Novi Slovenski biografski leksikon

1931–34 je obiskoval osnovno šolo v Ljubljani, 1935–42 je na 1. državni gimnaziji v Ljubljani zaključil sedem razredov. Od decembra 1941 do aprila 1942 je bil zaprt v ljubljanskih sodnih zaporih. Junija 1942 je bil aretiran in med transportom v Gonars ob napadu na vlak osvobojen. Od junija 1942 do maja 1945 je bil v partizanih, nato do aprila 1947 v JLA kjer je bil zaposlen v Glavnem štabu v Beogradu. 1945 je na tečaju za vojne zamudnike v Beogradu opravil osmi razred in maturo. 1946–50 je na Tehniški fakulteti Univerze v Beogradu študiral geologijo. V diplomskem delu je obravnaval aplite in pegmatite Pohorja. 1954 je opravil strokovni izpit in 1957 doktoriral na Rudarsko-geološki fakulteti Univerze v Beogradu z disertacijo Geologija rudišča živega srebra Idrija.

1954 se je strokovno izpopolnjeval v Nemčiji (metode raziskav svinčevo-cinkovih-baritnih nahajališč v rudnikih Meggen in Rammelsberg in železovih v Salzgittru, v Essnu pa o rudni mikroskopiji), 1960 v Sovjetski zvezi (metode raziskav manganovih rud v Nikopolu in volframovih rud v Tirniauzu, v geokemičnem institutu IGEM v Moskvi metode geokemičnega sledenja) in 1961 v ZDA (na Geološkem zavodu ZDA v Denverju in Menlo Parku, kjer se je seznanjal z metodami sledenja nahajališč živega srebra, svinca in cinka, volframa in molibdena ter z geokemičnimi postopki).

S krajšimi presledki je bil 1950–79 zaposlen na Geološkem zavodu Ljubljana. Vmes je 1960–66 predaval na Univerzi v Zagrebu (na Tehnološki fakulteti, 1962–64 redna zaposlitev, in Prirodoslovno-matematični fakulteti), kjer je dosegel naziv redni profesor. Od 1966–72 je bil zaposlen pri UNDP (Program Združenih narodov za razvoj) v New Yorku kot direktor več projektov v Kongu - Brazzaville in Maliju na prospekciji nahajališč svinca, cinka in bakra, redkih kovin (kositra, tantala-niobija, volframa in kimberlitov), in raziskavah železovih rud. Od 1973–79 je služboval kot znanstveni svetnik na Geološkem zavodu Ljubljana. Tedaj je zbral iz svetovne literature obsežno gradivo iz ekonomske geologije in sodobnih metod raziskav, ki je shranjeno v arhivu Geološkega zavoda Slovenije. 1979 se je upokojil.

Strokovno kariero je začel kot terenski geolog, nato je bil vodja raziskovalnih skupin, vodja oddelka za sledenje rudnih in nerudnih surovin, vodja raziskav in 1961–66 pomočnik direktorja Geološkega zavoda; v tej vlogi je vzpostavil sodobno organizacijsko shemo ustanove. Na začetku je raziskoval rudišča, zlasti barvnih kovin, pa tudi nekovinskih surovin. Raziskoval je nahajališča svinca in cinka na območjih Mežice, Hrastnega pri Mokronogu, Litije (Sitarjevec in Ponoviče), Knapovž in Knap v Selški dolini in predvsem živega srebra na območju Idrije, pa tudi Podljubelja in Kurje vasi pri Trbovljah. 1958 je sodeloval v pripravi obsežnega Programa geoloških raziskav nahajališč barvnih kovin v Sloveniji. V začetku šestdesetih let 20. stoletja je vodil obsežno prospekcijo živega srebra na Idrijskem, kjer je prvi v Sloveniji uporabil geokemične metode sledenja. Raziskoval je nahajališča železa na Gorjancih in nad Jesenicami ter mangana pri Železnikih in na Počenski gori. Kar zadeva nekovine, je raziskoval pojave grafita pri Remšniku, nahajališče laporja pri Anhovem in nahajališča glin za opekarne Maribor Košaki, Ljubečna, Pragersko, Radomlje, Kanižarica itd.

V Tuniziji je 1963 sodeloval pri raziskavah nahajališč svinca in cinka, v Etiopiji je sodeloval kot vodja geološke raziskovalne skupine in v Maroku pri raziskavah nahajališč bakra, cinka in svinca. 1964 je raziskoval v Egiptu ob Rdečem morju nahajališče fosfatov Safaga. 1965 je organiziral raziskave nahajališč bakra v Butanu in železovih rud pri Madrasu v Indiji. 1966 je izdelal načrt odpiranja nahajališča fosfatov Kalaa Djerda v Tuniziji.

Po upokojitvi je 1979–80 sodeloval pri Ekonomski komisiji OZN za Afriko v Adis Abebi kot višji tehnični svetovalec, pri ZN v New Yorku pa le še honorarno kot občasni tehnični svetovalec.

Bil je član Zvezne komisije za raziskovanje mineralnih surovin, član Zvezne komisije za jedrske surovine, podpredsednik Jugoslovanskega odbora za raziskovanje mineralnih surovin in predsednik Komisije za raziskave, podpredsednik Komisije za IGCP (Mednarodni program geološke korelacije) pri Jugoslovanski komisiji za UNESCO in podpredsednik komisije za izdelavo navodil za izračun zalog mineralnih surovin.

Za svoje delovanje je prejel več odlikovanj, med drugim: medaljo za hrabrost, red za hrabrost, red zaslug za narod s srebrnimi žarki.

Dela

  • Kremenov porfirit v ožji okolici rudnika Sv. Ana nad Tržičem, Geologija 2, Ljubljana, 1954.
  • Geologija živosrebrovega rudišča Idrija, Geologija 4, Ljubljana, 1958.
  • Nekateri problemi nastanka rudišča v Mežici, Geologija 6, Ljubljana, 1960.
  • The use of Mercury in Geochemical Prospecting for Mercury, Economic Geology (Litthenau), vol. 60, 1965, no. 7., 1516–1528.
  • Precambrian and Phanerozoic Massive Sulphide Deposits, Ore Genesis – The State of the Art, Berlin-Heidelberg, 1982, 637–643.
  • Osebna bibliografija (COBISS)

Viri in literatura

  • Arhiv SBL, osebna mapa.
  • ES.
  • Osebnosti, Ljubljana, 2008.
  • EJ.
  • Vprašalniki Združenih narodov, CV iz osebnega arhiva Borisa Berceta.
  • Pogovor s sinom Jarom Bercetom.
  • Pero Mioč: V spomin dr. Borisu Bercetu, Geologija, 40, 1997, 7–9 (nekrolog).
Pirc, Simon: Berce, Boris (1925–1997). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi1017800/#novi-slovenski-biografski-leksikon (20. februar 2019). Izvirna objava v: Novi Slovenski biografski leksikon: 2. zv. B-Bla. Ur. Barbara Šterbenc Svetina et al. Ljubljana, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2017.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine