Novi Slovenski biografski leksikon

Osnovno šolo je obiskoval 1919−24 v Mirni Peči, realno gimnazijo pa 1924−32 v Novem mestu. Po maturi je 1932 nadaljeval s študijem teologije na Teološki fakulteti Univerze v Ljubljani (TF UL), ki ga je končal 1937. Istega leta je bil posvečen v duhovnika. Kot kaplan je služboval na Dolah pri Litiji (1938−41), nato je bil za kratek čas premeščen v Leskovec pri Krškem in pozneje v Kočevje (1941−47). 1941−46 je študiral filozofijo (pri Francetu Vebru) na Filozofski fakulteti v Ljubljani. 1960 je na TF UL magistriral in nato 1973 doktoriral z delom Zadnji temelj realnega izkustvenega sveta je Bog (1967 je izšlo v samozaložbi). 1947−2005 je kot župnijski upravitelj (od 1984 dalje kot župnik) služboval na Dolah pri Litiji.

Sodi v najmlajšo generacijo Vebrovih učencev in je bil eden redkih, ki so vse svoje življenje posvetili proučevanju njegove misli. V svojih številnih delih je črpal iz sholastične tradicije (nanj je vplival zlasti njegov učitelj Aleš Ušeničnik) in iz Vebrove pozne filozofije. Na njuni podlagi je ustvaril svojo realistično filozofijo, ki jo je imenoval ontofilozofija. Svojih filozofskih stališč ni bistveno spreminjal; obravnaval je skorajda vse filozofske discipline, ki so bile pri njem neločljivo povezane. Njegova dela so bila dolgo časa skorajda povsem prezrta.

V svojih prvih delih je obravnaval predmetnostno teorijo, ki jo je utemeljil avstrijski filozof Alexius Meinong in je postala del slovenske filozofske tradicije, saj jo je k nam prinesel njegov učenec France Veber. Njen poglavitni pomen je po njegovem v tem, da je zagovarjala realistično stališče, po katerem so predmeti neodvisni od doživljajev. Vendar teorija ni uspela prodreti do transcendentne stvarnosti in je ostala pri predmetih, prostih bivanja. To se je posrečilo šele Vebru (Vprašanje stvarnosti, 1939) z odkritjem posebne funkcije doživljanja, s katerim samo stvarnost neposredno zadevamo. Zato je po Bartljevem mnenju odločilen preobrat v razvoju te teorije, ki je s tem področje raziskovanja razširila na vse realne predmete izkustvenega sveta. S spoznanjem, da vsi izkustveni predmeti dobivajo vso svojo vsebino od »Prastvarnosti«, je postala tudi dokončno utemeljena. V svojem prvencu je obravnaval tudi dokaze za bivanje Boga, pri čemer se je navezoval na Vebrovo Knjigo o Bogu iz 1934 in je njegovim petim dokazom dodal številne lastne.

Osrednje mesto v njegovi filozofiji zavzema spoznavna teorija. Razlikuje štiri spoznavne zmožnosti: čutno zaznavo, globinski in periferni razum ter čustva, s katerimi spoznavamo stvarnost z različnih vidikov. Novost je njegova koncepcija globinskega in perifernega razuma, s katero je dopolnil in razvil dalje Vebrovo teorijo zadevanja. Čutno zaznavanje ostaja na površini in ne prodre do bistva stvari, kar je mogoče šele z globinskim razumom, s katerim spoznavamo stvarno vzročnost, stvarno prostorskost in časovnost ipd., pa tudi naše doživljanje in subjekt. Njegovo spoznanje je intuitivno in ga je treba pojmovno opredeliti, kar je naloga perifernega razuma: ko globinski razum zadeva ob stvarnosti, hkrati nastajajo v njem njihovi pojmi, »zastopniške« stvarnosti. Oba razuma tvorita po njegovem nedeljivo celoto. Globinski razum nadalje samo stvarnost tudi analizira in jo primerja z »zastopniško« stvarnostjo ter tako ugotavlja, ali je naše spoznanje resnično. Poleg tega mu pripada tudi zmožnost refleksije, tj. nanašanja nase in na svoje akte (»sebevidnost« pri Alešu Ušeničniku); takšno spoznanje je neposredno razvidno in gotovo. V svojih delih (zlasti Človek – svet – Bog) je podrobneje analiziral tudi različne vrste emocionalnih doživljajev, s katerimi spoznavamo stvarnost kot vrednoto.

Pomemben del njegovega opusa zavzema religija (zlasti Globinska psihologija religije). Bog je predmet globinskega razuma in ga lahko neposredno spoznava iz stvarnosti same. Spoznanje, da ima vsako bitje zadostni razlog bodisi v sebi bodisi v nekem drugem bitju in da pogojeno bitje ne more imeti zadostnega razloga v samem sebi, vodi naposled do nujnega bitja, ki ima zadosten razlog v sebi in daje stvarnosti vso vsebino – tj. do Boga, ki ga označuje z analognimi izrazi s predpono Pra-: »Prastvarnost«, »Praosebnost«, »Praduhovnost« ipd.

Dela

  • Zadnji temelj izkustvenega realnega sveta je Bog, Ljubljana, 1967.
  • Človek – svet – Bog, Ljubljana, 1970.
  • Globinski razum in prastvarnost, I, II, Ljubljana, 1983.
  • Globinski razum in stvarnost, I, II, Ljubljana, 1983.
  • Ontologika – analitika in kritika globinskega razuma, Ljubljana, 1987.
  • Globinska psihologija religije, I, II, Ljubljana, 1992.
  • Ontofilozofija, Ljubljana, 1994.
  • Psihologija kulture in civilizacije, Ljubljana, 1997.
  • Kaj je človek, Ljubljana, 2003.
  • Osebna bibliografija (COBISS)

Viri in literatura

  • ES.
  • Ludvik Bartelj : zamolčani filozof iz Slovenije, Klagenfurt/Celovec, 2004 (zbornik).
Pihlar, Tanja: Bartelj, Ludvik (1913–2006). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi1017100/#novi-slovenski-biografski-leksikon (18. junij 2019). Izvirna objava v: Novi Slovenski biografski leksikon: 2. zv. B-Bla. Ur. Barbara Šterbenc Svetina et al. Ljubljana, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2017.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine