Novi Slovenski biografski leksikon

Otroštvo je preživljal na mariborskih Studencih, v Limbušu, vmes – zlasti med drugo svetovno vojno – v Ljubnem v Savinjski dolini, Radmirju, Lokah pri Žalcu. 1941–45 je obiskoval nemško osnovno šolo v Mariboru, 1946–53 pa tamkajšnjo klasično gimnazijo. 1953–57 je obiskoval Akademijo za igralsko umetnost (AIU, danes AGRFT) v Ljubljani, kjer je 1957 v letniku Vide Juvan absolviral, 1961 pa diplomiral. 1971 je postal asistent za dramsko igro na AGRFT, 1973 je bil izvoljen v naziv docent, 1979 pa v naziv izredni profesor.

Že med študijem je sodeloval v predstavah SNG Drama Ljubljana (SNG Drama). Kot absolvent AIU in po diplomi je 1957–67 sodeloval v predstavah Odra 57 kot Recitator (Tolmuni teme, 1958), Advokat (Veselje do življenja, 1958); Eksperimentalnega gledališča, kjer se je v vlogi Hamma (Konec igre, 1961) kot mlad igralec uveljavil in prejel soglasna priznanja strokovne kritike. Sočasno je igral tudi v Mladinskem gledališču in v Gledališču Ad hoc.

Prvo redno zaposlitev je 1957 nastopil v SNG Drama, kjer je služboval do 1961 in se po odsluženem vojaškem roku tam znova zaposlil. 1971–72 je bil zaposlen v Mestnem gledališču ljubljanskem (MGL), 1973–77 pa na AGRFT.

1974 je bil imenovan za rektorja AGRFT, 1976 pa za prodekana. 1977 se je znova zaposlil v SNG Drama in tam ostal do upokojitve 1995. 1977–81 je bil njen ravnatelj. Na AGRFT je bil 1981–83 zaposlen tudi honorarno.

1981–85 je bil predsednik Združenja dramskih umetnikov Slovenije (ZDUS), 1981–82 predsednik zveze združenj dramskih umetnikov Jugoslavije. 1988 je postal član predsedstva SZDL, 1989 član predsedstva CK ZKS, nato 1990 poslanec skupščine mesta Ljubljana in 1992 podpredsednik Državnega sveta RS.

Tudi po upokojitvi je igral v predstavah SNG Drama, gostoval v SNG Maribor, Prešernovem gledališču Kranj (PG Kranj), Slovenskem komornem gledališču Ljubljana, Stalnem slovenskem gledališču Trst (SSG Trst), MGL, nastopal je v radijskem in televizijskem programu na RTV Ljubljana in RTV Slovenija ter v filmih.

Od šestdesetih let 20. stoletja je bil eden najpomembnejših igralcev v vseh uprizoritvenih medijih: v gledališču, filmu, televiziji in na radiu. Oblikoval je nad 150 vlog v slovenskih dramskih in eksperimentalnih gledališčih ter gledaliških skupinah, okoli štirideset vlog v celovečernih in kratkih filmih, igral je v sedemdesetih TV-igrah in nadaljevankah ter v več kot 200 radijskih igrah.

Zgodaj se je uveljavil kot igralec, ki se izogiba klišejem: že v prvem srečanju z dramatiko Ivana Cankarja se je pri vlogi Julijana Ščuke v komediji Za narodov blagor (1958) odmaknil od ustaljene interpretacije. Z zanj značilno, bolj epsko kot lirsko strukturirano igralsko energijo je oblikoval svojo prvo večjo vlogo na odru SNG Drama – Andrija (Andora, 1962), spet drugačna je bila njegova upodobitev plašnega brivca Vaske (Zgodba o Vasku, 1964). Njegova veščina oblikovanja žanrsko zelo različnih, v interpretativnem pogledu zahtevnih vlog, njegova moderna igra, utemeljena v preseganju žanrskih okvirov, je v polni meri prišla do izraza v kreaciji Norca (Kralj Lear, 1964), zgnetenega iz bridkega posmeha ter blagega, skoraj pokroviteljskega sočutja, ironije in trpke zazrtosti v praznino sveta. S Cankarjevo dramatiko, in tokrat predvsem s Korunovim modernim gledališčem, se je znova srečal kot Krištof Kobar – Peter (Pohujšanje v dolini šentflorjanski, 1965). Z navedenima vlogama se je Bibič dokončno uveljavil kot igralec domala neomejenega razpona ter se razvil v vrhunskega interpreta zahtevnih karakternih vlog klasičnega in modernega repertoarja, v odrskega umetnika z izrazito moderno senzibilnostjo igralca, ki suvereno preigrava kompleksno tragikomično, v Bibičevi interpretaciji nemalokrat tudi značilno groteskno osenčeno usodo modernega evropskega človeka. Bil je igralec z izjemno močno odrsko prezenco in bogato, silovito igralsko ekspresijo: njegov glas, gesta, mimika – njegova celotna odrska pojava je bila po eni strani življenjsko stvarna, po drugi pa bogato teatralizirana. Kot tak je oblikoval izrazno bogat in raznolik niz nosilnih vlog repertoarja SNG Drama: bil je demonično silaški Edek (Tango, 1965) in vročični revolucionarni zamaknjenec Marat (Zasledovanje in usmrtitev Jeana Paula Marata, 1966). V svojo zgodnjo vrhunsko igralsko triado je nanizal še kreacijo Pozza (Čakajoč na Godota, 1968), ob kateri je tedanji direktor Drame Bojan Štih zapisal, da je Bibič v Pozzu odkril nekaj bistvenega, kar je ostalo dolgo časa skrito: enotnost krvnika in žrtve. Bibičeva interpretacija Pozza je ponazorila retorzijo sveta, s katero so zabrisane in ukinjene tako rekoč vse moralne in idejne razlike med krvniki in žrtvami. Svoje prvo veliko obdobje na odru ljubljanske Drame je sklenil s kreacijama dveh vlog: v Korunovi antologijski uprizoritvi Ajshilove Oresteie (1968) je bil Orestes in Agamemnon.

V sedemdesetih letih 20. stoletja, ko je igral tako na odru SNG Drama kot v MGL, se je težišče njegove odrske ustvarjalnosti pomaknilo h krstnim uprizoritvam slovenske dramatike: Točaju (Žabe ali Prilika o ubogem in bogatem Lazarju, 1970), ki mu je dajal hkrati človeško in nadčloveško podobo ter to monstruozno figuro polnil z rezkim posmehom, na pravih mestih pa tudi s človeško nebogljenostjo, je sledil Antibraks (Aleksander praznih rok, 1971), nato pa niz vlog na odru MGL: Peter (Lažna Ivana, 1973), Ubaldo (Življenje podeželskih plejbojev po drugi svetovni vojni ali Tuje hočemo – svojega ne damo, 1973), Fedor Tovarnik (Revizor 74, 1974) in nato groteskni Florjan Falac (Ljudožerci, 1977). Igralsko bogato desetletje s slovensko dramatiko je okronal z naslovno vlogo Voranca (Voranc, 1980); vlogo, ki jo je igral s svojskim prelivanjem trde, hrupne, nasilne robatosti in skrajno rahle liričnosti, vseskozi z zgroženim začudenjem nad nesrečnim potekom stvari; zadržan v svojem sovraštvu do sina in do očeta, mehak, hkrati pa nepopustljiv in neusmiljen.

Vmes je Bibič oblikoval svojo povsem novo igralsko podobo z interpretacijo Luke D. (Živelo življenje Luke D., 1973) in z njo ustvaril zelo prepričljiv lik človeka, ki se pred svetom zmeraj bolj umika v introvertiranost in naniza vrsto učinkovitih, tudi komično izzivalnih trenutkov, gledališko in v tem okviru tudi človeško prebojnih; Bibič je naredil vse, da nepomembno, obrobno življenje doživimo v razsežnostih tragikomične igre med človekom in njegovim svetom. Luka D., ki ga je Bibič preigraval dve desetletji, z njim nastopal po najrazličnejših nekonvencionalnih prizoriščih (gostilnah, delavskih menzah) ter s svojo neposredno igro in živim odzivanjem na reakcije pogosto naključnih gledalcev pridobival naklonjenost širokega občinstva, je nekakšen predhodnik Bibičeve upodobitve Jožeta Mareka, naslovnega lika komedije Toneta Partljiča Moj Ata, socialistični kulak (1983) – vloge, v kateri je Bibič pokazal izredno zmožnost poglobitve v duševnost t. i. malega človeka, povprečnega ljudskega slehernika. V omenjeni vlogi je Bibič povezal vrhunsko igralsko interpretacijo s sproščeno, široko komunikativno igro v duhu žlahtne tradicije ljudskega igralca intelektualnega tipa.

Sledil je niz krstnih uprizoritev dramatike Draga Jančarja: najprej Volodja (Veliki briljantni valček, 1985), v Bibičevi interpretaciji srhljivo orodje v rokah oblastniške samovolje in pragmatizma. Dobra tri leta za Valčkom je bil Voditelj Marek v Dedalusu Draga Jančarja (1988): Bibičev Marek je voditelj, ki skozi monstruozni sistem nosi svoj človeški obraz ter tako najbolj sugestivno pripoveduje o katastrofičnem poistovetenju človeškega hotenja s totalitarnim ideološkim sistemom. Že v naslednji sezoni je kot Jožef v Jančarjevi igri Zalezujoč Godota (1989) ustvaril lik zdravljenega alkoholika, ki so ga rekrutirali za policijskega vohljača, majhno ribo, ki nenehno plačuje za to svojo metamorfozo. Bibič je uporno branil to ubogo človeško paro, neprestano iskal zatirano in zatajevano človeško jedro v njem ter ga z izjemnim občutkom vpletel v svojo interpretacijo – tri različne vloge, v katerih je nadigral svoje igralsko mojstrstvo oblikovanja večplastnih likov in kompleksnih človeških usod.

Ne gre tudi prezreti Bibičevih interpretacij Cankarjevih junakov: Zlodeja (Pohujšanje v dolini šentflorjanski, 1975), Komarja (Hlapci, 1980) in Župnika (Hlapci, 1995) – slednjo je Bibič oblikoval kot nestor v ansamblu, pretežno sestavljenem iz mladih igralcev in igralk. Njegov Župnik je bil v svojem brezpogojnem poznavanju in priznavanju realnih družbenih razmerij povsem nasproten Jermanu in njegovi resnici, ki je svoboda, hkrati pa je bil ves čas intimno človeško odprt za Jermanovo stisko.

Pomembne so Bibičeve vloge v uprizoritvah svetovne dramatike. Nepozaben je njegov Martin Doul (Svetniški vrelec, 1991): gre za še eno od vlog, kjer je Bibič našel kočljivo ravnovesje med plastično odigrano folklorno figuro in subtilno izpovedjo usodnega človekovega hrepenenja. Igralsko veličasten je bil njegov Fastaff (Kralj Henrik IV. Prvi in drugi del, 1994), vloga, ki jo je Bibič oblikoval kot izvrsten retorik in igralec z darom za podrobno, tenkočutno psihološko opredelitev upodabljanega značaja ter komedijant, ki zna slikovito izrisati polnokrven lik. Njegov Falstaff je zabaval in navduševal z vsemi odtenki hedonista, gobčneža, šarmantnega dedca in simpatičnega prevaranta, prevejanega poznavalca človeške narave in duševnosti, usteža, ki zna z enako zgovornostjo plesti legende in se izmotavati iz svojih debelih zgodb.

Bibičeva prva pomembnejša filmska vloga je bil izrazito negativen lik podkupljivega ribiča Kira v Groblerjevem filmu o družbenih krivicah Dobro morje (1958). Negativca je upodobil tudi z likom Predsednika v Pogačnikovem filmu o razmerah v mladinskem vzgojnem domu kot zaporniškem sistemu, ki proizvaja delikvente (Grajski biki, 1967). Z omenjenim filmom je Bibič začel sodelovati v slovenski različici t. i. jugoslovanskega novega filma z negativistično oznako »črni val«: v manjši vlogi Sergeja v Kavčičevi komorni drami o eksistencialnih stiskah skupine partizanov (Akcija, 1960). Dobrih deset let kasneje je sledila glavna vloga bivšega partizana, sedaj obubožanega proletarca, komunalnega delavca Toneta, ki dobesedno živi degradacijo in razpad nekdanjih vrednot, čas, v katerem denar zamenja pozitivno idejo (in ideologijo) nove družbe (Poslednja postaja, 1971). Ta del svojega zgodnjega filmskega opusa je Bibič sklenil z vlogo Ferenca (Let mrtve ptice, 1973). V tej črni drami o propadanju ruralnega okolja in razpadanju podeželske družine je Bibič kot utelešen vir zla igral gastarbajterja, ki ob povratku iz Nemčije poruši domači mlin in na njegovo mesto postavi gostinsko-zabaviščni lokal. Povsem drugačen lik je upodobil z vlogo umetnika, fotografa Marka (Na papirnatih avionih, 1967), s katero je začel svoje plodno sodelovanje z režiserjem Matjažem Klopčičem. Široko priljubljenost pri filmski publiki sta Bibiču prinesli vlogi Bedanca (Kekčeve ukane, 1968) in dr. Janeza (Cvetje v jeseni, 1973). Sledila je vloga Žašlerja (Vdovstvo Karoline Žašler, 1976), v kateri je odigral priletnega in zapitega moža naslovne junakinje, obupanca, ki ga življenje z nezvesto ženo in prezir, ki sta mu izpostavljena oba, zlomi in požene v samomor. Sodelovanje s Klopčičem je Bibič nadaljeval z vlogo Tomaža Vrhunca (Dediščina, 1984), očeta in gospodarja premožne malomeščanske družine, katere dramatično razpadanje ta filmska saga prikazuje v časovnem razponu od 1914 vse do zadnjih dni druge svetovne vojne. Svojstven lik je oblikoval tudi kot ata Jože Malek (Moj ata, socialistični kulak, 1987). V filmsko plodnih letih je oblikoval še dve televizijski nadaljevanki, ki sta bili posneti tudi kot celovečerna filma. Najprej je tu vloga strica Marka (Veselo gostivanje, 1984), nato magistralna vloga Primoža Trubarja (Heretik, 1986). To vlogo je Bibič povsem napolnil s svojo igralsko senzibilnostjo in inteligenco, z močno prezenco in izrazno bogato mimiko ter vrhunsko govorno interpretacijo. Zadnjo večjo vlogo je oblikoval kot Bojan (Hvala za Sunderland, 2012).

Bibič se je v filmskih vlogah zmogel povsem osvoboditi stilizacije in silovite ekspresivnosti, ki sta značilni za njegovo odrsko igro, obenem pa je ostala njegova filmska igra enako sugestivna in življenjsko stvarna.

Še obsežnejši od filmskega je Bibičev opus televizijskih dram, filmov in serij. Na televiziji je prve vloge oblikoval že 1958, v času, ko so se televizijske drame snemale v živo in niso ohranjene. Izpostaviti velja vloge Jožefa Petkovška (Nori malar, 1978), ki je ob polni psihični koncentraciji zahtevala tudi izjemen fizični napor; Globačarja (Nenavadni dogodki v Kotu ali morebitna vrnitev in ponovno izginotje Jožefa Dremla, 1980), grobarja in samozvanega vaškega vodje, sovražnega do vsega, česar ne pozna in kar mu je tuje; Luke D. v televizijski priredbi monodrame (Živelo življenje Luka D., 1988); Moškega z masko (Triptih Agate Schwarzkobler, 1997).

Kot avtor dokumentarne literature je objavil sedem knjig spominov in pričevanj o slovenskem gledališču, med njimi kot najpomembnejše delo Izgon (2003), podnaslovljeno kot Pripoved o uspehih, spopadih in padcih v Štihovem obdobju ljubljanske Drame, natančno izrisano in bogato dokumentirano teatrološko razpravo o dogajanju, ki je privedlo do zatona enega umetniško najbolj plodnih obdobij osrednjega slovenskega gledališča – obdobja, ki ga je pomembno sooblikovala tudi igralska umetnost Poldeta Bibiča.

Za svoje delo je prejel mnogo nagrad in priznanj, mdr. nagrado Prešernovega sklada (1965), Borštnikovo nagrado (1970, 1971, 1975, 1981 in 1984), nagrado na Tednu jugoslovanskega radia v Ohridu (1970, 1972), zlati lovorov venec na Festivalu malih odrov v Sarajevu (MESS) (1971, 1980), nagrado na festivalu Jugoslovanska radiotelevizija v Portorožu (1974, 1978), Župančičevo nagrado (1974), Sterijevo nagrado za najboljšo moško vlogo na jugoslovanskih gledaliških igrah v Novem Sadu (1984), Borštnikov prstan (1984), Prešernovo nagrado (1985), priznanje za igro na festivalu slovanskega teatra v Minsku (1991), srebrni častni znak Svobode RS (1996).

Dela

Gledališke vloge

  • Recitator (Dane Zajc: Tolmuni teme, režija Jože Koruza, Oder 57, 1958).
  • Advokat (Jože Javoršek: Veselje do življenja, režija kolektivna pod vodstvom Jožeta Javorška, Oder 57, 1958).
  • Julijan Ščuka (Ivan Cankar: Za narodov blagor, režija Mile Korun, SNG Drama, 1958).
  • Hamm (Samuel Beckett: Konec igre, režija Balbina Battelino - Baranovič, Eksperimentalno gledališče, 1961).
  • Andri (Max Frisch: Andora, režija Viktor Molka, SNG Drama, 1962).
  • Vasko (Georges Schehadé: Zgodba o Vasku, režija Andrej Hieng, SNG Drama, 1964).
  • Norec (William Shakespeare: Kralj Lear, režija Mile Korun, SNG Drama, 1964).
  • Krištof Kobar – Peter (Ivan Cankar: Pohujšanje v dolini šentflorjanski, režija Mile Korun, SNG Drama, 1965).
  • Edek (Slavomir Mrožek: Tango, režija Miran Herzog, SNG Drama, 1965).
  • Jean Paul Marat (Peter Weiss: Zasledovanje in usmrtitev Jeana Paula Marata, režija Mile Korun, SNG Drama, 1966).
  • Pozzo (Samuel Beckett: Čakajoč na Godota, režija France Jamnik, SNG Drama, 1968).
  • Orestes in Agamemnon (Ajshil: Oresteia, Mile Korun, SNG Drama, 1968).
  • Točaj (Gregor Strniša: Žabe ali Prilika o ubogem in bogatem Lazarju, režija Mile Korun, SNG Drama, 1970).
  • Antibraks (Vitomil Zupan: Aleksander praznih rok, režija Mile Korun, SNG Drama, 1971).
  • Semjon Semjonovič Podsekalnikov (Nikolaj R. Erdman: Samomorilec, režija Igor Pretnar, MGL, 1971).
  • Peter (Andrej Hieng: Lažna Ivana, režija Dušan Jovanović, MGL, 1973).
  • Ubaldo (Dušan Jovanović: Življenje podeželskih plejbojev po drugi svetovni vojni ali Tuje hočemo – svojega ne damo, režija Zvone Šedlbauer, MGL, 1973).
  • Luka D. (Pavle Lužan: Živelo življenje Luke D., režija Iztok Tory, EG Glej, 1973).
  • Fedor Tovarnik (Igor Torkar: Revizor 74, režija France Jamnik, MGL, 1974).
  • Zlodej (Ivan Cankar: Pohujšanje v dolini šentflorjanski, režija Žarko Petan, MGL, 1975).
  • Marinar Sawney (John Arden: Živite kot svinje, režija Zvone Šedlbauer, SNG Drama Ljubljana, 1976).
  • Florjan Falac (Gregor Strniša: Ljudožerci, režija Mile Korun, MGL, 1977).
  • Voranc (Dane Zajc: Voranc, režija Mile Korun, SNG Drama, 1980).
  • Komar (Ivan Cankar: Hlapci, režija Mile Korun, SNG Drama, 1980).
  • Knez (William Shakespeare: Milo za drago, režija Georgij Paro, SNG Drama Ljubljana, 1980).
  • Genadij Nesrečnikov (Aleksander N. Ostrovskij: Gozd, režija Georgij Paro, SNG Drama Ljubljana 1982).
  • Jože Malek (Tone Partljič: Moj Ata, socialistični kulak, režija Jože Babič, SNG Drama, 1983).
  • Edgar (August Strindberg: Smrtni ples, režija Georgij Paro, SSG Trst, 1983).
  • Molière (Mihail A. Bulgakov: Zarota svetohlincev, Molière, režija Zvone Šedlbauer, SNG Drama Ljubljana, 1983).
  • Fjodor P. Karamazov (Fjodor M. Dostojevski – Andrej Hieng: Bratje Karamazovi, režija Georgij Paro, SNG Drama Ljubljana, 1984).
  • Volodja (Drago Jančar: Veliki briljantni valček, režija Zvone Šedlbauer, SNG Drama, 1985).
  • Voditelj Marek (Drago Jančar: Dedalus, režija Zvone Šedlbauer, SNG Drama, 1988).
  • Jožef (Drago Jančar: Zalezujoč Godota, režija Marko Sosič, SNG Drama, 1989).
  • Davies (Harold Pinter: Hišnik, režija Jaša Jamnik, PG Kranj, 1990).
  • Martin Doul (John Milton Synge: Svetniški vrelec, režija Georgij Paro, SNG Drama, 1991).
  • Fastaff (William Shakespeare: Kralj Henrik IV. Prvi in drugi del, režija Georgij Paro, SNG Drama, 1994).
  • Župnik (Ivan Cankar: Hlapci, režija Mile Korun, SNG Drama, 1995).
  • Belcer (Rudi Šeligo: Kamenje bi zagorelo, režija Janez Pipan, SNG Drama Ljubljana, 2000).
  • Krause (Gerhard Hauptman: Pred sončnim vzhodom, režija Eduard Miler, SNG Drama Ljubljana, 2003).
  • Hugh (Brian Friel: Translacije, režija Zvone Šedlbauer, SNG Drama Ljubljana, 2005).

Filmske vloge

  • Kiro (Dobro morje, režija Mirko Grobler, Triglav film, 1958).
  • Sergej (Akcija, režija Jane Kavčič, Triglav film, 1960).
  • Boltežar (Balada o trobenti in oblaku, režija France Štiglic, Triglav film, 1961).
  • Matija (Ne joči, Peter, režija France Štiglic, Viba film, 1964).
  • Predsednik (Grajski biki, režija Jože Pogačnik, Viba film, 1967).
  • Mark (Na papirnatih avionih, režija Matjaž Klopčič, Viba film, 1967).
  • Bedanc (Kekčeve ukane, režija Jože Gale, Viba film, 1968).
  • Tone (Poslednja postaja, režija Jože Babič, FRZ – Centar filmskih radnih zajednica SR Srbije – Beograd, Avtorski studio Ekran – Ljubljana, 1971).
  • Ferenc (Let mrtve ptice, Živojin Pavlović, Viba film, 1973).
  • Dr. Janez (Cvetje v jeseni, režija Matjaž Klopčič, RTV Ljubljana, Vesna film, 1973).
  • Žašler (Vdovstvo Karoline Žašler, režija Matjaž Klopčič, Viba film, 1976).
  • Don Pietro (Iskanja, režija Matjaž Klopčič, Viba film, Vesna film, 1979).
  • Židan (Razseljena oseba, režija Marjan Ciglič, Viba film, 1982).
  • Tomaž Vrhunc (Dediščina, režija Matjaž Klopčič, Viba film, 1984).
  • Stric Marko (Veselo gostivanje, režija France Štiglic, Viba film, 1984).
  • Jože Malek (Moj ata, socialistični kulak, režija Matjaž Klopčič, Viba film, 1987).
  • Legenda (Ruševine, režija Janez Burger, Emotionfilm, RTV Slovenija, 2004).
  • Bojan (Hvala za Sunderland, režija Slobodan Maksimović, RTV Slovenija, 2012).

Televizijske vloge

  • Gospod (Slavko Grum – Franc Uršič: Josipina, režija Franc Uršič, RTV Ljubljana, 1974).
  • Jožef Petkovšek (Andrej Hieng: Nori malar, režija Matjaž Klopčič, RTV Ljubljana, 1978).
  • Globačar (Drago Jančar: Nenavadni dogodki v Kotu ali morebitna vrnitev in ponovno izginotje Jožefa Dremla, režija Janez Drozg, RTV Ljubljana, 1980).
  • Gašper (Božo Šprajc: Ante ali prispevki za življenjepis A. Jereba, režija Božo Šprajc, RTV Ljubljana, 1982).
  • Stric Marko (Miško Kranjec – France Štiglic: Strici so mi povedali, režija France Štiglic, RTV Ljubljana, 1984).
  • Primož Trubar (Heretik, režija Andrej Stojan, RTV Ljubljana, 1986).
  • Luka D. (Pavle Lužan: Živelo življenje Luka D., režija Andrej Stojan, RTV Ljubljana, 1988).
  • Ciril Smerke (Božo Šprajc: Pripovedke iz medenega cvetličnjaka, režija Božo Šprajc, RTV Slovenija, 1991).
  • Moški z masko (Rudi Šeligo: Triptih Agate Schwarzkobler, režija Matjaž Klopčič, RTV Slovenija, 1997).
  • Martin Krpan (Fran Levstik, Polde Bibič: Martin Krpan z Vrha, režija Tugo Štiglic, RTV Slovenija, 2000).

Radijske vloge

  • Drugi zasliševalec (Vitomil Zupan: Upor črvov, režija Rosanda Sajko, RTV Ljubljana, 1969).
  • Starček (Frane Puntar: Gosli, režija Rosanda Sajko, RTV Ljubljana 1972).
  • Gospod Iks (Pavle Lužan: Dan gospoda Iksa, režija Franc Uršič, RTV Ljubljana 1973).

Bibliografija

  • Igralec, Ljubljana, 1986.
  • Prispevki, Ljubljana, 1989.
  • Soigralci, Ljubljana, 1998.
  • Soigralke, Ljubljana, 2000.
  • Izgon, Ljubljana, 2003.
  • Spominjarije, Ljubljana, 2011.

Viri in literatura

  • Arhiv SBL, osebna mapa.
  • Slovenski gledališki leksikon.
  • ES.
  • EJ.
  • Osebnosti, Ljubljana, 2008.
  • Repertoar slovenskih gledališč, Ljubljana, 1967–1992.
  • Slovenski gledališki letopis, 1992–2006.
  • Vladimir Kralj: Pogledi na Dramo, Ljubljana, 1963.
  • Mirko Zupančič: Gledališki zapisi in eseji, Maribor, 1972.
  • Veno Taufer: Odrom ob rob, Ljubljana, 1977.
  • Bojan Štih: Nekaj spominskih izhodišč za portret Poldeta Bibiča, Gledališki list SNG Drama Ljubljana, sezona 1983/84, št. 5.
  • Georgij Paro: V Angliji bi bil Polde Bibič »sir«, v Sovjetski zvezi »zaslužni umetnik«, pri nas pa ga imajo radi cariniki, Gledališki list SNG Drama Ljubljana, sezona 1983/84, 131–132.
  • Slovenske igre in scenariji: televizijske igre : 1958–1985, Ljubljana, 1991.
  • Bojan Kavčič, Zdenko Vrdlovec: Filmski leksikon, Ljubljana, 1999.
  • Andrej Inkret: Za Hekubo : gledališka poročila : 1978–1999, Ljubljana, 2000.
  • Dušan Moravec, Vasja Predan: Sto slovenskih dramskih umetnikov, Ljubljana, 2001.
  • Poklon Poldetu Bibiču, Ljubljana, 2009.
  • Filmografija slovenskih celovečernih filmov : 1931–2010, Ljubljana, 2011.
  • Zdenko Vrdlovec: Zgodovina filma na Slovenskem : 1896–2011, Ljubljana, 2013.
  • Polde Bibič, Ljubljana, 2013.
Novak, Jernej: Bibič, Polde (1933–2012). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi1018390/#novi-slovenski-biografski-leksikon (17. januar 2019). Izvirna objava v: Novi Slovenski biografski leksikon: 2. zv. B-Bla. Ur. Barbara Šterbenc Svetina et al. Ljubljana, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2017.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine