Novi Slovenski biografski leksikon

Zgodnje otroštvo je preživljal v skromnih razmerah. Po nekaj selitvah se je družina vselila v manjšo hišo na Novem trgu ob bregu Kamniške Bistrice, ki je veljal za delavsko predmestje. Z vstopom v kamniško osnovno šolo se je Balantič prvič neposredno srečal z meščanskimi sovrstniki. Povezan je bil z novotrško druščino sovrstnikov, ki jih je vodil sošolec Edo Brajnik. Vpisal se je na klasično gimnazijo v Ljubljani (1933). Čeprav je bil njegov razred literarno zelo dejaven – med njegovimi sošolci v razredu sta bila pesnika Jože Šmit in France Kosmač ter nadarjen organizator France Kremžar –, se Balantič dolgo časa ni pojavil v javnosti in ni hotel sodelovati niti pri Kremžarjevih razrednih almanahih niti pri gimnazijskem društvu Žar, v katerem sta bila aktivna Šmit in Kremžar. Sicer je sodeloval pri več dejavnostih v Kamniku, kjer je z manjšimi vlogami nastopal na prosvetnem odru, bil je član Slovenske dijaške zveze, ki je združevala srednješolce, in se udeleževal njenih manifestacij.

Kot gimnazijec se je učil češčino, poljščino in ruščino, prebiral takrat aktualne evropske pesnike, zlasti Charlesa Baudelaira, odkril Vladimirja Majakovskega, in ker ni imel denarja za knjige, si je izpisoval pesmi najizrazitejših sodobnih slovenskih pesnikov, npr. Otona Župančiča, Dragotina Ketteja, Alojza Gradnika, Srečka Kosovela, Franceta Vodnika, Mileta Klopčiča, Boža Voduška in Severina Šalija.

Balantičeva pesniška nadarjenost se je prvič pokazala v šolskem letu 1938/39, ko je pod psevdonimom France Zoranov poslal neznano število pesmi v objavo katoliški mladinski reviji Mladika. Mentor mladih piscev Leopold Stanek ga je opozarjal na začetniške napake, objavil je nekaj njegovih značilnih verzov in ga spodbujal k nadaljnjemu delu. Odločujoča je bila tretja pošiljka cikla šestih sonetov Na blaznih poteh, ki ga je urednik označil za izrazito socialnega in pretežkega za objavo. Soneti so do povojnih dni ostali neznani, ker jih tudi Balantič pozneje ni vključeval v svoj izbor. Pesmi so skrajno temačne, izražajo brezupen položaj proletarske družine, ki životari zaznamovana in se predaja obupu ter misli na upor.

V istem času se je Balantič pridružil društvu mladih kamniških izobražencev Bistrica, v okviru katerega je skupina najmlajših, med njimi Emilijan Cevc, Milan Matjašič, Vinko Bernot in Stane Gabrovec, 1940 izdala svoj almanah Bistrica – izpoved mlade volje. V njem je Balantič objavil tri sonete na izseljensko temo, in sicer: Veliki greh, Zaman in Sen o vrnitvi. Tematsko so pesmi nadaljevanje socialnega cikla Zaznamovani in so nastale v istem času, torej 1939−40. Natis v sicer skromnem šapirografiranem almanahu je pomemben, ker se je Balantič z njim prvič pojavil v javnosti, z objavo pa je hkrati sklenil zgodnje, socialno usmerjeno obdobje. 1940 je bilo prelomno leto v njegovem pesniškem razvoju, ker so takrat nastale povsem nove, že kar ključne pesmi celotnega opusa, med katerimi najbolj preseneča pesem Zasuta usta, ki razodeva na eni strani njegovo oblikovno in izrazno dognanost, na drugi globino temačnega razpoloženja v času tik pred drugo svetovno vojno.

V začetku septembra 1940 je Balantič skupaj s Francetom Kremžarjem in Marijanom Tršarjem preživel nekaj dni na Veliki planini, kjer je zasnoval Venec, v katerem se je, oblikovno oprt na Prešernov zgled, spopadel z mladostnimi religioznimi problemi, se preko moralnega padca z milostjo prebil do notranje pomiritve in duhovnega ravnotežja. Z Vencem se je vpisal med izrazite slovenske sonetiste.

Balantič je 1941 začel s hudo pljučnico (zato je bil tri mesece odsoten v šoli, nato pa se je iz gimnazije tudi izpisal), v marčevski številki Doma in sveta je Tine Debeljak objavil prve njegove pesmi, konec aprila pa se je ponovno vpisal na gimnazijo in uspešno zaključil šolanje ter se jeseni vpisal na slavistiko. Ker je ostal brez stikov z domačimi, ki mu niso mogli z ničimer pomagati, je bil odvisen od tuje pomoči, predvsem ali celo izključno od družine Kremžar. Študenti oddelka za slavistiko so se množično pridružili odporu proti okupatorju, med njimi tudi Balantič. Toda njegovo poglavitno stremljenje je bilo posvečeno pesniškemu ustvarjanju, saj je v tekočem študijskem letu nastala večina pesmi celotnega opusa, in sicer v takem obsegu, da je februarja 1942 pripravil izbor svojih pesmi in rokopisni zbirki dal naslov Muževna sem steblika.

Izbor je bil glede na število pesmi zelo strog, saj je vključil samo štiriindvajset pesmi in pesnitev Sin. V prvem ciklu Žarki je zbral razpoloženjske pesmi o naravi in nekatere refleksivne pesmi. Vse so napisane v rimanih dvokitičnih štirivrstičnicah in v jedrnatem, metaforično barvitem, kdaj ekspresivnem pesniškem izrazu. Liričnost podob iz narave je v očitnem nasprotju z refleksivno izpovedjo temačnih občutij, katerih skrajnost sta pesmi Zadnje sonce in Zasuta usta. V drugem ciklu Daj me k ustom najdemo ljubezenske in čutno erotične pesmi, ki mestoma presegajo vso dotedanjo slovensko ljubezensko izpoved, zlasti v pesmih Zublji nad prepadom, Dno in Agonija ljubezni. Oblikovno v ciklu najdemo sonete, poljudno komponirane štirivrstične kitice in svobodne izpeljave. V ciklu Žalostni rog so zbrani neposredni, močno temačni odmevi na vojni čas, najizraziteje v preroški pesmi Žalostinka, v kateri je napovedal svoj prezgodnji konec. Pesnitev Sin je v dolgih ritmičnih verzih in metaforično bogatem jeziku povzemala njegovo mladost in tožbo nad odločitvijo, da je zapustil dom in domače. V izboru preseneča odsotnost Venca, ki je bil pomemben mejnik v njegovem zgodnjem ustvarjanju.

Tipkopisni izvod je Tine Debeljak posredoval katoliški založbi Ljudska knjigarna, ki je zbirko sprejela, pesniku izplačala honorar, vendar je z natisom odlašala, najverjetneje zaradi nekaterih erotičnih pesmi. V tistem letu je Balantič v Domu in svetu objavil še vrsto pesmi, predvsem pa mrzlično ustvarjal, o čemer pričata načrtovana dva nova sonetna venca, izmed katerih mu je prvega z začetnim verzom »V molitev naj se razboli beseda« uspelo dognati do desetega soneta. Pri drugem z začetnim verzom »Svetlobi bolečin sem darovan« poznamo samo magistralni in uvodni sonet.

Zaplete okrog natisa zbirke je konec junija 1942 prekinila aretacija Balantiča, ko je bil po veliki italijanski raciji odpeljan v koncentracijsko taborišče Gonars, od koder se je vrnil konec novembra istega leta. Iz taboriščnega časa je ohranjen zvezek Quaderno, v katerega je v prvem delu po spominu zapisal dvajset svojih pesmi, v drugem pa izjemen načrt za sonetni venec sonetnih vencev. V tem vencu bi razkril svojo globoko zavezanost življenju kot osnovni vrednoti, svojo odprtost v vesoljni prostor, načrtoval himne ‒ speve Bogu, domovini, domači pokrajini pod kamniškimi planinami, slovenskemu jeziku, materinstvu, svobodi, pa tudi upornosti zoper krivice in krivičnost sveta. Iz velikopoteznega načrta je po vrnitvi v Ljubljano ustvaril le troje sonetov, v katerih je tematiziral taboriščno trpljenje v Gonarsu.

Iz taborišča se je vrnil zelo bolan in psihično razrvan, študija ni mogel nadaljevati, zato se je marca 1943 na povabilo prijatelja Kremžarja pridružil vaškim stražarjem v Grahovem ob Cerkniškem jezeru. V postojanki je opravljal pisarniška dela, se udeleževal izvidniških pohodov v okolici, ni pa več pesniško ustvarjal. Položaj se je zaostril ob kapitulaciji Italije, ko so se enote notranjskih vaških straž umaknile v Pudob pri Starem trgu, globoko v Loški dolini. Tam so jih obkolile partizanske enote, Kremžar, Balantič in več deset sobojevnikov pa se je iz obkoljene postojanke rešilo. Balantič se je znašel v Ljubljani in se kmalu po ustanovitvi slovenskega domobranstva priključil prvim organiziranim skupinam. Nekaj časa je služil na bloku med Rakovnikom in Rudnikom, v začetku novembra pa se je vrnil v Grahovo. Tam so partizanske enote novembra 1943 obkolile postojanko in jo uničile; večina bojevnikov v njej je zgorela, med njimi tudi Balantič. Posmrtne ostanke so pokopali v skupnem grobu na grahovskem pokopališču.

Balantičeva smrt je močno odmevala v javnosti, ker je šlo za nov poraz protikomunističnih bojevnikov po tragediji v Turjaku. To je še posebej zadevalo ožji literarni krog, zaradi česar se je Tine Debeljak nemudoma lotil urejanja Balantičeve pesniške zapuščine. Zbirka z naslovom V ognju groze plapolam, ki je prinesla domala vse dosegljive pesmi, z Debeljakovim literarnozgodovinskim esejem in opombami k pesmim, je izšla maja 1944 in takoj postala predmet literarne kritike, tako da se je pesnik nepričakovano znašel v središču literarnega dogajanja. Zlasti odmeven je bil spominski večer v Drami, kjer so Balantičeve pesmi interpretirali vrhunski dramski igralci.

Po drugi svetovni vojni je bil Balantič uvrščen na seznam prepovedanih avtorjev, njegove zbirke pa so bile izločene iz javnih knjižnic. Vendar pa so o njem pisali in na novo natisnili njegove pesmi v krogih slovenske emigracije. Izrazito negativno reakcijo je povzročil izid Geschichte der slowenischen Literatur 1958 v Berlinu, v kateri je Anton Slodnjak predstavil Balantičevo tragično zgodbo mednarodni javnosti. Od tedaj je Služba državne varnosti nadzirala avtorje, ki so se ukvarjali z Balantičevo pesniško zapuščino. Čeprav je tudi krog partizanskih literatov, med njimi Matej Bor, Balantiču priznaval vrhunsko umetniško kvaliteto, je do prvega poskusa ponatisa njegove poezije v domovini prišlo šele 1966, toda najvišje partijsko vodstvo je celotno naklado poslalo v uničenje. Izbor z naslovom Muževna steblika, ki ga je uredil kritik Mitja Mejak, je izšel 1984. Edino Menartova antologija Iz roda v rod duh išče pot (1989), antologija Živi Orfej (1970), ki so jo uredili Jože Kastelic, Drago Šega in Cene Vipotnik, ter antologija Petindvajset pesmi od Murna do Hanžka (ur. Tomaž Brejc in Tomaž Šalamun) so prinesle v izboru po nekaj Balantičevih pesmi. Čeprav ideološka anatema nad Balantičevo poezijo ni bila preklicana, je Cankarjeva založba 1989 natisnila monografijo Temni zaliv Franceta Balantiča, v kateri je bila prvič celoviteje predstavljena pesnikova življenjska in literarna pot

Po osamosvojitvi Slovenije 1991 so nastale nove interpretacije Balantičevega ustvarjanja. Prelomen je bil Balantič-Hribovškov simpozij v organizaciji SAZU (1994), ki je oba prepovedana pesnika kanoniziral. Balantič je bil uvrščen v elitno zbirko Zbrana dela slovenskih pesnikov in pisateljev, v kateri je izšlo njegovo Zbrano delo. V Kamniku je bil 1991 po zasnovi Draga Tršarja postavljen spomenik. 1993 je bil posnet dokumentarni film France Balantič v režiji Jožeta Pogačnika. 2003 je Opera SNG Maribor postavila opero o Balantiču Pesnik in upornik (avtor glasbe in libreta Tomaž Svete, režiser Karpo Godina). Po njem je v Mengšu poimenovana ulica, od 2015 tudi knjižnica v Kamniku.

Dela

  • V ognju groze plapolam, Ljubljana, 1944.
  • Venec, Ljubljana, 1944 (ilustracije Marijan Tršar).
  • France Balantič, Buenos Aires, 1956.
  • Muževna steblika, Ljubljana, 1966 (naklada uničena).
  • Pesmi, Celovec, 1967 (miniaturka).
  • Na blaznih poteh, Književni glasnik Mohorjeve družbe v Celju, 13, 1969, št. 1–2, 16 (cikel šestih sonetov).
  • Zbrano delo, Buenos Aires, 1976.
  • Muževna steblika, Ljubljana, 1984.
  • Tihi glas piščali, Celje-Ljubljana, 1991.
  • Zbrane pesmi, Ljubljana, 1991.
  • Muževna (sem) steblika : pesmi 1942, Ljubljana, 2003.
  • V ognju groze plapolam, Ljubljana, 2003 (vsebuje faksimile rokopisa Muževna (sem) steblika iz 1942, nov natis prve izdaje V ognju groze plapolam iz 1944 in esej Franceta Pibernika Balantičeva pot brez konca).
  • Pot brez konca = Path without end = Weg Ohne Ende, Celovec-Ljubljana-Dunaj, 2005 (spremna beseda France Pibernik, prevod v angleščino Tom. M. Priestly, prevod v nemščino Klaus Detlef Olof).
  • Izbrane pesmi, Ljubljana, 2008 (miniaturka).
  • Zbrano delo, Maribor, 2008; Ljubljana, 2013 (2. dopolnjena izd.).
  • Gospod, za tabo se bom zdaj napotil = Signore, dietro a te muovero i miei passi, Gorica, 2009 (uvodni esej Tatjana Rojc, prevod Mirko Špacapan).
  • Osebna bibliografija (COBISS)

Viri in literatura

  • ARS, France Balantič, AS 832, 1166; Tine Debeljak, AS 850, 1204; Seznam knjig in revij, izločenih iz knjižnic in knjigarn: France Balantič, V ognju groze plapolam Ministrstvo za prosveto 27. 7. 1945, AS 231, š. 37, 3159/2–45.
  • Zasebni arhiv družine Balantič-Jesenik, Kamnik.
  • Arhiv Univerze v Ljubljani.
  • Nadškofijski arhiv Ljubljana, Mrliška knjiga Grahovo za leto 1943.
  • ES.
  • Osebnosti, Ljubljana, 2008.
  • Slovenika, Ljubljana, 2011.
  • Stane Škrabar: Med tanki in zasedami, 1943 (ciklostilna izdaja).
  • Tine Debeljak: Umrl je pesnik France Balantič : Grahovski junaki in njih tragedija, Slovenec, 28. 11. 1943.
  • (an.): Potek strašne žaloigre v Grahovem, Karawanken Bote (Krainburg), 8. 12. 1943.
  • France Vodnik: France Balantič: Venec, Dom in svet, 1944, Zbornik II, 136–137.
  • Janko Moder: France Balantič, V ognju groze plapolam, Dom in svet, 1944, zbornik II, 132–136.
  • Karel Mauser: France Balantič, V ognju groze plapolam, Knjižni razglednik založbe Ljudske knjigarne, oktobra 1944.
  • Marijan Tršar, Stanko Tomažič: Dva spomina na pesnika Franceta Balantiča : zapiski, Dom in svet, 1944, zbornik I, 150–157.
  • Mitja Šarabon: France Balantič, V ognju groze plapolam, Slovenec, 25. 5. 1944.
  • Tine Debeljak: Balantičev Venec sonetnih vencev, Dom in svet, 1944, zbornik I, 7–15.
  • Tine Debeljak: Domobranec + France Balantič – pesnik, Slovenec, 20. 1. 1944.
  • France Balantič, V ognju groze plapolam, Ljubljana, 1944 (zbral, uredil, uvod in opombe napisal Tine Debeljak).
  • Nace Hladnik: Srečanja z Balantičem, Svet in dom, leposlovna priloga Zedinjene Slovenije, december 1945 (taborišče Servigliano, Italija).
  • France Novšak: Kajuhove pesmi, Slovenski poročevalec, 22. 1. 1950.
  • Ada Škerl: France Balantič, Osamela kočija, 1951, 9–13.
  • Karel Mauser: Ob desetletnici smrti Pesnika Franceta Balantiča, Ameriška domovina (Cleveland), 3. 12. 1953.
  • Ruda Jurčec: Ob Balantiču, Meddobje (Buenos Aires), 1956/57, št. 1/2, 46–49.
  • (an.): Po pričevanju domobranskega stotnika Fortune o grahovski tragediji, Meddobje, 1956/57, št. 1/2, 84–85.
  • Tine Debeljak: Uvod, France Balantič, Buenos Aires, 1956.
  • Anton Slodnjak: Geschichte der slowenischen Literatur, Berlin, 1958, 345–346.
  • Marja Boršnik: Študije in fragmenti, Maribor, 1962.
  • Marko Kremžar: France Balantič – kakor se ga spomnim, Vestnik (San Martin, Argentina), 10/12, 1963, št. 14, 219.
  • Tine Debeljak: Nekajkrat z Balantičem, Zbornik Svobodne Slovenije (Buenos Aires), 15, 1963, št. 1, 190–194.
  • Filip Kalan: Problemi sodobne slovenske lirike, Sodobnost, 1965, 539.
  • Mitja Mejak: Lirika Franceta Balantiča, France Balantič: Muževna steblika, Ljubljana, 1966, 123–138.
  • Franc Zadravec: Zgodovina slovenskega slovstva VII, Ljubljana, 1971, 190–191.
  • Stane Semič-Daki: Najboljši so padli, 2. del, Ljubljana, 1971, 69.
  • Viktor Smolej: Zgodovina slovenskega slovstva : Slovstvo v letih vojne 1941–1945, Ljubljana, 1971, 348–355.
  • France Papež: Pesniški jezik Franceta Balantiča, Meddobje (Buenos Aires), 1973, 4, 259–270.
  • France Papež: France Balantič, Zbrano delo, Uvod in opombe, Buenos Aires, 1976, 7–17.
  • Lev Detela: Ein verschollener Dichter, Die Tat, Zürich, 280, 35.
  • France Balantič: Muževna steblika, Ljubljana, 1984 (spremni esej Mitja Mejak in opombe Franček Bohanec).
  • Milan Guček: Šercerjeva brigada : 1. del : Strmi lazi, Ljubljana, 1984, 444.
  • Anton Slodnjak: Slovensko slovstvo, 1968, 461–463.
  • France Pibernik: Temni zaliv Franceta Balantiča : portretna skica, Ljubljana, 1989.
  • France Pibernik:France Balantič, Maribor, 2008.
  • In vendar si za pevca me izvolil : France Balantič : 1921–1943 : dokumentarna monografija : ob 70. obletnici smrti, Ljubljana, 2013 (uredil France Pibernik).
Pibernik, France: Balantič, France (1921–1943). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi1016830/#novi-slovenski-biografski-leksikon (12. november 2018). Izvirna objava v: Novi Slovenski biografski leksikon: 2. zv. B-Bla. Ur. Barbara Šterbenc Svetina et al. Ljubljana, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2017.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine