Primorski slovenski biografski leksikon

Kerhnè Franc, duhovnik in socialni delavec, sin Franca in Marije Malnerčič, se je rodil v Vipavi 28. avg. 1882, u. 16. jul. 1964 tam. Po osn. š. in dobro opravljenih gimn. študijih je dovršil teologijo v lj. bogoslovjti in 12. jul. 1906 postal duhovnik. Služboval je tri leta kot kaplan v Toplicah, pet let pri Sv. Jakobu v Lj., nato dve leti kot upravitelj župnije Vavta vas pri Novem mestu, v marcu 1917 je prišel za župnika v Gorenji Logatec, kjer je ostal do jun. 1922. 11. jun. 1922 je postal župnik in dekan v Postojni, ki je po prvi svet. vojni pripadla Italiji. Postojnski dekanat je cerkveno pripadal lj. škofiji, a je bil zaradi državne meje pod upravo gor. nadškofije; šele čez nekaj let je dokončno prišel pod tržaško škofijo in so tako duhovniki postojnskega dekanata pripadli tržaško-koprski škofiji. Tako tudi župnik in dekan Kerhne. Bil je učen, plemenit in razgledan mož, v Postojno je prišel iz časnikarske šole dnevnika Slovenec in iz duhovniške ter socialne šole Janeza Ev. Kreka. Ni bil mož za pisarno in po škof. uradih bi zaman iskali njegovih pisem in uradnih listin. Njegova pisarna je bila kraj, kjer je delil dobrote in kamor so prihajali bogati in revni, učeni in neuki, da so se z njim brez vsake težave pogovorili o najrazličnejših zadevah. Za vsakega je imel dobro besedo, za vsako stvar je znal najti primerno razlago. S prijateljem Luko Smolnikarjem, župnikom v Slavini, sta po Krekovih stopinjah ljudi učila ne samo božjega nauka, ampak tudi, kako naj urejajo svoje socialne potrebe in koristi. V Postojni je vodil posojilnico od 1922 pa do njene ukinitve po letu 1945, a je ostal vedno sam revež: tak revež, da mu je morala nečakinja Anica, ki mu je zvesto stala ob strani do smrti, večkrat boljše hlače skriti, da jih ni oddal prvemu revežu, ki se je prikazal na župnijskih vratih. Zanj ni obstajala socialna razlika: veljal si, kolikor si znal in kolikor je bilo moža v tebi. Imel je velik socialni čut in zato je razumljivo, da ni mogel soglašati z novim redom, ki ga je najprej oznanjal fašizem, nato pa komunizem, čeprav pod videzom osvobodilne borbe. Bil je dober mož, veroval je v dobroto ljudi in si ni mogel predstavljati, da se najdejo ljudje, ki pod krinko dobrote širijo sovraštvo in skušajo izpodkopati narodu temelje, na katerih je rasel in se utrjeval. Dobro se je zavedal, da ne bo novi red dal slov. narodu svobode in blaginje, če bo ta red izpodrinil vero v Boga in v njegove zapovedi. To je javno poudaril še meseca maja 1945 na pogrebu msgr. Dominika Janeža v Studenem, ko je bil že sključen pod težo razmer, ker je doživljal resničnost svojih idej in ugibanj. Rad je sedel v spovednici, rad stopil na prižnico; vse drugo dušno-pastirsko delo pa je rad prepustil kaplanom. Vsi brez izjeme so ga spoštovali, ker so videli v njem moža na mestu: domačini in nedomačini, Slovenci, Italijani in Nemci. Pred njim so se morali odkriti 1945 tudi novi oblastniki, čeprav neradi in z namenom, da se ob priliki znebijo takega glasnika socialne pravičnosti. V juniju 1940 je tržaško-koprski škof A. Santin obiskal prvič postojnski dekanat. Vtis, ki ga je odnesel o vernosti prebivalcev in o prizadevnosti duhovnikov, je bil zelo dober. Zato je za dekana K. in župnika Janeža poskrbel papeževo imenovanje za monsignorja. K. ni nikoli pokazal, da je bil deležen te zaslužene časti. Poleti 1946 je prosil trž. škofa, naj ga razreši službe v Postojni ter mu dovoli, da se preseli v Studeno, da bi ob grobu svojega prijatelja Janeža dokončal svoje življenje. Škof mu je ugodil, a K. je le malo časa ostal na svobodi. 25. avg. 1947 so ga aretirali. Najprej je bil zaprt v Postojni, nato v Lj. Izpustili so ga za veliko noč 1948. Že ko so ga zaprli, je bilo njegovo zdravje zrahljano. Med drugim mu je leto dni vojaška godba svirala v župnišču prav nad glavo, da ni mogel počivati ne podnevi ne ponoči. Pravijo, da so v zaporu z njim zelo grdo postopali. Kaj so hoteli zvedeti, k čemu ga prisiliti, česa so ga dolžili, kaj so hoteli doseči? Vse to je ostalo skrivnost. Vsekakor so dosegli, da mu je um otemnel in je nato 17 let životaril v Vipavi do odrešilne smrti.

Prim.: ŠkATrst; NadškALj.; Osebni spomini; Njegov nekdanji sošolec, Dekan F. K., KatG 23.jul. 1964.

Škerl

Škerl, Lojze: Kerhnè, Franc (1882–1964). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi1014010/#primorski-slovenski-biografski-leksikon (28. junij 2022). Izvirna objava v: Primorski slovenski biografski leksikon: 8. snopič Kacin - Križnar, 2. knjiga. Ur. Martin Jevnikar Gorica, Goriška Mohorjeva družba, 1982.

Komentiraj posredujte nam svoj komentar ali predlog za izboljšavo vsebine