Batič, Stojan (1925–2015)

V Trbovljah je 1941–44 obiskoval srednjo rudarsko šolo in hkrati delal kot tehnični risar v trboveljskem rudniku (1941–42). 1943 se je kot kulturnik (ilustrator Kozjanskega partizana) in vojni dopisnik pridružil Kozjanskemu odredu. 1945 se je vpisal na Akademijo za upodabljajočo umetnost v Ljubljani; diplomiral je 1949 pri Borisu Kalinu, 1949–51 je obiskoval še kiparsko specialko pri Frančišku Smerduju. Od 1951 je deloval kot samostojni kulturni delavec, v njegovem ateljeju pa so se izpopolnjevali mnogi mlajši likovni umetniki. 1958 se je izpopolnjeval v ateljeju kiparja Ossipa Zadkina v Parizu. 1959–60 je bil predsednik Društva likovnih umetnikov Slovenije, 1963–65 poslanec v Skupščini SRS.

Prvo javno plastiko, kamniti kip talca, je naredil še pred vpisom na akademijo 1945, nato pa v dobrega pol stoletja ustvaril številne javne in parkovne plastike po vsej Sloveniji. S Kalinom je dokončno pretrgal slogovne vezi po izpopolnjevanju v Parizu, ki mu je omogočilo vpogled v sodobno evropsko kiparstvo. Po 1959, ko je začel ustvarjati ciklus rudarjev, je povsem opustil socialni realizem, predal se je lastnemu navdihu in ni dopustil, da bi ga želje naročnikov omejevale v izraznosti. Vodilo ga je vprašanje uskladitve vsebine in forme, v slog je vnesel grafizem, odmev risbe, ki je ostajala tesna spremljevalka njegovega kiparskega ustvarjanja. Geometrizirana zgoščena površina grobo nakazanih telesnih linij se je mestoma individualizirala (spomenik NOB v Tržiču, 1969), figura pa je ostala značilno trdna, statična, le grafizirana z različno obdelanimi geometrijskimi ploskvami, ki omogočajo igro svetlobe. Povsem je zavrnil suhoparno akademsko govorico, vsebinsko pa se je v ospredje prebilo vzneseno občutje, ki kipi na dan skozi igro bronastega kolaža, urezov, zabrisov in odtisov (kiparski del spomenika NOB v Dražgošah, 1975). Kljub nasprotovanju realizmu kot dotlej edinemu sprejemljivemu likovnemu izrazu je znal biti tudi realist, zlasti v portretih. Prevladujoči material njegove monumentalne plastike je bron, nekaj javnih spomenikov in parkovnih plastik pa je izklesal iz kamna (spomenik padlim v Logatcu, 1958). Od vsega začetka je ustvarjal tudi intimno malo plastiko, ki je v materialu bolj raznolika (terakota, bron, kamen, kombinacija brona in stekla), kjer se je navdihoval iz mitologije in slovenskih legend, predvsem pa je v njej raziskoval erotiko ženskega telesa.

Za svoje delo je prejel več nagrad, mdr. akademijsko nagrado za najbolje modelirano glavo (1945/46), Prešernovo nagrado (1960), nagrado sklada Zveznega odbora Zveze združenj borcev NOV Jugoslavije (1973), Župančičevo nagrado (1978). 1998 je postal častni občan Trbovelj.