Primorski slovenski biografski leksikon

Kavs Franc, časnikar, r. 13. nov. 1913 v Čezsoči pri Bovcu na Goriškem trgovcu in posestniku Andreju in Kristini Žagar, gospodinji, u. v Trstu zadet od kapi na poti iz uredništva PDk domov v noči med 17. in 18. nov. 1970. Pokopan pri Sv. Ani, trž. pokopališču. Po vrnitvi iz begunstva je obiskoval osn. š. v domači vasi. V letih 1928–29 je obiskoval dvoletno trg. š. Galileo Galilei v Trstu. V tisto dijaško dobo sega njegov prijateljski odnos z Zorkom Ščuko. Njun ilegalni dijaški listič ST/1, ST/2 in ST/3 se ni ohranil. Pozneje se je na pobudo trž. prijateljev lotil študija, da bi se prijavil kot zunanji kandidat na Trg. zavodu v Trstu, kar mu je zapor preprečil. Po nižji sred. š. je moral očetu, ki se je drugič poročil, pomagati v trgovini in na posestvu. V dijaških letih ga je pritegnilo gorništvo, kar mu je pomagalo, da se je večkrat odpravil tudi čez mejo v Jslo. To so počenjali tudi nekateri drugi njegovi prijatelji iz vasi in iz Koritnice, zlasti Ferdo Kravanja, znan iz neštetih junaških dejanj, posebno v času oborožene vstaje, ko se je pojavil kot Peter Skala (gl. čl.). Preplezal je vse bovške gore, in če je prihajal domov izza meje, so mu na Jesenicah razni Rejci, Šorliji, Jelinčiči in drugi naložili še nekaj antifašistične emigrantske literature. Ob neki taki priložnosti, ko ni imel pri sebi literature, so ga finančni stražniki prijeli in odvedli v tolminski okrajni zapor. V Tolminu je bil sedež posoške komande finančne straže. Po nekaj dnevih so ga izpustili. To ga ni oplašilo, le z večjo previdnostjo je izbiral poti čez mejo. Iz poznejših zapisnikov OVRE kaže, da je bil sept. 1931 zapleten pri požigu bovške osn. š. skupaj z Ivanom Ivančičem in Ferdom Kravanjo, ki sta dejanje tudi izvršila. Požig š. je bil odgovor na ustrelitev bazoviških junakov ob njeni prvi obletnici. Poznejši stiki s Ščukom so utrdili v mladem K. prepričanje, da je zaradi nasilja nad slov. narodno skupnostjo edina rešitev v iredentizmu, kakršnega je dokončno izkristaliziralo vodstvo v Trstu, kjer je imel besedo tudi njegov prijatelj Z. Ščuka. Politika je zahtevala zbiranje vseh razpoložljivih sil trž., gor. in istr. liberalne mladine, ki naj bi nastopila šele v ugodnem trenutku, kot je primer revolucije ali vojne med državama. Nič drugače, kot se je dogajalo z it. iredento. 1938, ko se je že pripravljal Hitlerjev podvig, se je udeležil vsesokolskega zleta v Pragi skupno s štirimi trž. študenti pod izmišljenim imenom, kar je v mladem človeku poglobilo težnjo po narodni osvoboditvi. Tudi za to potovanje je moral tajno preko meje. Ko se je vrnil, je v Jsli. spet oživela tajna organizacija TIGR, ki je, kot je razvidno iz raznih izjav poznejših preiskav policije, težila za tem, da bi na Prim. pridobila nekaj ljudi za teroristična in vohunska dejanja. Tokrat pa pobudnik ni bila več Jsla. in njena uradna politika, kot bi se do neke mere dalo trditi za teroristična dejanja Borbe v Trstu in Adrije v Gor., temveč Anglija, ki se je zbala nem. napadalnosti. To ni bila samo trditev sodnih in preiskovalnih organov v Nem. in It., temveč je bilo orožje, bombe in razstrelivo angl. izvora, ki je prihajalo, vsaj v letih 1939–40 v Bgd, kot piše tudi Ferenc v svoji knjigi o organizaciji TIGR. Sept. 1938 je bil najavljen prihod B. Mussolinija v Trst in na Prim. V Kobaridu so mu pripravljali veličasten sprejem. F. Kravanja se je tedaj pojavil v Čezsoči in s seboj prinesel bombo velike sile, ki bi po njegovi trditvi pobila vse, kar bi se znašlo v obsegu 15 m. V prvem navdušenju je bil K. pripravljen na to veliko akcijo, »ki naj bi podnetila novo vojno ali celo revolucijo v Italiji«. Ko pa se mu je navdušenje poleglo, se je temu odrekel, zlasti ker je njegova mačeha videla pripravo v hiši in si mislila, da bo fant z bombo počenjal stvari, ki bi dovedle, kot je sam zatrjeval, do pravega pokola. Zapretila je fantu, da mu bo preprečila odhod v Kobarid. Odnosi med It. in Jslo. so bili takrat več kot dobri, saj je bil Mussolini na meji pri Postojni gost jslih. polit. in vojaških oblasti. TIGR-ova zamisel je bilo angl. ali franc. delo, kot je bila trojna bomba angl. izdelave. To je bilo razvidno na bombi sami, ki jo je K. razdrl in izredno močan ekrazit porabil za razdiranje kavern prve svet. vojne na Krnskem področju. Janko Klavora je tudi to priznal, ker je vse to že izpovedal v preiskavi K. sam. Bomba je imela tri prekate. V vsakem je bilo razstrelivo rumene barve in vsaka od teh ekrazitnih patron ni tehtala več kot 100 gr. Pritrditi jo je bilo treba na prsi s pasovi. Vključena je bila baterija s stikalom na zapestju. Stikalo je bilo v obliki gumba. K. je Kravanji sicer predlagal bombo manjše sile, toda Kravanja na to ni pristal, in ker je temu razgovoru sledilo nekaj krepkih Kravanjevih ukazov, ki jih pa Klavora ni razumel, čeprav ni bil daleč od sestanka, je K. pričel dvomiti, da bo vsa reč pametna. Od štirih tigrovskih postojank na Prim. sta bili dve v Posočju, ena v Rutu pod Velikim Raskovcem v Baški grapi, ena pa v Čezsoči pri Bovcu. Po trditvah preiskovalcev, ki so se opirali na izjave obtožencev, je to zadnjo vodil K., ki je tudi pridobil Ivana Ivančiča za atentat na železniško progo pri Trbižu, ki ni povzročil škode. Tudi trošenje letakov v Kobaridu mu je policija pripisovala na osnovi izjav čezsoške skupine. Ko je bila izdana skupina iz Ruta, so aretirali od 27. okt. do 3. nov. 1938 vseh šest članov K-ove skupine. Najprej je bil K. zaprt v Vidmu, ker je bil 1939 poklican pod orožje, nato v Trstu, od koder so ga premestili v Regina Coeli v Rimu. Od tam je bil poslan spet v Trst zaradi ustrahovalnega procesa, ki se je začel 2. dec. 1941. K. je potrdil svoje izjave v preiskavi, ko so ga zaslišali 6. dec. Obsojen je bil na smrt z ustrelitvijo 14. dec. 1941 zaradi združevanja v separatistične namene, atentatov, sabotažnih dejanj vojaških objektov, kršenja zakonov, pokolov, upora državnim oblastem. Posebno zaradi priprave atentata, ki naj bi ga bil izvedel 20. sept. 1938 na duceja v Kobaridu. Še isto noč je bil pomiloščen skupno z dr. Ščuko, dr. Sardočem in dr. Čermeljem, medtem ko so že naslednje jutro ustrelili na vojaškem strelišču na Opčinah ostalih pet obsojencev: Bobka, Ivančiča, Kosa, Tomažiča in Vadnala. Odvedli so ga skupno z dr. Sardočem v kaznilnico na Santo Stefano v Tirenskem morju. Osvobodili so ga zavezniki ob razpadu It. 1943. Nekaj časa je živel v Rimu kot ur. biltena SNOS, nato je preko Barija prišel v Belo krajino, kjer je v Črnomlju deloval kot časnikar. Ob razpadu Nemčije se je zaposlil pri LdP. Okt. 1945 se je vrnil na Prim. in v Trstu kot časnikar deloval pri PDk do smrti. Bil je izredno nadarjen in delaven. Samo njegova skromnost je bila vzrok, da je odklanjal komolčarstvo in si zaradi tega ni utrl poti do udobnejšega stola. Težko delo in še težja preteklost sta ga strli, da se mu je tako mlademu odprla gomila. Po njegovi smrti je bila 15. okt. 1971 sodba proglašena za pravno neobstoječo. Literarno je dogodke s K. in prijatelji opisal Janko Perat v romanu Golo upanje (Koper 1976).

Prim.: Obsodba N. 282 14. dec. 1941 Posebnega sodišča za zaščito države. Kraljevi dekret 18. dec. 1941 o spremembi smrtne obsodbe v dosmrtno ječo; Izjave Janka Klavore o učinkovitosti razstavljene bombe, namenjene Mussoliniju; JKol 1971; izjava v PDk 22. nov. 1970 edinih dveh preostalih članov vodstva TIGR Rejec Godnič; Picc. 3.–16. dec. 1941; Aula IV; Ferenc, Tigr 209–211.

S. T.

Tuta, Slavko: Kavs, Franc. Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi1013930/#primorski-slovenski-biografski-leksikon (23. februar 2019). Izvirna objava v: Primorski slovenski biografski leksikon: 8. snopič Kacin - Križnar, 2. knjiga. Ur. Martin Jevnikar Gorica, Goriška Mohorjeva družba, 1982.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine