Novi Slovenski biografski leksikon

Po ljudski šoli, ki jo je obiskoval na Grabnu v Ljubljani, je 1906 šolanje nadaljeval na II. državni gimnaziji v Ljubljani (Poljane), kjer ga je mdr. glasbo in petje poučeval violinist in pedagog češkega rodu Josip Vedral. Postal je eden najboljših pevcev šole in že 1912–13 uspešno sodeloval v tamkajšnjem pevskem oktetu. Med prvo svetovno vojno je bil poročnik avstro-ogrske vojske na ruski (Galicija) in kasneje na italijanski fronti. V vojnem času ni povsem prekinil s petjem, saj je organiziral vojaški pevski zbor. 1919–27 je študiral solo petje na konservatoriju Glasbene matice oz. Državnem konservatoriju pri Mateju Hubadu in bil član pevskega zbora te ustanove. V sezoni 1918/19 je bil za tri mesece angažiran v ljubljanskem opernem zboru, nastopal je tudi v manjših vlogah. Kot solist je nastopal na cerkvenih korih v Trnovem, Križankah, sv. Jožefu in Frančiškanih. 1921–22 je bil zaposlen kot pisarniški uradnik na Glasbeni Matici v Ljubljani, kjer ga je takratni upravnik Matej Hubad angažiral kot solista za manjše vloge. 1922–25 je kot član Primorskega kvarteta (kasneje Slovenski kvartet) nastopal tudi v zamejstvu. 1929 je odšel na dveletno turnejo v Ameriko, kjer je imel samostojne koncerte v New Yorku, Clevelandu, Chicagu, Detroitu, Pittsburghu in vrsti drugih manjših krajev, med drugim je v tem času gostoval tudi na Nizozemskem. Po vrnitvi v Ljubljano je 1931 opravil strokovni izpit in ponovno pel v ljubljanski operni hiši kot vodilni lirični tenorist. 1935–54 se je posvečal buffo (šaljivim) vlogam. Aktivno je nastopal do 1956.

Banovec je bil lirični tenorist z izjemno visokim obsegom, dobro vokalno tehniko in odličnimi igralskimi sposobnostmi. V petintridesetih letih delovanja je odpel skoraj sto različnih opernih vlog, kot koncertni pevec pa je nastopil na okoli štiristo koncertih doma in po svetu.

Solistično pot na odrskih deskah ljubljanske Opere je pričel 1922 z vlogo meniha skladatelja v operi Julesa Masseneta Žongler naše preljube Gospe. Na koncertni turneji po ZDA je pretežno pel samospeve domačih skladateljev (Anton Lajovic, Emil Adamič, Marij Kogoj idr.), ki so nastali posebej za turnejo, redno pa je na koncertne programe uvrščal tudi tuje samospeve in operne arije. Pozitivne kritike in uspešni koncerti so mu odprli pot na deske chicaške opere, kjer je poustvaril naslovno vlogo Hoffmanna v operi Hoffmannove pripovedke Jacquesa Offenbacha. Skupno je v ZDA imel več kot sto koncertnih nastopov, med njimi več kot dvajset daljših radijskih koncertov. Po vrnitvi v ljubljansko Opero se je posvečal liričnim in buffo vlogam, kjer je 1934 izstopal kot Jeroška (Aleksander Borodin: Knez Igor), 1937 kot Rajdelj (Anton Foerster: Gorenjski slavček), 1938 kot Misail (Modest Petrovič Musorgski: Boris Godunov), 1947 kot Basilio (Wolfgang Amadeus Mozart: Figarova svatba), 1949 kot Norček (Modest Petrovič Musorgski: Boris Godunov) in 1952 ob tridesetletnici umetniškega ustvarjanja kot Pedrillo (Wolfgang Amadeus Mozart: Beg iz seraja).

Njegov glas je ohranjen na posnetkih RTV Slovenija v vlogi Rajdlja (Anton Foerster: Gorenjski slavček) in Pavška (Danilo Švara: Slovo od mladosti).

Dela

  • Osebna bibliografija (COBISS)

Viri in literatura

  • Arhiv SBL, osebna mapa.
  • Gledališki muzej, mapa Svetozar (Rudolf) Banovec.
  • NUK, Glasbena zbirka (mape Glasbena Matica, Personalia, Svetozar in Julka Banovec).
  • ES.
  • Slovenski gledališki leksikon, Ljubljana, 1972.
  • Veliki splošni leksikon, Ljubljana, 1997.
  • Poskusna gesla za novi Slovenski biografski leksikon, Ljubljana, 2000.
  • Slovenski veliki leksikon, Ljubljana, 2004.
  • Osebnosti, Ljubljana, 2008.
  • Gledališki list, Opera, 1921/22–1956/57.
  • Pavel Debevec: Ljudsko narodno gledališče v letu 1928, Ljubljana, 1928.
  • Maša Slavec: 25 let opernega udejstvovanja S. Banovca, Jutro, 3. 5. 1944.
  • Gledališki list, Opera, 32, 1952/53, št. 2 (posvečena 30-letnici umetniškega delovanja Svetozarja Banovca).
  • Primož Kuret: Sto slovenskih opernih zvezd, Ljubljana, 2005.
Bohak, Tina: Banovec, Svetozar (1894–1978). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi1016920/#novi-slovenski-biografski-leksikon (14. december 2019). Izvirna objava v: Novi Slovenski biografski leksikon: 2. zv. B-Bla. Ur. Barbara Šterbenc Svetina et al. Ljubljana, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2017.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine