Novi Slovenski biografski leksikon

Ljudsko šolo je obiskoval v Ljubljani (v Črnučah), gimnazijo v Kranju do 1916, ko je moral k vojakom. 1918 je opravil vojno maturo. Takoj po vojni se je vpisal na gozdarsko fakulteto v Zagrebu, 1919 pa na Univerzo v Ljubljani na študij matematike in fizike. 1921–24 je prekinil študij in služboval kot učitelj v Negovi v Slovenskih goricah, na Cankovi in v Pertoči v Prekmurju. Študij je zaključil 1926, nato pa je do začetka druge svetovne vojne služboval na gimnaziji v Murski Soboti in v Celju kot profesor matematike in fizike.

V času med svetovnima vojnama je deloval v različnih katoliških društvih na ljubljanski univerzi, akademskem društvu Danica, pri Akademskem orlu in kasneje pri Orlu. Bil je aktiven v Prekmurju in nato v Celju do razpusta društev 1932 po nastopu diktature kralja Aleksandra (1929). Ko so bile 1935 znova dovoljene prosvetne in telovadne organizacije, je v Celju vodil Prosvetno zvezo in podzvezo fantovskih oddelkov. 1935 je v celjskem mestnem svetu prevzel personalni in socialni referat, kjer se je zavzemal za potrebe socialno šibkejšega sloja prebivalstva (dosegel je, npr., uvedbo družinskih doklad). Ko je bil državnozborski poslanec SLS za laški okraj, si je prizadeval za ureditev socialnih razmer rudarskih staroupokojencev, ki so bili upokojeni po avstro-ogrskih upokojenskih predpisih. Akcija je propadla zaradi razpusta parlamenta 1939.

V začetku aprila 1941 je bil mobiliziran v vojsko Kraljevine Jugoslavije, vodil je tretji bataljon 45. mariborskega pešpolka, aprila 1941 so ga pri Slivnici pri Mariboru zajeli Nemci in odpeljali v vojno ujetništvo. Bil je v taborišču Altengrabov pri Berlinu (od maja), nato v Wartburgu (pet mesecev), do decembra 1941 (dva meseca) v Nürnbergu. Njegovo družino je Gestapo pregnal iz Celja na Hrvaško. Po izpustitvi iz nemškega vojnega ujetništva so ga v Zalogu pri Ljubljani prijeli karabinjeri. Decembra je prišel v italijansko vojno ujetništvo na Reko – od tam pa so ga Italijani v februarju 1942 prepeljali v Averso pri Neaplju in avgusta 1943 v Aqupendente pri Viterbi, kjer je ostal do kapitulacije Italije.

V novembru 1943 je postal član izvršnega odbora SLS in sprejel nalogo organiziranja in vodenja strankarskih legalnih in ilegalnih vojaških formacij. Del vodstva stranke, ki je ostal na slovenskih tleh, ga je v tem času imenoval za komandanta Slovenske legije (decembra 1943), ilegalne vojaške organizacije, ki se je od okupacije 1941 pripravljala za boj proti okupatorju, se v tem času spopadala s partizani in posredno pomagala okupatorju. Bil je tudi komandant šolskega bataljona Slovenskega domobranstva v Ljubljani. Spomladi 1944 je bil imenovan za komandanta Vzhodne Slovenije z nalogo delovanja proti Nemcem in hkrati proti slovenskim komunistom. Februarja 1945 je po nalogu Slovenskega narodnega odbora združil četniške odrede, legijo in slovensko domobranstvo v Slovensko narodno vojsko in postal pomočnik generala Ivana Prezlja, ki je poveljeval formaciji. Po zmagi zaveznikov nad Nemci se je general maja 1945 skupaj z vojsko umaknil na Koroško.

Po vojni si je Bitenc prizadeval za odstranitev socialističnega režima v Jugoslaviji in Sloveniji. S Koroške je julija 1945 odšel v Rim, v avgustu 1945 pa se je vrnil na Koroško, kjer je poskušal ponovno organizirati Slovensko narodno vojsko. Obiskal je taborišči v Lienzu in Spittalu, vendar mu vojske ni uspelo oblikovati. Septembra se je vrnil v Rim. Še v istem letu je s sodelavcema Markom Kranjcem in Andrejem Križmanom izdelal elaborat Slovenci v borbi za svobodo v času okupacije, ki je bil preveden v angleščino in razposlan ameriškim, angleškim in francoskim vojaškim poveljstvom in veleposlaništvom omenjenih držav v Rimu. 1946 je bil prvič ilegalno v Sloveniji in tu skušal organizirati vohunsko službo. 1948 ga je ujela Udba (jugoslovanska tajna policija), ko je ponovno ilegalno bival v Ljubljani. Na sodnem procesu, ki se je zaključil aprila 1948, ga je Vrhovno sodišče v Ljubljani obtožilo veleizdaje zaradi širjenja vohunske mreže v Sloveniji in povezav s šefi tujih obveščevalnih služb v Gorici, Trstu, Rimu in v Švici. Obtožen je bil tudi snovanja teroristične organizacije v slovenskem prostoru (Matjaževa vojska) ter povezave s pobeglimi vojnimi zločinci v Salzburgu, Rimu in v Švici. Na procesu je bil obsojen na smrt.

Viri in literatura

  • ARS, AS 1237, Vrhovno sodišče Ljubljana, K 1/48.
  • ES.
Holz, Eva: Bitenc, Mirko (1898–1948). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi1018520/#novi-slovenski-biografski-leksikon (16. september 2019). Izvirna objava v: Novi Slovenski biografski leksikon: 2. zv. B-Bla. Ur. Barbara Šterbenc Svetina et al. Ljubljana, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2017.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine