Bevc, Jože (1925–1987)

BEVC, Jože, režiser, scenarist, montažer, igralec (r. 22. 5. 1925, Ljubljana; u. 27. 9. 1987, Ljubljana). Oče Jože, mati Pavla, r. Rogelj. Bratranec Albin (Bine) Rogelj, ilustrator, karikaturist.

Osnovno šolo je obiskoval v Ljubljani ter se že takrat navduševal nad gledališčem in filmom. 1941–43 je bil aktivist NOB. Po vojni je na povabilo Boža Podkrajška, ustanovitelja ljubljanskega Veselega teatra, tam kot amater začel sodelovati s poklicnimi igralci. 1947 se je zaposlil pri Triglav filmu, najprej kot vodja avtomobilskega parka, potem kot statist in igralec ter nazadnje kot asistent režije, režiser, scenarist in montažer.

1955 je bil med soustanovitelji produkcijske hiše Viba film, istega leta je posnel svoj prvi kratki igrani film Mladini šport in telovadbo. Kasneje je snemal predvsem dokumentarne filme, 1960 pa je začel snemati kratke igrane filme s satirično obravnavo slehernika, postavljenega v okoliščine, ki jim ni kos. Ključni sestavini njegovega filmskega izraza sta bila stiska in posmeh ter nemoč in zdrava volja do preživetja. S svojimi filmi je prikazoval anomalije v družbi, najizraziteje v Občanu Urbanu (1963), v katerem je tudi zaigral tipičnega urbanega zanesenjaka. V ta nabor lahko uvrstimo še filme Dediščina bratov Lumier (1962), Soseda (1964), Kup sena (1966), Angel varuh (1966), Poslednji pešec (1970), Čas je zlato (1972), Življenje po vzorcu (1973) in Ženski akt (1982). Njegov edini celovečerni film To so gadi (1977) je med najbolj gledanimi slovenskimi filmi doslej. Režiral je več kot šestdeset kratkih filmov, za katere je pisal scenarije, bil montažer in igralec, vseskozi kot svobodni filmski umetnik.

Za svoje delo je prejel več nagrad, mdr. nagrado Prešenovega sklada (1965), diplome na Dunajskem filmskem festivalu (1964, 1965, 1967), festivalu kratkega in dokumentarnega filma v Leipzigu (1965), filmskem festivalu v Manhnheimu (1964, 1973), festivalu kratkometražnih filmov v Krakovu (1974), festivalu dokumentarnega filma v Bilbau (1974), festivalu filmov za otroke v Teheranu (1969, podelila iranska kraljica Farah Diba) in srebrno plaketo Metoda Badjure (1973).