Novi Slovenski biografski leksikon

Rodil se je v Sarajevu, kjer je od 1900 oče služboval kot gimnazijski ravnatelj. Gimnazijo je obiskoval v Gradcu in Mariboru. Po obisku graške klinike 1917 se je odločil za študij medicine. Medicino je začel študirati v Ljubljani, nadaljeval pa v Zagrebu in študij zaključil 1929. Strokovno se je izpopolnjeval v Franciji in Angliji.

Za interno medicino se je odločil med študijem v Zagrebu, ko je kot prostovoljec skoraj leto dni ostal na univerzitetni interni kliniki, katere predstojnik je bil Karel Radoničić. 1930 je nastopil službo v mariborski bolnišnici in se specializiral za notranje bolezni. Že tedaj je kot sekundarij (od 1931) in pozneje kot asistent na internem oddelku v Mariboru s primarijema Stanetom Lutmanom in Mirkom Houško sodeloval na tedaj novem in modernem infekcijskem oddelku. Od 1936, ko se je specializiral za infektologijo, se je povsem posvetil infekcijskemu oddelku. Kot je zatrjeval, so ga infekcijske bolezni privlačile zaradi dramatičnega in akutnega poteka. Ko se je oddelek 1938 osamosvojil, je prevzel njegovo vodstvo. Na oddelku je uvajal nove diagnostične in terapevtske metode v dnevni praksi, spremljal razvoj medicine iz ožje stroke, obenem pa spreminjal materialne razmere slovenske infektologije z odličnimi organizacijskimi sposobnostmi pri vodstvu in urejanju infekcijskega oddelka. Njegovo medicinsko delovanje je pretrgala druga svetovna vojna. 1941 je padel v nemško vojno ujetništvo, najprej je bil interniran v Wolfsbergu na Koroškem in nato v Špitalu ob Dravi. Ker je v Mariboru med vojnimi ujetniki domnevno izbruhnil pegavi tifus (šlo pa je za tuberkulozni meningitis in miliarno tuberkulozo), so ga kot ujetnika prestavili na infektološki oddelek mariborske bolnišnice, da bi ujetnike zdravil, a je nato na oddelku ostal. Povezal se je z narodnoosvobodilnim gibanjem. Dokler je lahko deloval na infekcijskem oddelku, je bil oddelek zatočišče preganjanih; po njegovi zaslugi je oddelek v tolikšni meri ohranil slovenski značaj, da so ga imenovali »slovenska republika« v mariborski bolnišnici. 1944 so ga nacisti zaprli in ga obsodili na večletno ječo. Osvoboditev je pričakal v mariborskem zaporu, po osvoboditvi pa je infekcijski oddelek v mariborski bolnišnici vodil do konca 1946.

Po dekretu je januarja 1947 na Kliniki za infekcijske bolezni Klinične bolnišnice Ljubljana zamenjal dotedanjo predstojnico Sabino Praprotnik. Za honorarnega predavatelja na ljubljanski infekcijski kliniki je bil imenovan 1947, 1950 je postal docent in predstojnik klinike, 1953 pa redni profesor za infektologijo na ljubljanski medicinski fakulteti, 1958–59 tudi njen dekan. Postal je eden najaktivnejših tvorcev Medicinske fakultete; vpregel je vse svoje sposobnosti za njeno organizacijo v pedagoškem smislu, za trdne osnove znanstvenega dela, za pisanje in organizacijo učbenikov, za čim boljše pogoje delovanja z adaptacijo in širitvijo klinike ter boljšo organizacijo klinične infektološke službe. Doživel je prestop infektologije iz nemoči preteklega časa v čas prepoznanih povzročiteljev nalezljivih bolezni, odkritih cepiv in uspešnih kemoterapevtikov.

Ogromen delež pri njegovem življenjskem delu je zavzemalo urejanje infekcijske klinike. Večkratne prezidave in adaptacije bivše sirotišnice na Japljevi ulici v Ljubljani, kjer je bila po drugi svetovni vojni nameščena infekcijska klinika, so spremenile zanemarjeno in neustrezno stavbo v ugledno klinično ustanovo. Po njegovih zamislih so bili izdelani načrti za prizidek. Vztrajno je ustno in pisno utemeljeval nujnost gradnje in uspelo mu je zagotoviti materialna sredstva za celotno izgradnjo. 1967 je klinika dobila prizidek z ustreznim odstotkom enoposteljnih sob in otroškim oddelkom, ki je s prizidano in adaptirano stavbo sestavljala tedaj moderno, medicinskim in epidemiološkim načelom ustrezajočo ustanovo.

Bedjanič je veliko pozornost posvečal tudi strokovnemu razvoju klinike na področju diagnostike in terapije. Sledil je novim infektološkim smerem in splošnemu razvoju medicine v najširšem pomenu besede. Na kliniki je ustvaril prijazno, celo prisrčno vzdušje. Zdravnike in tudi ostale zaposlene je spodbujal ter jim dajal možnosti za stalno strokovno izpopolnjevanje, pa tudi za napredovanje in strokovno uveljavljanje.

Vzgojil je vse današnje vodilne infektologe, krog njegovih strokovnih sodelavcev pa je daleč presegal območje klinike. Sodelavci so cenili njegovo pravičnost, poštenost, skromnost in odkritosrčnost.

1970 se je upokojil, vendar je ostal še naprej strokovni sodelavec. Še naprej je sodeloval pri vzgoji vseh vrst medicinskih kadrov: medicincem prvega letnika je predaval latinščino, na kliniki je nadaljeval s strokovno in znanstveno dejavnostjo.

Velikega pomena je Bedjaničev prispevek k raziskavam endemičnega meningoencefalitisa. 1946 so se v določenih predelih Slovenije začeli pojavljati serozni meningitisi, pri katerih je bilo že 1947 jasno, da gre glede na klinično sliko in epidemiološke okoliščine za nekaj povsem novega, do takrat neznanega. Tedaj se je to obolenje pojavljalo predvsem na gravitacijskem območju infekcijske klinike v Ljubljani. Bedjanič je intenzivno preučeval novo bolezen in je o njej 1948 poročal na 1. Kongresu jugoslovanskih zdravnikov v Beogradu. Pravilno je domneval, da gre za virusno obolenje osrednjega živčevja in da virus prenaša klop. 1953 je virologinja Jelka Vesenjak Zmijanac iz krvi bolnice v prodromalni fazi bolezni izolirala virus, povzročitelja bolezni. Z reakcijo nevtralizacije je bilo ugotovljeno, da je izolirani virus zelo soroden virusu ruskega spomladansko-poletnega encefalitisa. Poznejše raziskave so potrdile, da je v Sloveniji prisoten evropski podtip virusa klopnega meningoencefalitisa. Leta 1955 pa je virolog Miha Likar (1923–2010) iz klopa vrste Ixodes ricinus izoliral virus klopnega meningoencefalitisa.

V naslednjih letih je Bedjanič vztrajno preučeval epidemiologijo, klinično sliko in potek bolezni, laboratorijske značilnosti in diagnostiko obolenja. Do sredine sedemdesetih let 20. stoletja je to virusno bolezen vsestransko temeljito preučil.

Ugotovil je, da je bolezen endemična na dokaj strogo omejenem ozemlju Slovenije, da je sezonska, pojavlja se med aprilom in novembrom, z vrhom v mesecu juliju. Časovno je torej vezana na aktivnost klopov. Obolevajo otroci in odrasli, več zboli moških.

Ugotovil je tudi, da je endemični meningoencefalitis izrazita bolezen podeželja, da se virus klopnega meningoencefalitisa prenaša z vbodom okuženega klopa vrste Ixodes ricinus, zelo redko z zaužitjem nepasteriziranega kontaminiranega mleka.

S serološkimi raziskavami, ki so pokazale, da imajo številni ljudje na raznih endemičnih območjih protitelesa proti virusu klopnega meningoencefalitisa, je dokazal, da infekcija večinoma poteka subklinično. Danes klopni meningocefalitis učinkovito in varno preprečujemo s cepivom, česar pa Bedjanič ni dočakal.

Raziskovanja etiologije drugih vrst meningoencefalitisov na našem ozemlju je štel za svojo glavno nalogo. Virusne infekcije živčevja so najpomembnejše področje njegove znanstvene dejavnosti. Ker je klinični študij infekcij osrednjega živčevja in dihal tesno vezan na virusni laboratorij, je bil po njegovi zaslugi 1957 v Ljubljani odprt sodoben virološki laboratorij. Naslednji pomemben Bedjaničev predmet proučevanja je bila otroška paraliza. Epidemija otroške paralize na Slovenskem je bila 1953–60 poglavitna težava slovenske infektologije. 1956 so na kliniki zdravili 251 bolnikov s poliomielitisom, kar tretjina je potrebovala pomoč pri dihanju. Klinika je imela le en respirator, t. i. železna pljuča. Bolnike so sprva ročno predihavali, spomladi 1957 pa je klinika po zaslugi Bedjaničevih prizadevanj dobila šest respiratojev znamke Lundia. Za zdravljenje bolnikov s prizadetostjo dihalnih mišic je zasnoval in organiziral respiracijski center, ki je bil prvi tak oddelek na ozemlju bivše Jugoslavije. Respiracijski center se je razvijal in postopoma razvil v moderen oddelek za intenzivno terapijo najvišje stopnje. Hkrati je ustanovil biokemični laboratorij, ki je bil potreben za zdravljenje bolnikov z motnjami dihanja.

Vendar se s tem ni zadovoljil, temveč ga je zanimalo popolno zatrtje bolezni. Sodeloval je na kongresih v Lyonu 1956, Ženevi 1957 in Köbenhavnu 1960, kjer so obravnavali vakcinacijo proti poliomielitisu. Takrat se je povezal z epidemiologom Janezom Kmetom in virologom Mirkom Jungom ter z njima speljal cepljenje, sprva z mrtvo Salkovo, kasneje z živo Sabinovo vakcino. 1957–60 je bilo prostovoljno cepljenih 270.000 slovenskih otrok, 1964 pa je cepljenje postalo obvezno.

Bedjanič se je ukvarjal tudi z zdravljenjem škrlatinke, ki je bila pred uporabo penicilina pogosta in huda bolezen z znatno smrtnostjo. Bolezen so tedaj povzročali streptokoki, ki so izločali eritrogeni toksin A, ki je večkrat povzročil hudo toksično škrlatinko. Bolnišnično zdravljenje škrlatinke je bilo obvezno in je trajalo šest tednov. 1950 je Bedjanič uvedel sodobno zdravljenje škrlatinke s penicilinom in s tem skrajšal hospitalizacijo. Nenehno je spremljal učinke nove terapije. Izkušnje so pokazale, da je bolezen možno zdraviti doma, tako hospitalizacija od 1964 ni več obvezna.

Pomemben prispevek k zdravljenju tetanusa je Bedjanič podal na 1. strokovnem sestanku infektologov SFRJ 1963 v Zagrebu. Tetanus je poskušal zdraviti z visokimi odmerki antitoksičnega seruma. Odmeven je bil tudi njegov prispevek k epidemiologiji in klinični sliki črevesnih nalezljivih bolezni. Ni pomembnejše infekcijske bolezni, pri kateri Bedjanič v svojem dolgoletnem kliničnem delu ne bi izboljšal diagnostike in terapije in pri tem ne bi uporabil lastnih izkušenj. Bolezni s kliničnega in epidemiološkega vidika je odlično poznal ter jih posebno pri zdravljenju ponovno preučeval.

Za Bedjaniča je značilen vpliv Höringove teorije o »cikličnih generaliziranih infekcijah«. Temu teoretičnemu prijemu je prilagodil obravnavo odnosa med organizmom in mikrobi, predvsem s patofiziološkega, kliničnega in terapevtskega vidika.

Med strokovnimi izzivi je bilo tudi obvladanje zadnje evropske epidemije črnih koz 1972 na Kosovu, kjer je pri ukrepih prevladal srbski politični pritisk in so cepili 18 milijonov prebivalcev. Bedjanič je bil imenovan za vodjo republiške skupine strokovnjakov z nalogo, da prepreči vdor bolezni v Slovenijo. Nalogo je opravil z njemu lastno natančnostjo in poklicno etiko.

Bil je tudi odličen pedagog. Od študentov je zahteval obširno in poglobljeno znanje. Bedjanič je avtor prvega slovenskega učbenika o infekcijskih boleznih za študente medicine in stomatologije, ki je do 1970 doživel štiri izpopolnjene izdaje. Štiri izdaje je doživel tudi učbenik Infekcijske bolezni za medicinske sestre. Izpopolnitve so bile nujne, terjal jih je nagel razvoj infektologije v povojnih letih. Vsaka nova izdaja je prinesla nove izkušnje, vsako njegovo znanstveno delo je bilo dragocen prispevek stroki in zdravnikom, ki se z njo ukvarjajo.

1955 je predaval na medicinskih fakultetah v Veliki Britaniji in Avstriji.

Razvoj infekcijske patologije in razvoj medicine ga je spodbudil k oblikovanju nove smeri pri specializaciji infektologije. Predlog je oblikoval že 1961 ob ustanovitvi infektološke sekcije Slovenskega zdravniškega društva (SZD) in ga dokončno izrazil 1973. Zavzemal se je za specializacijo iz interne medicine ali pediatrije, tej pa naj sledi superspecializacija iz infektologije.

1961–70 je vodil Infektološko sekcijo SZD, sredi sedemdesetih let 20. stoletja pa je bil neposredni pobudnik celotne njene dejavnosti ter najpogostejši predavatelj o najaktualnejših vprašanjih imunologije in antibiotične terapije.

Kot infektolog je bil priča velikemu napredku na področju infektologije, in to v patologiji, diagnostiki in terapiji infekcijskih bolezni. Sam je tvorno in bistveno prispeval k odkrivanju in spoznavanju ter uspešnemu zdravljenju in zatiranju infekcijskih bolezni.

1968 je bil izvoljen za dopisnega, 1974 pa za rednega člana SAZU. Od 1975 do smrti je bil tudi tajnik razreda za medicinske vede pri SAZU.

Bedjaničevo delo je v slovenski infektologiji prelomnica med klasično in moderno infektologijo. Po njegovi smrti so v Infektološki sekciji SZD osnovali Bedjaničev sklad za raziskovanje nalezljivih bolezni, od 1997 pa v Mariboru potekajo Bedjaničevi simpoziji z mednarodno udeležbo.

Dela

  • Menigitis serosa, Zbornik I. kongresa lekara FNRJ : u Beogradu 1948 : tom 1, Infektivne bolesti u FNRJ, Beograd, 1949, 86–88.
  • O nalezljivih boleznih, Ljubljana, 1953.
  • Virus meningoencephalitis in Slovenia : clinical observations, Bulletin of the World Health Organisation, 12, 1955, št. 4, 503–512 (s soavtorji).
  • Virus meningoencephalitis in Slovenia : isolation of the causative agent, Bulletin of the World Health Organisation, 12, 1955, št. 4, 513–520 (s soavtorji).
  • Infekcijske bolezni, Ljubljana, 1957, 1961, 1970.
  • Nalezljive bolezni : priročnik za medicinske sestre, Ljubljana, 1959 (učbenik).
  • Epidemiološki, klinični in laboratorijski študij klopnega meningoencefalitisa v Sloveniji v letih 1960–1963, Zdravniški vestnik, 1964, 245–253 (s soavtorji).
  • Petindvajset let klopnega meningoencefalitisa v SRS, Celjski zbornik, 1974, 139–142.
  • Osebna bibliografija (COBISS)

Viri in literatura

  • Arhiv SBL.
  • ES.
  • Zvonka Zupanič Slavec: Prvi učitelji popolne Medicinske fakultete v Ljubljani po letu 1945, Ljubljana, 2012.
  • Janko Lesničar: Akademik prof. dr. Milko Bedjanič sedemdesetletnik, Zdravniški vestnik, 43, 1974, 367–372.
Zupanič Slavec, Z., Radsel Medvešček, A.: Bedjanič, Milko, akademik (1904–1976). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi1017410/#novi-slovenski-biografski-leksikon (15. oktober 2018). Izvirna objava v: Novi Slovenski biografski leksikon: 2. zv. B-Bla. Ur. Barbara Šterbenc Svetina et al. Ljubljana, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2017.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine