Belak, Stane (1940–1995)

BELAK, Stane (uradno ime Stanislav Belak, vzdevek Šrauf), alpinist, smučarski učitelj, gorski vodnik in gorski reševalec (r. 13. 11. 1940, Ljubljana; u. 24. 12. 1995, Mala Mojstrovka v Julijskih Alpah, pokopan na Blejski Dobravi). Oče France, zidar, mati Pepca, r. Košir.

Osnovno šolo je obiskoval v Ljubljani, kjer je nadaljeval tudi srednješolsko izobraževanje za strojnega tehnika (1958). Zaposlen je bil v tovarni INDOS (kot strojni tehnik konstruktor), Šumi (kot vodja oddelka), Soča (kot strojni tehnik, konstruktor, vodja razvoja).

Alpinizmu se je posvečal od 1962, ko se je pridružil alpinističnemu odseku Planinskega društva Ljubljana - Matica in se mu povsem podredil. Uvrstil se je med najuspešnejše slovenske alpiniste svoje generacije. Opravil je nad 1.200 plezalnih vzponov vseh težavnostnih stopenj po Evropi, Himalaji, Karakorumu, Hindukušu in Andih. Izvedel je več kot šestdeset prvenstvenih vzponov doma in na tujem. Med najpomembnejšimi dosežki so mdr. prve zimske ponovitve Rdeče zajede v Rakovi špici, Krušičeve smeri v Špiku, Šinkove v Frdamanih policah, zimsko solo prečenje grebenov nad Martuljkom, s svojimi vzponi v zahodnih Alpah (severna stena Les Droites in Freneyski stebri) je dvignil raven slovenskih vzponov v evropskih gorah. Njegov najpomembnejši zimski vzpon je prva zimska ponovitev Čopovega stebra, ki ga je z Alešem Kunaverjem in Antonom Sazonovim 1968 preplezal v osmih dneh v izredno slabih razmerah. Bil je član in vodja enaindvajset alpinističnih odprav in izvidnic: Hindukuš 1968 (trije prvi pristopi) in 1970 (dve prvenstveni smeri), Makalu 1972 (poskus v južni steni), Kangbačen 1974 (vrh), Makalu 1975 (prvenstvena smer, vrh – prvi slovenski pristop na osemtisočak), Everest – izvidnica (ogledna odprava) 1978, Everest 1979 (vrh), šola v Manangu 1980 (inštruktor na tečaju za vodnike), Daulagiri 1981 (izvidnica in prvenstvena smer v južni steni, sestop po vzhodni steni), Gangapurna 1983 (vrh), Daulagiri 1985 (prvenstvena smer v vzhodni steni) in 1986, Aconcagua 1986 (vrh), Daulagiri 1987, K2 1988, Šiša Pangma 1989 (prvi pristop na Nyanang Ri), Ganeš 5 – izvidnica 1994, Ganeš 5 1994 (vrh), skupina Daulagiri – izvidnica 1995, Api Nampa – izvidnica 1995. Bil je dejaven tudi kot gorski vodnik in kot tak opravil prvi slovenski vodniški vzpon čez severno steno Eigerja.

Za alpinistične dosežke je prejel številna priznanja, mdr. večkratni zlati častni znak Planinske zveze Slovenije (1975, 1978, 1979), zlato značko Planinske zveze Jugoslavije (1969), Bloudkovo nagrado kot član odprave na Everest 1979, Ziherlovo plaketo (1974), priznanje red zaslug za narod s srebrno zvezdo Predsedstva SFRJ (1982 in 1983) ter več drugih najvišjih priznanj za vrhunske dosežke in delo na športnem področju v Jugoslaviji. Uveljavljal se je tudi kot planinski organizator, mentor mladim alpinistom, od srede šestdesetih let 20. stoletja je sodeloval pri Gorski reševalni službi, 1979 bil inštruktor na tečaju za gorske vodnike v Nepalu. Občasno je pisal plezalne potopise v Planinski vestnik, po njegovi smrti je izšla knjiga z njegovimi plezalnimi zapiski Veliki dnevi.

Umrl je v snežnem plazu skupaj z alpinistko Jasno Bratanič.