Primorski slovenski biografski leksikon

Kovač Janez, duhovnik, narodni in gosp. delavec, r. 10. avg. 1884 v Postojni, u. 27. apr. 1975 v Podnanosu (prej Šentvid nad Vipavo). Oče Blaž, kmet, mati Marjeta Geržina. Osn. š. je obiskoval v Postojni, gimn. v Lj. 1896–1904, od 3. razr. gojenec Alojzijevišča, vse razrede in maturo je opravil z odliko. Bogoslovje v Lj. 1904–08. V duhovnika posvečen v Lj. 6. sept. 1907. Lj. škof Jeglič ga je poslal na Dunaj, da bi študiral klas. jezike za škof. gimn. Zaradi bolezni je K. zapustil Dunaj in šel za kpl. v Stari log na Kočevskem (1909). Še isto leto je bil imenovan za prefekta v Zavodu sv. Stanislava v Šentvidu nad Lj., kjer je ostal do 1921. Gor. nadškof Sedej, ki je upravljal od It. zasedeni del lj. škofije, je prosil duhovnike, ki so imeli domovinsko pravico na Primorskem, naj bi prišli sem pastirovat. Javil se je tudi K. in šel za župn. uprav, v Šentvid nad Vipavo (sedaj Podnanos). Naslednje leto 1922 je postal žpk in vodil župnijo do 27. jan. 1963. Upravljal je tudi sosednje Lozice (3 leta), Podrago (2 leti) in Vrabče (10 let). V okt. 1964 je postal monsignor. V Podnanosu je K. ostal tudi v pokoju brez pokojnine do smrti. – K. je bil markantna duhovniška osebnost na Vipavskem: pokončne drže, odkritega značaja in jasnih načel, mož molitve, dela in reda. Vzorno je skrbel za duhovno rast svojih vernikov, pa tudi za njihov narodnostni, kulturni in gospodarski napredek. Veliko skrb je posvečal cerkvam svojega območja. 1930 je poleg župnišča zgradil Marijin dom – dvorano za verouk, za stanovske shode staršev, Marijinih družb za žene in dekleta. Na novo je ustanovil tudi Marijino družbo za fante. Celih trideset let je vodil tudi krajevno Ljudsko posojilnico kot načelnik, knjigovodja in blagajnik (1922–52). Vedno in povsod je odločno branil verske in narodne pravice. Zato je moral mnogo trpeti med fašizmom, med drugo svetovno vojno in po njej. 26. jul. 1940 so ga fašisti klicali pred goriško Commissione provinciale in ga obdolžili, da je pridigal »in senso dispregiativo« proti It. in Nem. Obsodili so ga na tri leta konfinacije. Dejansko je prestal eno leto kazni v Melfi in v kapuc. samostanu v mestu Norcia. V tem času je šentviško župnijo upravljal dr. Alfonz Čuk (2 mes.), nato Lado Piščanc (10 mes.). 10. avg. 1941 se je K. vrnil na svoje službeno mesto v veliko jezo Italijanov v Šentvidu. O vojnih dogodkih 1941–1945 je K. zapisal v kroniki: »Godile so se stvari, ki jih zanamci ne bodo verjeli, tako grozne in nezaslišane. Zdelo se je, da bo slovenski narod izginil...« 1945 je bil enajstim duhovnikom, med njimi tudi šentviškemu župniku K. prepovedan verouk za otroke, štiri leta ni bilo rednega verouka. Zelo ga je prizadelo tudi, ko mu je Mizarska zadruga 1949 dokončno zasedla dvorano Marijinega doma in jo nacionalizirala. Vse svoje duhovniško delovanje, uspehe, razočaranja in trpljenje je skrbno popisal v župnijski kroniki (Spominske bukve fare Šentvid nad Vipavo) in še v posebni, lastni.

Prim.: Žup. kronika Podnanos; »Pokoj brez pokoja in brez pokojnine«, intervju z devetdesetletnim Kovačem, Družina 1. sept. 1974; poročilo o pogrebu, Družina 25. maja 1975; Letopis slov. škofij, Lj. 1978, 262.

T. P.

Požar, Tone: Kovač, Janez (1884–1975). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi1015620/#primorski-slovenski-biografski-leksikon (11. julij 2024). Izvirna objava v: Primorski slovenski biografski leksikon: 8. snopič Kacin - Križnar, 2. knjiga. Ur. Martin Jevnikar Gorica, Goriška Mohorjeva družba, 1982.

Komentiraj posredujte nam svoj komentar ali predlog za izboljšavo vsebine