Novi Slovenski biografski leksikon

Otroška leta je preživljal v Pristavi pri Tržiču v družini, ki je štela šest otrok in jo je po zgodnji očetovi smrti preživljala mama. Že s trinajstimi leti se je tako zaposlil v tržiški tekstilni tovarni, 1947–49 je živel v internatu Tekstilne šole v Mariboru, po končanem obveznem šolanju pa je 1949–53 obiskoval Industrijsko srednjo šolo v Mariboru in sočasno sodeloval v gledališki skupini Slava Klavora. Na AGRFT v Ljubljani je 1953–57 študiral igro v letniku Vide Juvan, za vlogi Fjodorja (Bele noči) in Hamleta (Hamlet) je 1956 prejel akademijsko Prešernovo nagrado, z vlogo Trofimova (Češnjev vrt) je 1957 absolviral, 1970 pa diplomiral. Po kratkem angažmaju v SNG Drama Maribor (1957) je bil do upokojitve 1996 zaposlen v SNG Drama Ljubljana (SNG Drama). Že kot študent je sodeloval v Eksperimentalnem gledališču in z Odrom 57, katerega soustanovitelj je bil. Po upokojitvi je igral v predstavah SNG Drama, gostoval v Prešernovem gledališču v Kranju (PG Kranj) in v Mestnem gledališču ljubljanskem (MGL).

Že na začetku igralske kariere je ustvaril več lirsko obarvanih mladostnih vlog od moderne dramatike (Edmond Tyron, Dolgega dne potovanje v noč, 1957) do igralsko zahtevnih preizkušenj v klasičnem repertoarju (Lucentio, Ukročena trmoglavka, 1957; Valer, Tartuffe, 1962; Lucio, Milo za drago, 1962). Z vlogama, ki ju je oblikoval v Odru 57 (Paž, Antigona, 1960; Dan, Otroka reke, 1962), se je uveljavil kot dramski igralec z odlično govorno kulturo. Kot Kristijan v Aferi (1961) je igral zahtevno vlogo intelektualca, razpetega med klicem po aktivni lastni udeležbi in pasivnim prilagajanjem revoluciji. Sledil je Leslie, tragični junak igre Talec (1963), v Benedičičevi interpretaciji utelešenje brezsmiselno pogubljene mladosti. Z drugačnimi igralskimi sredstvi je ustvaril Scipia (Kaligula, 1963) kot poetičnega, zaupljivega in moralno neomadeževanega antagonista tiranu Kaliguli. Za Benedičičev nadaljnji igralski razvoj je bila pomembna vloga Josefa K. v Procesu (1965): v liku Kafkovega junaka, soočenega z nedosegljivo močjo, ki gospodari nad njegovo usodo, je poudaril človeški ponos, s Franzem Kafko je odkrival svet človekove podzavesti. Suvereno je oblikoval tako različni vlogi, kot sta iskrivo temperamentni Matiček (Ta veseli dan ali Matiček se ženi, 1966) in prebrisani krivoprisežnik Richard Rich (Človek za vse čase, 1966); kot zabavni ljubimec in srečni zaljubljenec je bil izvrsten Troilus (Troilus in Kresida, 1967), živahni in sočni Tine v Primorskih zdrahah (1967) in nemočno ljubeči, plemeniti Edward Sandwell (Miss Jeny Love, 1967). Ob koncu šestdesetih let 20. stoletja je ustvaril niz močnih karakternih vlog: najprej kot Aigistos v Orestei (1968), nato kot Hamlet (1968), ki ga je skladno z režiserjevim konceptom interpretiral kot mladostnega, človeško čistega junaka, ki stežka razume izprijenost iztirjenega sveta. Sledila je vloga Gorazda v krstni uprizoritvi Krsta pri Savici (1969) in igralsko izjemno zahtevna naslovna vloga Princa Homburškega (1969). Novo razsežnost je dal Grbavcu Teobaldu (Dogodek v mestu Gogi, 1970), kjer je poudaril Teobaldovo hrepenenje po materi in odrešujoči ljubezni. Svojska je bila stvaritev brata Lorenza (Romeo in Julija, 1972), izmojstreno miniaturo je ustvaril kot Prvi pomočnik (Vojček, 1972), da je sijajen interpret moderne dramatike, pa je znova dokazal kot Galy Gay v predstavi Mož je mož (1973), ko je razmeroma shematično izrisanemu liku duhovno nerazvitega pristaniškega nakladača, ki ga družba predela v morilskega vojaka, dal širše problemske odtenke. Za Don Kihota, protagonista Maškarade (1974), je ustvaril učinkovito komično podobo miselno praznega, jalovega intelektualca. Naslovni vlogi klovna Avgusta v tragikomediji o neuresničljivosti človeških sanj Avgust, Avgust, Avgust (1974) je sledil s premišljeno izbranimi izraznimi sredstvi zgrajen in mojstrsko izoblikovan lik moralnega izprijenca Gospoda Jacksona (Živite kot svinje, 1976).

S svojimi stvaritvami je oživljal slovensko dramatiko: markanten je bil kot Marat v krstni uprizoritvi drame Mirabeau (1970), v krstni uprizoritvi Driade (1976) je oblikoval kar pet vlog in sleherno izrisal v portretno skico, navdahnjeno s poezijo in humorjem, v krstni uprizoritvi Panike (1977) je bil zmedeni gradbenik Rukavina. Dr. Antona Grozda (Za narodov blagor, 1976) je ustvaril v smešno dobrodušnih, mehkih, skoraj molièrovskih tonih; dr. Paula Altmana (Gospoda Glembajevi, 1978) je oblikoval s poudarjeno agramerskimi karakternimi lastnostmi, vloga Hatcha (Morje, 1979) je bila drzen, zunaj sleherne igralske rutine udejanjen spust v travmatične globine človekove podzavesti, naslovno vlogo Petra Klepca (Profesor Klepec, 1979) je obogatil z rafiniranim prepletanjem ironije, poetičnosti in nebogljenosti. Igralsko zahtevna naslovna vloga Timona Atenskega (1977) je v Benedičičevi interpretaciji zrasla v veličastno človeško podobo. Niz imenitno izrisanih likov je nadaljeval kot Nadučitelj (Hlapci, 1980), ko je spretno variiral predstojniško resnobnost s posmehljivostjo. Da je mojster odrskih miniatur, je znova dokazal kot Poštar Ivan Kuzmić (Revizor, 1981), ki je bil groteskna figura, polna nevarne zlobe in priklonjene uslužnosti; prepričljiv je bil kot Pravljični čevljar (Molière – Zarota svetohlincev, 1983) in gledališki ravnatelj Bartolini (Kranjski komedijanti, 1986). Njegov Benedict (Igre je konec, 1982) je igralsko izstopajoča podoba izmučenega nastopača, ki se bori sam s sabo. Igralsko mojstrovino je ustvaril kot Vikont de Valmont (Kvartet, 1984), v soigri z Ivo Zupančič zgrajeno sugestivno igralsko stvaritev, ki jo sam ocenjuje kot tretji veliki mejnik v svoji igralski karieri (po Talcu in Josefu K.): obrat vase in igranje iz sebe skozi vse tisto, kar je teater. Tri vloge: Nikias v krstni uprizoritvi Igre za igro (1985), Prvi angel (Marija se bori z angeli, 1985) in Vikont de Valmont so mu prinesle Župančičevo nagrado (1985), priznanje umetniku, čigar odrska ustvarjalnost nenehno teži k odkrivanju skritih oz. še nerazkritih plasti upodabljanih značajev in utira pot sodobnemu igralskemu izrazu.

V galerijo vlog klasičnega repertoarja je postavil svojega Gajeva (Češnjev vrt, 1986), zgrajenega iz ostrih fragmentov, ki so ostali od nekdaj suverenega aristokrata; v Prešernovem gledališču je kot gost interpretiral Orgona (Tartuffe, 1989). Bil je Gonzalo v Viharju (1987), Egeon (Komedija zmešnjav, 1988), Duncan (Macbeth, 1997) in Afanasij I. Bolšincov (Mesec dni na kmetih, 1990). Silovit je bil njegov Rektor Kroll (Rosmersholm, 1993), utelešenje zapetega, konservativnega duha, vznemirljiv njegov Ferapont (Tri sestre, 1995): kot sluga potrpežljivo tavajoč v blodnjaku opravil, kot starec skregan s svojo gluhoto, v obojem pa večni prinašalec absurdnih sporočil. Od klasičnega repertoarja se je Benedičič simbolno poslovil v vlogi Firsa (Češnjev vrt, 1999). Svoj opus moderne in sodobne evropske dramatike je obogatil z likom Mavrica Kocha (Zahodni privez, 1987), v Sanaciji (1990) je bil Zdenek Bergman. V mehkih komičnih tonih je zaživel njegov Lojze Slama (Prva klasa, 1991). Kot Arje-Lejb (Zaton, 1997) je z igralsko zrelostjo in prezenco ustvaril središčni lik, ki s svojo opominjajočo navzočnostjo povezuje razdrobljeno dramaturško pisavo v koherentno celoto. V tem nizu izstopa njegova kreacija Willia v drami O, krasni dnevi (2003), v kateri je bil tankočuten, nezamenljiv partner Štefki Drolc. Tudi na prelomu osemdesetih in devetdesetih let 20. stoletja je bil dragocen interpret krstnih uprizoritev slovenskih novitet: duhovito je razvil Paznika Lojzeta (Dedalus, 1988), ko ga je oblikoval v modrijana, ki svojo modrost gradi na omejeni izkušnji in jo razpreda v splošne resnice; na meji karikature naslikano figuro Moreta (Don Juan na psu, 1991) je oplemenitil s potezami tragikomične, groteskne zvestobe. Poslednjič je nastopil kot Provincial v predstavi Katarina, pav in jezuit (2005). V skoraj petdesetih letih je odigral več kot 150 gledaliških vlog.

Nastopal je tudi v radijskih in televizijskih igrah, TV-filmih in nadaljevankah ter v celovečernih filmih.

Prejel je številne nagrade, mdr. 1956 akademijsko Prešernovo nagrado za vlogi Fjodorja (Bele noči) in Hamleta (Hamlet), 1965 za vlogo Janeza Smuka v igri Človek, ki je bil nagrado na Tednu jugoslovanske radijske igre, 1974 nagrado sklada Staneta Severja, 1976 Borštnikovo nagrado za vlogo Jacksona (Živite kot svinje), 1980 nagrado Prešernovega sklada za vloge v SNG Drami, 1985 Župančičevo nagrado ter 1989 Borštnikov prstan in 1997 Župančičevo nagrado za življenjsko delo.

Dela

  • Osebna bibliografija (COBISS)

Gledališke vloge

  • Edmond Taron (Eugen OʹNeill: Dolgega dne potovanje v noč, režija Slavko Jan, SNG Drama, 1957).
  • Lucentio (William Shakespeare: Ukročena trmoglavka, režija Viktor Molka, SNG Drama, 1957).
  • Paž (Dominik Smole: Antigona, režija Franci Križaj, Oder 57, 1960).
  • Kristijan (Primož Kozak: Afera, režija France Jamnik, SNG Drama, 1961).
  • Dan (Dane Zajc: Otroka reke, režija Taras Kermauner, Oder 57, 1962).
  • Lucio (William Shakespeare: Milo za drago, režija Viktor Molka, SNG Drama, 1962).
  • Leslie (Brendan Behan: Talec, režija Mile Korun, SNG Drama, 1963).
  • Scipio (Albert Camus: Kaligula, režija Andrej Hieng, SNG Drama, 1963).
  • Nick (Edward Albee: Kdo se boji Wirginije Woolf, režija Mile Korun, SNG Drama, 1964).
  • Josef K. (Franc Kafka, André Gide, Jean-Louis Barrault: Proces, režija Balbina Baranovič, SNG Drama, 1965).
  • Klitander (J. B. P. Molière: Učene ženske, režija Slavko Jan, SNG Drama, 1966).
  • Matiček (A. T. Linhart: Ta veseli dan ali Matiček se ženi, režija Viktor Molka, SNG Drama, 1966).
  • Richard Rich (Robert Bolt: Človek za vse čase, režija Slavko Jan, SNG Drama, 1966).
  • Troilus (William Shakespeare: Trilus in Kresida, režija France Jamnik, SNG Drama, 1967).
  • Tine (Carlo Goldoni: Primorske zdrahe, režija Miran Herzog, SNG Drama, 1967).
  • Aigistos (Aishilos: Oresteia, režija Mile Korun, SNG Drama, 1968).
  • Hamlet (William Shakespeare: Hamlet, režija Mile Korun, SNG Drama, 1968).
  • Gorazd (Dominik Smole: Krst pri Savici, režija France Jamnik, SNG Drama, 1969).
  • Princ Homburški (Heinrich von Kleist: Princ Homburški, režija Slavko Jan, SNG Drama, 1969).
  • Grbavec Teobald (Slavko Grum: Dogodek v mestu Gogi, režija Mile Korun, SNG Drama, 1970).
  • Brat Lorenzo (William Shakespeare: Romeo in Julija, režija Aleš Jan, SNG Drama, 1972).
  • Prvi pomočnik (Georg Büchner: Vojček, režija Peter Lotschak, SNG Drama, 1972).
  • Galy Gay/Bertolt Brecht: Mož je mož, režija U. C. Bennholdt-Thomsen, SNG Drama, 1973).
  • Don Kihot (Miroslav Krleža: Maškarada, režija Aleš Jan, SNG Drama, 1974).
  • Gospod Jackson (John Arden: Živite kot svinje, režija Zvone Šedlbauer, SNG Drama, 1976).
  • Obešenjak, Pijanec, Izumitelj, Vrač, Starček s palico (Gregor Strniša: Driada, režija Mile Korun, SNG Drama, 1976).
  • Dr. Anton Grozd (Ivan Cankar: Za narodov blagor, režija Aleš Jan, SNG Drama, 1976).
  • Rukavina (Peter Božič: Panika, režija Mile Korun, SNG Drama, 1977).
  • Timon Atenski (William Shakespeare: Timon Atenski, režija Zvone Šedlbauer, SNG Drama, 1977).
  • Dr. med. Paul Altman (Miroslav Krleža: Gospoda Glembajevi, režija France Jamnik, SNG Drama, 1978).
  • Sergej V. Basov (Maksim Gorki: Letoviščarji, režija Zvone Šedlbauer, SNG Drama, 1978).
  • Hatch (Edward Bond: Morje, režija Mile Korun, SNG Drama, 1979).
  • Profesor Peter Klepec (Ferdo Kozak: Profesor Klepec, režija Janez Pipan, SNG Drama, 1979).
  • Nadučitelj (Ivan Cankar: Hlapci, režija Mile Korun, SNG Drama, 1980).
  • Špekin (Nikolaj Vasiljevič Gogolj: Revizor, režija Dušan Mlakar, SNG Drama, 1981).
  • Benedict (Simon Gray: Igre je konec, režija Mile Korun, SNG Drama, 1982).
  • Pravljični čevljar (Mihail Afanasjevič Bulgakov: Moliére, režija Zvone Šedlbauer, SNG Drama, 1983).
  • Vikont de Valmont (Heiner Miller: Kvartet, režija Edvard Miler, SNG Drama, 1984).
  • Gajev (Anton Pavlovič Čehov: Češnjev vrt, režija Zvone Šedlbauer, SNG Drama, 1986).
  • Giuseppe Bartolini (Bratko Kreft: Kranjski komedijanti, režija Jože Babič, SNG Drama, 1986).
  • Knez K (F. M. Dostojevski - Georgij Paro: Stričkove sanje, režija Georgij Paro, SNG Drama, 1987).
  • Paznik Lojze (Drago Jančar: Dedalus, režija Zvone Šedlbauer, SNG Drama, 1988).
  • Orgon (J. B. P. Molière: Tartuffe, režija Matjaž Zupančič, PG Kranj, 1989).
  • More (Dušan Jovanović: Don Juan na psu, režija Dušan Jovanović, SNG Drama, 1991).
  • Lojze Slama (Aldo Nicolai: Prva klasa, režija Jože Babič, SNG Drama, 1991).
  • Rektor Kroll (Henrik Ibsen: Rosmersholm, režija Mile Korun, SNG Drama, 1993).
  • Don Luis (J. B. P. Molière: Don Juan ali Kamnita gostija, režija Boris Cavazza, SNG Drama, 1995).
  • Ferapont (A. P. Čehov: Tri sestre, režija Meta Hočevar, SNG Drama, 1995).
  • Arje-Lejb (Izak Babelj: Zaton, režija Bojan Jablanovec, SNG Drama, 1997).
  • Firs (A. P. Čehov: Češnjev vrt, režija Janusz Kica, SNG Drama, 1997).
  • Willie (Samuel Beckett: O, krasni dnevi, režija Meta Hočevar, SNG Drama, 2003).
  • Mister (Ödon von Horváth: Zgodbe iz Dunajskega gozda, režija Janusz Kica, SNG Drama, 2004).
  • Jimmy Jack (Brian Friel: Translacije, režija Zvone Šedlbauer, SNG Drama, 2005).
  • Provincial (Drago Jančar: Katarina, pav in jezuit, režija Janez Pipan, SNG Drama, 2005).

Filmske vloge

  • Karabinjer (Tistega lepega dne, režija France Štiglic, Viba film, 1962).
  • Glavni (Prestop, režija Matija Milčinski, Viba film, Vesna Film, 1980).
  • Stric Števek (Veselo gostüvanje, režija France Štiglic, Viba film, 1984).
  • Klošar (Naš človek, režija Jože Pogačnik, Viba film, 1985).
  • Župnik (Ljubezen nam je vsem v pogubo, režija Jože Gale, RTV Ljubljana, Viba film, 1987).
  • Vogaršek (Živela svoboda, režija Rajko Ranfl, Viba film, 1987).
  • Prezident (Kavarna Astoria, režija Jože Pogačnik, Viba film, 1989).
  • Sodnik (Do konca in naprej, režija Jure Pervanje, Viba film, Studio 37, 1990).
  • Oskar (Ječarji, režija Marjan Ciglič, Viba film, Studio 37, 1990).

Televizijske vloge

  • Izidor (Igor Torkar: Študentska soba, režija Mirč Kragelj, RTV Ljubljana, 1964).
  • Poet (Mija Janžekovič: Čudni roparji in poet, režija Mija Janžekovič, RTV Ljubljana, 1965).
  • Anatol (Arthur Schnitzler: Anatol, režija Žarko Petan, RTV Ljubljana, 1966).
  • Matija (Beno Zupančič - Vladimir Frantar: Pogreb, režija Jože Babič, RTV Ljubljana, 1972).
  • Evgen (Ivo Zorman: Botre, režija Franc Uršič, RTV Ljubljana, 1976).
  • Klander (Tone Partljič: Ščuke pa ni, ščuke pa ne, 1–13, režija Jože Babič, RTV Ljubljana, 1980).
  • Stric Števek (Miško Kranjec: Strici so mi povedali, 1–7, režija France Štiglic, RTV Ljubljana, 1984).
  • Peter Žagar (Fran Milčinski - Andrej Gogala: Zločinci, režija Igor Prah, RTV Ljubljana, 1987).
  • Feliks Mlakar (Miran Zupanič: Radio.doc, režija Miran Zupanič, RTV Slovenija 1995).

Radijske vloge

  • Janez Smuk (Leopold Suhodolčan: Človek, ki je bil, režija Mirč Kragelj, RTV Ljubljana, 1965).
  • Miroslav Košuta: Zgodba o vojaku, režija Dušan Mauser, RTV Ljubljana 1967.
  • Bos (Vitomil Zupan: Upor črvov, režija Rosanda Sajko, RTV Ljubljana, 1969).
  • Ruprecht (Heinrich von Kleist: Razbiti vrč, režija Rosanda Sajko, RTV Ljubljana, 1969).
  • Terenec (Dane Zajc: Likvidacija, režija Rosanda Sajko, RTV Ljubljana, 1972).
  • Franc Sušnik (Milan Jesih: Tovariš Peter, režija Aleš Jan, RTV Ljubljana, 1984).

Viri in literatura

  • Arhiv SBL, osebna mapa.
  • Arhiv RTV, Radio SLO.
  • ES.
  • EJ.
  • Osebnosti, Ljubljana, 2008.
  • Repertoar slovenskih gledališč, Ljubljana, 1967–1992.
  • Slovenski gledališki letopis 1992–2006.
  • Gledališki listi SNG Drama Ljubljana.
  • Slovenske igre in scenariji : radijske igre, Ljubljana, 1989.
  • Slovenske igre in scenariji : televizijske igre, Ljubljana, 1991.
  • Bojan Kavčič, Zdenko Vrdlovec: Filmski leksikon, Ljubljana, 1999.
  • Dušan Moravec, Vasja Predan: Sto slovenskih dramskih umetnikov, Ljubljana, 2001.
  • Filmografija slovenskih celovečernih filmov 1931–2010, Ljubljana, 2011.
  • Zdenko Vrdlovec: Zgodovina filma na Slovenskem : 1896–2011, Ljubljana, 2013.
  • Josip Vidmar: Gledališke kritike, Ljubljana, 1968.
  • Aleš Berger: Novi ogledi in pogledi, Ljubljana, 1997.
  • Andrej Inkret: Za Hekubo, Ljubljana, 2000.
Novak, Jernej: Benedičič, Danilo (1933–). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi1017590/#novi-slovenski-biografski-leksikon (20. februar 2019). Izvirna objava v: Novi Slovenski biografski leksikon: 2. zv. B-Bla. Ur. Barbara Šterbenc Svetina et al. Ljubljana, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2017.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine