Primorski slovenski biografski leksikon

Keršovani Otokar, časnikar, publicist, r. 23. febr. 1902 v Trstu, u. 9. jun. 1941 pri Zgb. Oče Franc, gozd. uradnik, mati Amalija Kralj. Osn. š. in gimn. je obiskoval v Pazinu, maturiral je v Karlovcu, potem ko se je družina preselila v Jsl. 1921 se je vpisal na Gozd. fak. U v Zgbu, študija ni končal in se je 1924 povsem predal publicističnemu delovanju. Pisati in objavljati je pričel že kot dijak, na U je deloval v študentskem društvu Jurislav Janušić in postal preds. Jsl. akad. podpor, društva (1921–22). Bil je eden najuglednejših vodij, ideolog in organizator jsl. študent. gibanja, pri tem je doživel razvojno pot od pristajanja na Masarykovo socialno doktrino, prek socialdemokratskega reformizma do vstopa v vrste jsl. komunistov. K. je kot študent razvil široko časnikarsko dejavnost, bil je ustanovitelj in ur. zgb študent. lista Mlada Jugoslavija, dopisoval je v zgb liste Novosti in Slobodna tribuna ter v bgd Novosti. Jeseni 1925 je postal v Bgdu ur. politične rubrike tega lista in kmalu nato njegov glavni ur. V Bgdu je deloval v grupi za soc. in kult. akcijo (SKA), pisal v njeno glasilo Rad in v Letopis Matice srpske. 1927 je bil soustanovitelj in sodelavec bgd lista Novi pokret, naslednje leto je postal član KPJ in bil febr. obsojen na enoletno zaporno kazen. Po povratku iz zapora je skupaj z Veselinom Maslešo ustanovil časopis Nova literatura. Na začetku 1930 je bil znova zaprt in pred sodiščem za zaščito države v Bgdu obsojen na 10 let zapora; izpuščen je bil febr. 1940. Po vrnitvi je nadaljeval s publicističnim delovanjem v Hrvatski nakladi in Izrazu. Konec mar. 1941 ga je jsl. policija zaprla, ob nastanku Nezavisne države Hrvatske je prešel v ustaške zapore (Kerestinec). Ustaši so ga tudi ustrelili v prvi skupini zapornikov-komunistov (z njim sta bila ustreljena tudi B. Adžija in O. Prica) v Dotrščini pri Maksimiru (Zgb). V svojem publicističnem in esejističnem delovanju (samo v razdobju 1925–30 obsega nekaj sto naslovov) se je loteval najrazličnejših vprašanj; književnost mu je bila le preozko področje, da bi mogel razvijati tu širino svojih pogledov na družbena dogajanja. Njegov najobsežnejši esej je Povijest Hrvata, nastajal med prestajanjem 10-letne kazni. Delo je ostalo nedokončano ter je nekako hrvatska enačica Kardeljeve študije o razvoju slov. narodnostnega vprašanja (1939). K. je izkoristil svoje bivanje v ječi tudi za lastno in sojetnikov izobraževanje (napisal je nekaj skript), prevedel je iz tujih jezikov več marksističnih del. Njegova dela so po drugi svet. vojni nekajkrat izšla v izborih, nazadnje 1979 v Kulturne i povijesne teme (Pulj, Reka 1979). Bil je eden najbolj plodovitih in uglednih jsl. marksističnih piscev v času med obema vojnama, odlikovala ga je prodornost zapažanj, znanstveni pristop k analizam, širokost poznavanja sodobnih dogodkov kot tudi preteklosti.

Prim.: SPor 10. jul. 1945, št. 69; PDk 11. jun. 1966, št. 137; 23. febr. 1972, št. 45; 20. avg. 1972, št. 196; Dan št. 4–5, 1972, 35; EJ 5, 242; Glas Istre 26.-27. febr. 1977, št. 47; Z. Stipetić v O. Keršovani, Kulturne i povijesne teme, 1979, 7–27 (tam na str. 29–31 navedena literatura o K.).

B. Mar.

Marušič, Branko: Keršovani, Otokar (1902–1941). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi1014100/#primorski-slovenski-biografski-leksikon (11. avgust 2022). Izvirna objava v: Primorski slovenski biografski leksikon: 8. snopič Kacin - Križnar, 2. knjiga. Ur. Martin Jevnikar Gorica, Goriška Mohorjeva družba, 1982.

Komentiraj posredujte nam svoj komentar ali predlog za izboljšavo vsebine