenimi objavami. V knjigi Labirinti iz papirja (1994) se posveča ameriški metafikciji, v knjigi Neonski pečati (2008) obravnava večinoma ameriško literarno dogajanje zadnjih desetletij.

Po Lojzetu Kovačiču, ki je v Pionirskem domu v Ljubljani deloval kot literarni mentor in je tam vodil literarne delavnice, je Blatnik osrednji zagovornik poučevanja kreativnega pisanja ki ga je 2002–09 poučeval na Fakulteti za humanistične študije na Univerzi na Primorskem. Refleksijo literarnega ustvarjanja in napotke za pisanje kratke proze je objavil v knjigi Pisanje kratke zgodbe (2010).

Kot urednik pri Cankarjevi založbi je 1995 začel urejati potopisno zbirko S poti, sourejal je knjižni zbirki XX. stoletje (1992–99) in Moderni klasiki (2001–), zasnoval in urejal strokovno zbirko Bralna znamenja (2007–) ter vrsto izvirnih in prevedenih leposlovnih del.

Iz angleščine je med drugim prevedel zbirki zgodb Anaïs Nin Ptičke in Venerina delta (1987) ter romane Stephena Kinga Mačje pokopališče (1989), Sylvie Plath Stekleni zvon (1991) in Paula Bowlesa Zavetje neba (1997). Pripravil je tudi izdajo izbranih del Paula Bowlesa Čitanka (2005).

1984 je za prvenec prejel nagrado zlata ptica, 1991 za zbirko kratke proze Menjave kož (1990) Župančičevo nagrado, 2002 pa za zbirko kratke proze Zakon želje (2000) nagrado Prešernovega sklada.

Dela

  • Šopki za Adama venijo, Ljubljana, 1983.
  • Plamenice in solze, Ljubljana, 1987 (prenovljena izdaja 2005).
  • Biografije brezimenih, Ljubljana, 1989.
  • Menjave kož, Ljubljana, 1990 (prevedeno v španščino 1997, angleščino 1998, hrvaščino 1998, češčino 2002, madžarščino 2002, nemščino 2005, turščino 2008).
  • Labirinti iz papirja, Ljubljana, 1994 (prevedeno v hrvaščino 2002).
  • Tao ljubezni, Ljubljana, 1996 (prevedeno v hrvaščino 1998, slovaščino 2000).
  • Gledanje čez ramo, Ljubljana, 1996.
  • Zakon želje, Ljubljana, 2000 (prevedeno v nemščino 2001, hrvaščino 2002, češčino 2004, francoščino 2005, makedonščino 2005, turščino 2009, španščino 2010, angleščino 2014).
  • Neonski pečati, Ljubljana, 2005.
  • Spremeni me, Maribor, 2008 (prevedeno v nemščino 2009, hrvaščino 2010, italijanščino 2014, makedonščino 2015).
  • Saj razumeš?, Ljubljana, 2009 (prevedeno v angleščino, 2010, hrvaščino, 2012, makedonščino 2013).
  • Pisanje kratke zgodbe, Ljubljana, 2010 (prevedeno v hrvaščino 2011).

Viri in literatura

  • Arhiv SBL, vprašalnik za NSBL.
  • ES.
  • Osebnosti, Ljubljana, 2008.
  • Irena Androjna: Pripovedni položaji v kratkih pripovedih Andreja Blatnika, Jezik in slovstvo, 38, 1992/93, št. 4, 117–126.
  • Blanka Bošnjak: Premiki v sodobni slovenski kratki prozi, Maribor, 2005.
  • Anita Laznik: Moški in ženski subjekt v kratki prozi Andreja Blatnika, Obdobja 23 : Slovenska kratka pripovedna proza, Ljubljana, 2006, 199–212.
  • Andreja Perić Jezernik: Minimalizem in sodobna slovenska kratka proza, Ljubljana, 2011.
  • Julija Sozina Anatol'evna: Postmodernizm v romane Andreja Blatnika »Bakelji i slezi«, Utopija i utopičeskoe v slavjanskom mire, Moskva, 2002, 180–189.
  • Petra Vidali: Upočasnjene menjave, Andrej Blatnik: Zakon želje, Ljubljana, 2000, 175–187.
  • Tomo Virk: Kako so velike zgodbe postale majhne, Andrej Blatnik : Biografije brezimenih, Ljubljana, 1989, 125–132.
  • Tomo Virk: Tekst in kontekst : eseji o sodobni slovenski prozi, Ljubljana, 1997.
  • Tomo Virk: Strah pred naivnostjo, Ljubljana, 2000.
  • Anita Vodišek, Miran Štuhec: Subjekt v kratki prozi Andreja Blatnika, Jezik in slovstvo, 48, 2003, št. 2, 37–51.
  • Alojzija Zupan-Sosič: Zavetje zgodbe, Ljubljana, 2003.
  • Wikipedija (januar 2015).
  • Andrej Blatnik (april 2015).
Svetina, Peter: Blatnik, Andrej (1963–). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi1018640/#novi-slovenski-biografski-leksikon (20. julij 2019). Izvirna objava v: Novi Slovenski biografski leksikon: 2. zv. B-Bla. Ur. Barbara Šterbenc Svetina et al. Ljubljana, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2017.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine