Kuhelj, Anton, akademik (1902–1980)
Vir: https://sl.wikipedia.org/wiki/Anton_Kuhelj#/media/File:Anton_Kuhelj_1950s.jpg (7. 10. 2016)

Primorski slovenski biografski leksikon

Kuhelj Anton, vseučiliški prof. in znanstvenik, r. 11. nov. 1902 na Opčinah pri Trstu, u. 3. jul. 1980 (op. ur.: 31. jul. 1980) v Lj. Oče Anton, železniški delavec iz Žužemberka na Dolenjskem, mati Lucija Živic, vd. Skerlavaj. Osn. š. je dovršil na Opčinah, gimn. je obiskoval v Trstu in Kranju, kjer je 1922 maturiral. Vpisal se je na odsek za elektrotehniko Tehniške fakultete U v Lj. in 7. nov. 1927 diplomiral za inž. elektrotehnike, 6. nov. 1936 pa je bil prav tam promoviran za doktorja tehniških znanosti z disertacijo O elastični stabilnosti krivih plošč. Po vojaškem roku je 1928 nastopil službo kot suplent na Tehnični sred. š. v Lj., kjer je postal 1932 prof. mehanike in elektrotehnike. 20. apr. 1932 je napravil v Bgdu izpit za pooblaščenega inž. elektro-strojne stroke, 27. maja 1932 pa izpit za naslov inž. prof. na tehničnih sred. šolah. 7. okt. 1933 je bil izvoljen za docenta za teoretično mehaniko na Tehnični fak. U v Lj., 1938 za izrednega prof. in 1946 za rednega prof. in na tem mestu je ostal do upokojitve 30. nov. 1976. Po razcepitvi Tehnične fak. je prešel 1960 na Fak. za rudarstvo, metalurgijo in kemijsko tehnologijo, 1962 pa na Fak. za naravoslovje in tehnologijo. Od 1. okt. 1948 do 30. nov. 1949 je bil dodeljen kot znanstveni sodelavec Vazduhoplovnemu inštitutu v Zemunu, vendar se je vozil v Lj. predavat. Poleg rednih predavanj in vaj je sodeloval tudi pri drugih predavanjih, predvsem na študiju III. stopnje v Lj., delno v Sarajevu in Skopju. Predaval je v Budimpešti (1963, 1969), jul. 1975 je na mednarodnem centru za mehaniko v Vidmu (Udine) vodil tečaj o širjenju elastičnih valov in uporabah pri proračunu konstrukcij. Bil je dekan Tehnične fak. 1947/48, rektor Tehnične visoke šole 1953–54, rektor U v Lj. 1954–56, prorektor 1956–58. Zaradi znanstvenega dela ga je SAZU 6. dec. 1949 izvolila za rednega člana v III. razr. za matem., fizikalne in tehnične vede. Od 22. dec. 1962 do smrti je bil preds., od 1964–78 vršilec dolžnosti tajn. tega razr. Dolga leta je vodil komisijo za prostorski razvoj SAZU. Vrsto let je bil izvoljeni član Predsedstva Sveta jsla. akademij. Od 1961 je bil dopisni član SANU v Beogradu, od 1973 ANU BiH v Sarajevu, od 1973 dosmrtni član Gesellschaft für angewandte Mathematìk und Mechanik v Zürichu. Ob upokojitvi so mu podelili naslov zaslužni prof. Fak. za naravoslovje in tehnologijo. Od 1965 je bil častni član Zveze strojnih in elektrotehniških inž. in tehnikov Jsle in častni član Zveze gradb. inž. in tehnikov Jsle, od 1967 častni član Zveze inž. in tehnikov Jsle. Do konca 1976 je bil preds. komisije za podeljevanje Kidričevih nagrad in nagrad sklada B. Kidriča. Njegovo znanstveno delo obsega več področij, predvsem je bil strokovnjak v elastomehaniki plošč in lupin ter njihovi stabilnosti. Preučeval je uporabo zakonov aerodinamike na vprašanja mehanike letenja, kar ga je pripeljalo do tega, da je začel graditi letala: tri športna motorna letala (1934–39), jadralno letalo (1935), šolski dvosedežnik (1939/40) in štirisedežno turistično motorno letalo (1954/ 55). Na tem področju je bil pionir, znan in spoštovan v Jsli. in zunaj nje. Preučeval je tudi zakone hidrodinamike v zvezi z gibanjem fluidov v turbinskih strojih. Izmed K. številnih razprav so važnejše: Proračun ravnih plošč v strojegradnji (Lj. 1928 do 1929); O elastični stabilnosti krivih plošč in Stabilitetni kriteriji v mehaniki elastičnih teles (Lj. 1938); Pribliznjy vypočet vdlcovych skoràpek (Brno 1948); Beitrag zur Elastizitätstheorie der Schalen (Cambridge 1952); Tehnika v vsakdanjem življenju, I. del (Celje 1960), II. del (Celje 1962); Ueber die Strömungsverhältnisse im Uebergansraum von Kaplanturbinen (Temisoara 1964); Današnje stanje naše i mostrane nauke u oblasti racionalne i primenjene mehanike (Bgd 1966); Metoda določanja napetosti in deformacij v valjastih lupinah, I. del (Lj. 1966), II. del (Lj. 1969); Prilog proučavanju strujanja idealnog nestišljivog fluida u turbomašinama (Split 1968); Leto 2000 (Celje, MD 1971). Za delo je dobil več odlikovanj in priznanj: red dela z rdečo zastavo (1962), red zaslug za narod z zlato zvezdo (1965), Kidričevo nagrado za življenjsko delo (1972), red bratstva in enotnosti z zlatim vencem (1975), častni doktor U Edvarda Kardelja v Lj. (1979).

Prim.: Žpk arh. Opčine pri Trstu, Liber bapt. VI, 271, št. 100; ULjBB 1, 1957, 206–07; 2, 1969, 201; 3, 1979, 345–46; J. D., Prof. dr. inž. A. K. (Ob sedemdesetletnici), KolMD 1974, 153–54 s sl.; SAZU, Lj. 1978, 121–22 s sl.; Umrl je akademik A. K., Delo 2. avg. 1980, 2 s sl.; prof. dr. J. Milčinski, A. K., Delo 7. avg. 1980, 6 s sl.; LSAZU 31. knj. (1980), 81–82 s sl.; M. Jevnikar, A. K., KolGMD 1981, 90.

Jem.

Jevnikar, Martin: Kuhelj, Anton, akademik (1902–1980). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi1016400/#primorski-slovenski-biografski-leksikon (20. februar 2019). Izvirna objava v: Primorski slovenski biografski leksikon: 9. snopič Križnič - Martelanc, 2. knjiga. Ur. Martin Jevnikar Gorica, Goriška Mohorjeva družba, 1983.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine