Novi Slovenski biografski leksikon

Na Vrhniki je zaključil osnovno šolo, nato pa najprej obiskoval klasično gimnazijo v Ljubljani, kasneje se je prepisal na III. državno gimnazijo za Bežigradom in jo uspešno zaključil (1954). Po maturi je dva semestra (1954/55) študiral na Medicinski fakulteti v Ljubljani. Na ljubljanski Akademiji za igralsko umetnost je v letniku igralke in pedagoginje Mire Danilove 1962 absolviral študij dramske igre z vlogo Andreja v igri Iva Brnčiča Med štirimi stenami . Še isto leto je bil redno angažiran v SLG Celje, kjer je bil do upokojitve (2000) glavni igralec v mnogih predstavah. Do 2010 je občasno še nastopal v istem gledališču. Repertoar njegovih vlog, ki jih je odigral več kot 150, obsega dramsko literaturo od antične klasike do najsodobnejše slovenske in svetovne dramske literature, od tragedije do komedije, od farse do satire, od poetične drame do postdramskih besedil. Bil je eden najboljših in najvidnejših interpretov naslovnih in pomembnih vlog v klasični in sodobni slovenski ter svetovni literaturi v svoji generaciji. Bil je eden redkih slovenskih igralcev, ki so preigrali skoraj celoten dramski opus gledaliških del Ivana Cankarja; preigral jih je v svojem matičnem gledališču (SLG Celje), v vseh uprizoritvah pa je odigral posamezne naslovne like cankarjanskih karakterjev (Dacar, Poljanec, Župnik idr.). Zlasti pomemben je njegov igralski delež v konceptualnih in odrskih upodobitvah vlog v Cankarjevi dramatiki z uprizoritvenimi koncepti in sodobno poetiko režiserja Mileta Koruna.

Bermež je v svojih vlogah uspešno (po)ustvarjal zapleteno, s protislovji zaznamovano človekovo naravo, pri čemer je mojstrsko poudarjal tragikomičnost človekove usode. Igral je v delih Williama Shakespearja in Henrika Ibsena, v Molièrovi komediji in satirah Toneta Partljiča, izoblikoval je vloge v dramskih besedilih Samuela Becketta in Bertolta Brechta v delih slovenske sodobne in starejše dramatike; vrhunske in umetniško dovršene so bile njegove kreacije vlog predvsem v zasedbah vlog pri režijah Francija Križaja, Mileta Koruna, Dušana Jovanovića in Dušana Mlakarja, od devetdesetih let 20. stoletja pa Matjaža Zupančiča, Vinka Möderndorferja in Jerneja Lorencija. Izpostaviti velja naslednje njegove gledališke vloge: Jošt (Veronika Deseniška, 1970), Herman II. Celjski (Herman Celjski, 1993), Eneja Silvij Piccolomini (Herman Celjski, 1965), Šiba (Veleja, 1965), Karel (Norci, 1971), Dramaturg Palčič (Igrajte tumor v glavi in onesnaženje zraka, 1976), 1. detektiv (Cvetje zla, 1967), Brazilec (Nemir, 1998), Svetozar Mitić (Prevzgoja srca, 1980), Receptor (Ubijalci muh, 1999). S posebno gracilnostjo je obvladoval komedijski repertoar celjskega gledališča (Dorant, Žlahtni meščan, 1981; Pl. Prasetnik, Zgrabite Sganarela, 1987; Argan, Namišljeni bolnik, 1992).

Opazne so bile tudi njegove filmske vloge, mdr.: Tone (Na klancu, 1971), komisar (Menuet za kitaro, 1980), dr. Vencelj (Deseti brat, 1982), kmet Medved (Moj ata socialistični kulak, 1987), stric Tone ( TV-nadaljevanka Strici so mi povedali in celovečerna TV-drama, 1983). Posebnost v Bermeževem filmskem ustvarjanju je njegova igrano-dokumentarna vloga v filmu Aufbiks (2006), ki obravnava dinamiko odnosov celjskih Slovencev in Nemcev v zadnji tretjini 19. in začetku 20. stoletja.

Prejel je študentsko Prešernovo nagrado za vlogo Komendnika (George Bernard Shaw: Don Juan v peklu, AGRFT, 1963), Borštnikovo nagrado za vlogo Poljanca v Lepi Vidi (1980), nagrado Prešernovega sklada za izjemne stvaritve v zadnjih dveh sezonah v Slovenskem ljudskem gledališču v Celju (1983), nagrado Sklada Staneta Severja za vlogi Géronta in Gospoda pl. Prasetnika v Molièrovem triptihu Zgrabite Sganarela ter vlogo Johnatana J. Peachuma v Operi za tri groše (1988), nagrado Žlahtni komedijant na 2. dnevih komedije Celje za vlogo Arganta v Namišljenem bolniku (1993), zlati grb mesta Celje za vrhunske umetniške dosežke in življenjsko delo ter Borštnikov prstan (oboje 1998).

Dela

Gledališke vloge

  • Sebastijan (William Shakespeare: Kar hočete, režija Branko Gombač, SLG Celje, 1963).
  • Šiba (Anton Novačan: Veleja, režija France Kosmač, SLG Celje, 1965).
  • Eneja Silvij Piccolomini (Anton Novačan: Herman celjski, režija Branko Gombač, SLG Celje, 1965).
  • Georges (Jean Paul Sartre: Umazane roke, režija Franci Križaj, SLG Celje, 1966).
  • 1. detektiv (Dominik Smole: Cvetje zla, režija Franci Križaj, SLG Celje, 1967).
  • Nadučitelj (Ivan Cankar: Hlapci, režija Mile Korun, SLG Celje, 1967).
  • Jošt (Oton Župančič: Veronika Deseniška, režija Franci Križaj, SLG Celje, 1970).
  • Karel (Dušan Jovanović: Norci, režija Zvone Šedlbauer, SLG Celje, 1971).
  • Aleksander Veliki (Christopher Marlowe: Tragedija o doktorju Faustu, režija Franci Križaj, SLG Celje, 1972).
  • Dramaturg Palčič (Dušan Jovanović: Igrajte tumor v glavi in onesnaženje zraka, režija Ljubiša Ristić, SLG Celje, 1976).
  • Dacar (Ivan Cankar: Pohujšanje v dolini šentflorjanski, režija Mile Korun, SLG Celje, 1976).
  • Matti (Bertolt Brecht: Gospodar Puntila in njegov hlapec Matti, režija Franci Križaj, SLG Celje, 1977).
  • Poljanec (Ivan Cankar: Lepa Vida, režija Mile Korun, SLG Celje, 1979).
  • Svetozar Mitić (Dušan Jovanović: Prevzgoja srca, režija Mile Korun, SLG Celje, 1980).
  • Dorant (Jean Baptiste Poquelin Molière: Žlahtni meščan, režija Franci Križaj, SLG Celje, 1981).
  • Dr. Wangel (Henrik Ibsen: Gospa z morja, režija Albert Kos, SLG Celje, 1982).
  • Jakopov gospodar (Milan Kundera: Jakob in njegov gospodar, režija Franci Križaj, SLG Celje, 1982).
  • Stavbenik Halvard Solness (Henrik Ibsen: Stavbenik Solness, režija Franci Križaj, SLG Celje, 1986).
  • Géronte, Pl. Prasetnik (Jean Baptiste Poquelin Molière: Zgrabite Zganarela, režija Vinko Möderndorfer, SLG Celje, 1987).
  • Jonathan J. Peachum (Bertolt Brecht: Opera za tri groše, režija Vinko Möderndorfer, SLG Celje, 1988).
  • Župnik (Ivan Cankar: Hlapci, režija Mile Korun, SLG Celje, 1990).
  • Pozzo (Samuel Beckett: Čakajoč Godota, režija Franci Križaj, SLG Celje, 1991).
  • Argan (Jean Baptiste Poquelin Molière: Namišljeni bolnik, režija Katja Pegan, SLG Celje, 1992).
  • Herman II. Celjski (Anton Novačan: Herman celjski, režija Franci Križaj, SLG Celje, 1993).
  • Babusch (Bertolt Brecht: Bobni v noči, režija Mile Korun, SLG Celje, 1994).
  • Pastor Manders (Henrik Ibsen: Strahovi, režija Dušan Mlakar, SLG Celje, 1994).
  • Markiz de Sade (Peter Weiss: Zasledovanje in usmrtitev Jeana Paula Marata v uprizoritvi igralske skupine Charentonskega zavetišča po navodilih gospoda de Sada, režija Matjaž Zupančič, SLG Celje, 1998).
  • Brazilec (Matjaž Zupančič: Nemir, režija Mile Korun, SLG Celje, 1998).
  • Receptor (Matjaž Zupančič: Ubijalci muh, režija Mile Korun, SLG Celje, 1999).
  • Sir Thomas More (Robert Bolt: Človek za vse čase, režija Franci Križaj, SLG Celje, 1999).
  • Lear, britanski kralj (William Shakespeare: Kralj Lear, režija Matjaž Zupančič, SLG Celje, 2000).

Filmske in televizijske vloge

  • Tone (Na klancu, režija Vojko Duletić, Vesna film Ljubljana, 1971).
  • Komisar (Menuet za kitaro – na petindvajset strelov, Nasvidenje v naslednji vojni, scenarij in režija Živojin Pavlović, Viba film in Vesna film Ljubljana, 1980).
  • Dr. Vencelj (Deseti brat, scenarij in režija Vojko Duletić, Viba film Ljubljana, 1982).
  • Stric Tone (Strici so mi povedali, scenarij in režija France Štiglic, RTV Slovenija, 1983).
  • Kmet Medved (Moj ata, socialistični kulak, scenarij Tone Partljič, režija Matjaž Klopčič, Viba film Ljubljana, 1987).
  • Dr. Josip Sernec (Aufbiks, režija in scenarij Miran Zupanič, Visual Production, TV Slovenija, 2006).

Viri in literatura

  • Arhiv SBL, osebna mapa.
  • Slovenski dramski leksikon.
  • Slovenski gledališki leksikon.
  • ES.
  • Drago Bajt: Slovenski kdo je kdo, 1999.
  • Osebnosti, Ljubljana, 2008.
  • Andrej Inkret: Gledališki feljtoni, Ljubljana, 1972.
  • Vasja Predan: Odčarani oder, Maribor, 1975.
  • Borut Trekman: Iz oči v oči, Maribor, 1978.
  • Andrej Inkret: Milo za drago, Ljubljana, 1979.
  • Almanah Borštnikovega srečanja, 1981, 1985.
  • Aleš Berger: Ogledi in pogledi, Ljubljana, 1984.
  • France Vurnik: Odmevi iz parterja : slovenska dramatika, Ljubljana, 1984.
  • Andrej Inkret: Tržaške kritike, Trst, 1987.
  • Akademija za igralsko umetnost – Akademija za gledališče, radio, film in televizijo v Ljubljani : 1946–1996, Ljubljana, 1996.
  • Jernej Novak: Janez Bermež, utemeljitev ob prejemu Borštnikovega prstana 1988, Bilten Borštnikovega srečanja, Maribor, 1998.
  • Andrej Inkret: Za Hekubo, Ljubljana, 2000.
  • Dušan Moravec, Vasja Predan: Sto slovenskih dramskih umetnikov, Ljubljana, 2001.
  • Zbornik ob 55-letnici Slovenskega ljudskega gledališča Celje, Celje, 2006.
  • Mojca Kreft: 45 let Borštnikovega srečanja : utrinki, Ljubljana, 2010.
  • Mojca Kreft: Slovensko ljudsko gledališče Celje : ustvarjalni in gledališki izzivalni nemir v knežjem mestu, Celje, 2010.
  • Filmografija slovenskih celovečernih filmov 1931–2010, Ljubljana, 2011.
  • Tadeja Krečič: Naši umetniki pred mikrofonom, ob 80-letnici Janeza Bermeža, Radio SLO, program Ars, 1. 8. 2015.
  • SiGledal - Portal slovenskega gledališča , (januar 2016).
  • FestivalBorštnikovo srečanje, (januar 2016).
  • Slovenski filmski center, (januar 2016).
Kreft, Mojca: Bermež, Janez (1935–). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi1017980/#novi-slovenski-biografski-leksikon (22. februar 2019). Izvirna objava v: Novi Slovenski biografski leksikon: 2. zv. B-Bla. Ur. Barbara Šterbenc Svetina et al. Ljubljana, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2017.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine