Novi Slovenski biografski leksikon

Realno gimnazijo je obiskoval v Ljubljani, kjer je 1939 maturiral. 1943 je diplomiral na pravni fakulteti v Ljubljani in tam tudi 1953 doktoriral iz ekonomskih znanosti z disertacijo Marxov zakon vrednosti kot teorija cen. Strokovno se je izpopolnjeval na Institut Universitaire d'Etudes Europeennes (1954; Torino, Italija), Department of Applied Economics (1958; Cambridge, Anglija), Cornell University (1959; Ithaca, New York, ZDA), Massachusetts Institute of Technology (1959/60; Cambridge, Massachusetts, ZDA) in University of California, Berkeley (1960; Berkeley, Kalifornija, ZDA).

Pred okupatorjem se je 1943 umaknil v Italijo, se 1944 vrnil v Ljubljano, kjer so ga (ob nemški mobilizaciji) aretirali in poslali v taborišče Heidenau pri Dresdnu, nato pa v dve kazenski taborišči ob nekdanji nemško-poljski meji severno od Vroclava, od koder je januarja 1945 pobegnil v Jugoslavijo, kjer je vstopil v Jugoslovansko armado.

Po vojni je kot delegat Ministrstva za industrijo in rudarstvo pri Narodni vladi Slovenije opravljal naloge direktorja Tovarne nogavic Polzela (1945–46). Zatem je bil komercialni in računovodski direktor Uprave tekstilne industrije LRS (1946–47), načelnik oddelka za cene Ministrstva za industrijo in gospodarstvo LRS (1947–50), referent Generalne direkcije za tekstil in usnje (1950) in Ministrstva za finance (1950–51). 1951 je postal predavatelj Politične ekonomije na Pravni fakulteti. Poleg tega je predaval še statistiko in nekatere specialistične predmete, tudi na drugih fakultetah (Ekonomska fakulteta v Ljubljani, Višja pravna šola v Mariboru). Je avtor številnih učbenikov za ekonomijo in statistiko. Za docenta je bil izvoljen 1955, 1960 za izrednega in 1966 za rednega profesorja. Na Pravni fakulteti je deloval vse do upokojitve 1991, njen prodekan je bil 1961–63, dekan pa 1963–65. Pedagoško je deloval tudi v tujini: na University of Virginia je bil 1968/69 gostujoči profesor, posebne tečaje je imel za ameriške in italijanske podiplomske študente v Tremezzu (1967) in Benetkah (1968). 1981 je postal dopisni, 1987 redni član SAZU.

S svojim znanstvenim, strokovnim in pedagoškim delom je pridobil status enega najbolj eminentnih ekonomistov v Sloveniji in takratni skupni državi Jugoslaviji. Njegov opus obsega več kot petdeset samostojnih izdaj, tristo razprav in člankov, od tega šestdeset v uglednih revijah v tujini. Med njegovimi bolj znanimi deli velja izpostaviti: Uvod v politično ekonomijo (1965), Osnovi ekonomske analize i politike (1979), Alternativna ekonomska politika (1986) ter Samoupravna oblika družbene lastnine (1988). Med njegove pomembnejše dosežke gre šteti idejo o t. i. impulznem trendu, bil pa je tudi prvi pri nas, ki je napovedoval ekonomsko aktivnost na osnovi modela trošenja. Poleg sodelovanja na mnogih mednarodnih konferencah je deloval kot član upravnega odbora EEA (European Economic Area) in kot član uredniškega odbora mednarodnih revij (Journal of Comparative Economics, Economic Anaysis).

Priznanje njegovemu delu se kaže tudi v njegovem sodelovanju pri oblikovanju gospodarskega sistema in politike v Sloveniji in skupni državi Jugoslaviji, kjer je deloval kot član več republiških komisij in teles, npr. Ekonomskega sveta Izvršnega sveta RS (dva mandata je bil predsednik, v drugi polovici šestdesetih in 1980‒81), Ekonomskega sveta SFRJ (1964‒69), v osemdesetih letih je bil član Komisije za izvajanje stabilizacijskega programa v vladi, ki jo je vodila Milka Planinc, 1989 pa svetovalec predsednika Zveznega izvršnega sveta Anteja Markovića. V osemdesetih letih 20. stoletja je bil predsednik Komisije (Sveta) za družbene vede RS, vidno vlogo pa je imel tudi po osamosvojitvi RS. Bil je predsednik Sveta RS za znanost in tehnologijo, med 1988 in 1995 je bil načelnik oddelka za družbene vede I. razreda SAZU, 1991‒95 pa še tajnik I. razreda SAZU.

Vsebinsko se je Bajt zanimal za različne ekonomske probleme – od povsem teoretičnih (teorija lastnine, teorija vrednosti in cen, teorija produkcije in delitve) do bolj praktičnih, ki se nanašajo na diagnozo in prognozo ekonomskih trendov. Opozoriti velja na njegov prispevek pri razvoju in uveljavitvi ekonometričnih analiz, ki se je izkristaliziral v okviru Ekonomskega inštituta Pravne Fakultete (EIPF), ki ga je Bajt ustanovil 1963 in ga vodil trideset let. Na inštitutu so se sprva posvečali teoretičnim vprašanjem, pozneje pa tudi uporabni ekonometriji in analizi ekonomsko-političnih vprašanj. Inštitut je postal vodilna institucija za ekonometrične in makroekonomske analize v Sloveniji in Jugoslaviji. EIPF je odigral pomembno vlogo tudi pri gospodarskem osamosvajanju Slovenije in pri oblikovanju njenega gospodarskega sistema in politike, predvsem denarne (bil je glavni zagovornik t. i. gradualizma). Vpliv EIPF na ekonomsko politiko Slovenije se je začel zmanjševati po 2005, ko je država opustila gradualizem, kar je po mnenju EIPF neugodno vplivalo na gospodarski položaj Slovenije. Kljub temu pa se Bajtova zapuščina še danes kaže v okviru temeljnega poslanstva EIPF – empirične raziskave, ki temeljijo na izračunih in uporabi raznolikih sodobnih ekonometričnih in matematično-statističnih metod. Še vedno izhaja tudi ekonomska periodična publikacija Gospodarska gibanja, ki jo je začel izdajati EIPF 1971 (1974–91 skupaj s publikacijo Privredna kretanja Jugoslavije), katere urednik je bil do 1993 (do 1987 tudi glavni avtor).

Bajtovo znanstveno delo je mogoče ločiti v štiri tematska in deloma časovno ločena področja. V prvem se je posvečal kritični analizi marksistične ekonomske misli, v šestdesetih letih 20. stoletja je sledilo obdobje proučevanja gospodarskih makroagregatov in ekonometrije, ki jo je kot metodo vpeljal v slovensko ekonomsko znanost. Med 1970–90 se je ukvarjal s praktičnimi problemi delovanja jugoslovanskega gospodarstva, konec osemdesetih let 20. stoletja pa se je vrnil k problemom preobrazbe socialističnega gospodarstva. V okviru slednjega je bil eden vidnejših kritikov centralno-planskega družbeno-ekonomskega sistema, ki ga je skušal modernizirati v smeri tržnega gospodarstva. Slednje se nazorno kaže v njegovem delu Samoupravna oblika družbene lastnine (1988), kjer ugotavlja, da gospodarski sistemi brez privatne lastnine zaostajajo po učinkovitosti za tistimi s prevladujočo privatno lastnino. Ob koncu življenja je izdal polemično delo Bermanov dosje (1999), v katerem se je oddaljil od področja ekonomske znanosti. Gre za obsežno avtobiografsko izpoved, v kateri pojasnjuje svoje delovanje med drugo svetovno vojno in mdr. kritično osvetljuje dogajanja na jugoslovanskem ozemlju v tem času v povezavi z dogajanjem v zavezniški koaliciji.

Za svoje delo je prejel številna odlikovanja: 1957 prvo nagrado na razpisano temo Sklada Borisa Kidriča, 1986 Kidričevo nagrado za knjigo Alternativna ekonomska politika, 1988 Bakarićevo nagrado za knjigo Samoupravna oblika družbene lastnine, 1971 red dela z zlatim vencem in 1981 red republike s srebrnim vencem. Dobil je dve priznanji Zveze ekonomistov Jugoslavije (1972 in 1982), 1980 pa postal častni član Zveze ekonomistov Slovenije. Univerza v Ljubljani mu je 1991 podelila naziv zaslužni profesor in 1998 častni doktorat.

Dela

  • Uvod v politično ekonomijo, Ljubljana, 1965, 21972.
  • Osnovi ekonomike, Zagreb, 1967.
  • Osnovni pojmi statistike, Ljubljana, 1973, 1997.
  • Protiustavnost uzakonjenega sistema lastninjenja, Ljubljana, 1994.
  • Ekonomija : ekonomska analiza in politika, Ljubljana, 2001.
  • Osebna bibliografija (COBISS)

Viri in literatura

  • EIPF – Ekonomski inštitut Pravne fakultete, osebna korespondenca, 2014.
  • Slovenika, Ljubljana, 2011.
  • Letopis SAZU za leti 1981 in 1987.
  • Janez Škerjanec: O slovenskem denarju, Teorija in praksa, 28, 1991, št. 12, 1395–1400.
  • Aleksander Bajt: Kot ekonomist nimam problemov – imam jih kot Slovenec, Razgledi, 5 (1012), 4. marca 1994, 4–8 (intervju zapisal Janko Lorenci).
  • Bernard Nežmah, Miha Fras: Profesor Aleksander Bajt (1921–2000) : ekonomist in premišljevalec zgodovine NOB, Mladina, 28. 2. 2000.
  • Jože Mencinger, Franjo Štiblar: Akademik in zaslužni profesor dr. Aleksander Bajt : in memoriam, Zbornik znanstvenih razprav, 60, 2000, št. 1, 263–267.
  • Jože Mencinger: Professor Aleksander Bajt (1921–2000), Economic and business review, 2, 2000, no. 1, 101–102.
  • Alenka Šelih: Aleksander Bajt (1921–2000), Letopis SAZU, Ljubljana, 2001, 95–97.
  • Aleksander Bajt, Franjo Štiblar: O avtorjih, Ekonomija : ekonomska analiza in politika, Ljubljana, 2004, 533–534.
  • Aleksander Bajt 1921–2000 : zbornik razprav s simpozija SAZU ob 10-letnici smrti, Ljubljana, 2011.
  • EIPF - Ekonomski inštitut, Predstavitev (september 2014).
Klanjšek, Rudi: Bajt, Aleksander, akademik (1921–2000). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi1016750/#novi-slovenski-biografski-leksikon (22. februar 2019). Izvirna objava v: Novi Slovenski biografski leksikon: 2. zv. B-Bla. Ur. Barbara Šterbenc Svetina et al. Ljubljana, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2017.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine