Primorski slovenski biografski leksikon

Juvančič Ivo, duhovnik, narodni in kulturni delavec, publicist, zgodovinar, r. 5. dec. 1899 v Bovcu. Živi v Lj. Oče Mihael, mizar, doma iz Kamna pri Kobaridu, mati Jožica Kavs, Bovčanka. V družini je bilo sedem otrok. Ljudsko š. obiskoval v Bovcu. 1912 se je vpisal v prvi razr. slov. paralelke na gor. gimn., pa je moral študije prekiniti zaradi vojne, šolanje je nadaljeval v škofijskem zavodu sv. Stanislava v Šentvidu nad Lj. Maturiral v Lj. 1921 in vstopil v nadškof. semenišče v Gor. Leto kasneje ga je nadškof Sedej poslal na jezuitsko U Canisianum v Innsbruck, ki je takrat slovela kot ena najboljših teoloških šol v Evropi. V mašnika je bil posvečen še preden je dokončal študije (25. mar. 1926). študije pa je sklenil leto kasneje z doktoratom iz sv. pisma. Vrnil se je v Gor. in prevzel službo prefekta v nadškof. gimn. (malo semenišče). Pozneje je bil tudi njen podravn. 1935 je postal podravn. in prof. v velikem semenišču in to službo obdržal deset let. Pod pritiskom faš. oblasti, ki jim je bil zaradi slov. zavednosti trn v peti, se je moral odpovedati službi podravn. (1945); ostal pa je še vedno prof. 1946 je sodeloval kot izvedenec za gor. vprašanja v sklopu jsle. delegacije na pariški mirovni konferenci (junij–sept.). Z dokončno priključitvijo Gorice k Italiji je postal položaj v Gor. za J. nevzdržen. Umaknil se je v Lj. (1947) in »grenko občutil – kot pravi sam – vso usodo izgnanca-begunca«. Morda razočaran nad krivičnim zadržanjem nekaterih it. c. oblasti (škof Santin), nad nerazumevanjem nekaterih slov. sobratov in zaradi neznanih vzrokov je doživel težko poklicno krizo. Zapustil je duhovniški stan in se 1951 (op. ur.: 31. 12. 1949) civilno poročil s Cvetko Berčič. Pozneje je s pristankom Sv. stolice svoj položaj kanonično uredil in se tudi cerkveno poročil. V Lj. je J. deloval najprej pri Znanstvenem inštitutu vlade LRS (do 1948), potem kot arhivar pri Muzeju narodne osvoboditve (1957), slednjič do upokojitve (1972) pri Inštitutu za narodna vprašanja kot znanstveni sodelavec na »zahodnem« oddelku. Časovno lahko delimo J. delovanje v dvoje obdobij (seveda poleg obdobja mladostnih študijev), in sicer v »goriško« (1927–46) in v »ljubljansko« (1947). V »goriških« letih J. delovanje ni izstopalo iz čisto poklicnega, tj. cerkvenega področja. Deloval pa je v dobi najhujšega raznarodovalnega faš. režima nad slov. narodom, v dobi, ko je ostala Cerkev kot edina ustanova, kjer je slov. beseda še imela pravico do javnega nastopa. J. se je tega dobro zavedal in z vztrajnostjo in pogumom spremenil gor. semenišče v nekako oazo, kjer je bilo možno, da se je slov. mladina vzgajala v slov. duhu, spoznavala slov. književnost in se navduševala za slov. kulturo. Pa tudi it. semeniščnikom je J. skušal približati slov. jezik in kulturo in so mu bili zato pozneje mnogi it. duhovniki hvaležni. Seveda, v danih razmerah vse to ni bilo ne lahko ne prijetno. Faš. oblasti so J. stalno nadzorovale in mu nagajale, pa tudi pri nekaterih c. oblastnikih ni bilo ne opore ne razumevanja. Bil je razgledan in dober profesor. Dokončno se je J. zameril 1943 s spisom Kristus in galilejsko osvobodilno gibanje, ki je bil očitno vabilo k vztrajanju in odporu proti faš. nasilju. 1945 pa se je jasno izrekel za novo Jslo. in njene pravične meje. S priključitvijo Gorice k Italiji Juvančiču ni ostalo drugega, kot da se umakne v Sjo. Nove razmere, v katerih se je J. znašel v Lj., so mu narekovale nove oblike delovanja. Nova službena mesta so mu nudila bogat vir za proučevanje dogodkov in osebnosti iz polpretekle zgod. slov. Primorja. Zato se je iz vzgojitelja spremenil v publicista, raziskovalca in zgodovinarja. V tridesetih letih je napisal okoli 200 daljših ali krajših razprav, ki jih je objavil v raznih revijah in časopisih (LdTt, LdP, PDk, GorSreč, GorLtk, Znamenje). Za mnoge spise, zlasti za tiste, ki obravnavajo dejavnost ali zadržanje nekaterih c. predstojnikov, pa je J. segel v svoje lastne izkušnje in spomine, zato so morda še posebno važni. Tako npr.: Primorska duhovščina pod Italijo (Srečanje V, 1970, št. 23/24); Dr. Frančišek B. Sede] in fašizem (GorLtk 1974); Goriška duhovščina v spopadu s fašizmom (Znamenje VI, 1976); Goriški nadškof Carto Margotti in narodnoosvobodilni boj (GorLtk 3, 1976); Beneška slov. duhovščina (Znamenje VII, 1977, št. 2, 138–151). O Juvančiču so ob 80-letnici življenja pisali skoraj vsi slov. časopisi.

Prim.: M. Brecelj, Bibliografija dr. Iva Juvančiča, GorLtk 6, 1979; B. Marušič, Dr. I. J. – raziskovalec zgod. prim. Slov., PDk 22. maja 1977; Isti, Dr. Ivo Juvančič, Juvančičev zbornik, GorLtk 6, 1979; Isti, Osemdeset let dr. I. J., JKol 1979, 56–57; Isti, J-ev delež v preučevanju zgod. je izjemen in svojstven na področju Primorske, PDk 2. dec. 1979; Tone Zorn, Dr. I. J. – osemdesetletnik. Razprave in gradivo, Lj. 1979, 9–10, 162–63; B. Gombač, Ob osemdesetletnici dr. I. J., ZČ 33, 1927, 3, str. 465–66; Mara Mervič, Ivo Juvančič – bibliografija 1958–1979, Razprave in gradivo, Lj. 1927, 11–12, 101–05; Kojeko 2, 429.

Rij.

Rijavec, Mirko: Juvančič, Ivo (1899–1985). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi1013010/#primorski-slovenski-biografski-leksikon (21. avgust 2019). Izvirna objava v: Primorski slovenski biografski leksikon: 7. snopič Hafner - Juvančič, 1. knjiga. Ur. Martin Jevnikar Gorica, Goriška Mohorjeva družba, 1981.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine