Novi Slovenski biografski leksikon

Osnovno šolo je obiskoval v Suhorju, se nato izučil za trgovskega pomočnika in poklic opravljal do okupacije Jugoslavije. Kot mladostnik se je aktivno ukvarjal s kolesarstvom, tudi tekmovalnim.

1941 se je vključil v NOB. Bil je sekretar in predsednik okrožnega komiteja SKOJ za Belo krajino ter organizacijski sekretar pokrajinskega komiteja SKOJ za Slovenijo. Na osvobojenem ozemlju se je med drugim posvečal organiziranju športnih aktivnosti. Na Zboru odposlancev slovenskega naroda v Kočevju 1943 je bil navzoč kot delegat okrožja Bela krajina.

1945 je bil med ustanovitelji Zadruge Elan, zametka tovarne Elan v Begunjah, in Zadruge Mladinska knjiga, predhodnice Založbe Mladinska knjiga. 1946 je bil poslan v Maribor, kjer je do odhoda na šolanje v Beograd opravljal funkcijo sekretarja pokrajinskega komiteja mladinske organizacije. 1947–49 je obiskoval višjo politično šolo Đuro Đaković in pridobil naziv ekonomist.

Do konca 1952 je ostal v Beogradu kot inštruktor Združene zveze protifašistične mladine Jugoslavije. Po vrnitvi v Slovenijo je 1953–55 opravljal funkcijo predsednika okraja Črnomelj, za tem je kot podpredsednik (1955) in predsednik do 1962 deloval v združenem okraju Novo mesto. Nato se je zaposlil najprej kot sekretar Izvršnega sveta RS za turizem, dokler ni 1966 postal direktor časopisne hiše Delo, kjer se je 1978 upokojil. Po vrnitvi iz Beograda je bil več mandatov poslanec republiške skupščine in nato še zvezne skupščine pa tudi član CK ZKS.

V obdobju 1963–74 je bil predsednik Smučarske zveze Slovenije (SZS), 1963–86 pa v njenem okviru predsednik Organizacijskega komiteja Planica (OKP). Na čelu OKP je imel zahtevno nalogo zbiranja sredstev za gradnjo nove letalnice bratov Gorišek, ki je bila dokončana 1969. OKP je zasnoval akcijo zbiranja denarja s sloganom Dinar za Planico in priredil loterijo. Pri zbiranju denarja je dejavno sodeloval tudi z Združenjem športnih novinarjev Slovenije. Belopavlovič je bil vešč timskega dela in je z vodstveno ekipo projekt uspešno pripeljal do cilja. Potem ko je Mednarodna smučarska zveza (FIS) 1971 uvedla svetovna prvenstva v smučarskih poletih, je izvedbo prvega šampionata 1972 zaupala prav Planici. OKP je bil v tem obdobju ključni sofinancer slovenskega in jugoslovanskega reprezentančnega smučanja, zaradi česar je lahko alpsko in nordijsko smučanje v sedemdesetih in osemdesetih letih 20. stoletja opravilo kakovostni preboj v svetovni vrh.

Belopavlovič je prejemnik partizanske spomenice 1941, za prispevek k razvoju slovenskih smučarskih poletov in smučanja pa je 1972 prejel Bloudkovo nagrado.

Dela

  • Osebna bibliografija (COBISS)

Viri in literatura

  • Osebni arhiv hčere Nataše Belopavlovič.
  • ES.
  • EJ.
  • Osebnosti, Ljubljana, 2008.
  • Drago Ulaga, Stane Urek, Marko Rožman: Planica, Ljubljana, 1979.
  • Planica 1934–1999, Ljubljana, 1999.
  • Wikipedija, (april 2015).
Gicomelli, Oto: Belopavlovič, Niko (1921–2012). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi1017530/#novi-slovenski-biografski-leksikon (16. november 2018). Izvirna objava v: Novi Slovenski biografski leksikon: 2. zv. B-Bla. Ur. Barbara Šterbenc Svetina et al. Ljubljana, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2017.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine