Primorski slovenski biografski leksikon

Jež Janko, šolnik in kulturni delavec, r. 9. okt. 1911 v Trstu, živi v Sesljanu pri Trstu. Oče Josip je bil arhivar trž. podružnice češkoslov. Živnostenske banke, mati Ivanka Raspotnik. Slov. osn. š. je dovršil v Rojanu, it. klas. licej Dante v Trstu 1930. Ker ni dobil dela, je odšel 1931 v Lj. in se vpisal na pravno fak. lj. U. Po absolutoriju se je prepisal na romanistiko in diplomiral 1940. Preživljal se je kot korektor v Blaznikovi univ. tiskarni, urejal je tudi njegovo Stoletno pratiko (1933–41). 17. jun. 1941 je bil imenovan za asistenta na Inštitutu za romanistiko, istočasno je bil po posredovanju prof. Fr. Šturma lektor it. za romaniste. 10. avg. 1942 so ga it. oblasti zaprle, ker se je z begom izognil vojaški službi, in ga dec. v Trstu obsodile na dve leti ječe. Vtaknili so ga v delavski bataljon v Arezzu in tu je ostal do it. premirja 8. sept. 1943. Odšel je v Rim in s priporočilom škofa Fogarja ga je prof. G. Mayer imenoval za lektorja slov. jezika na rimski U. Tu je poučeval poznejša slavista B. Meriggija in Ric. Picchija, sodeloval pa je z univ. prof. Enr. Damianijem in pesnico Edvigo Pesce-Gorini. Po odhodu dr. Barage v Argentino (mar. 1948) je prevzel njegovo mesto strokovnega svetovalca za slov. šolstvo na Prosvetnem uradu ZVU v Trstu, a je že dec. zaradi različnih težav odstopil. Posvetil se je časnikarstvu in urejal Demokracijo (1949–53), 1953 pa je začel poučevati it. jezik: Strokovna š. na Opčinah (1953–54), Licej Prešeren (1954–57), trg. zavod Ž. Zois (1955–58), učit. Slomšek (1958–68, od 1960 slov. in zgod.). Ko je stopil v pokoj ravn. dr. A. Kacin (gl. čl.), je postal do upokojitve ravn. na učit. (1968–77). J. je po prihodu v Lj. deloval v mladinskih in visokošolskih narodnoobrambnih organizacijah in pisal o Primorju, Istri in Koroški. Urejal je mesečnik Omladina. Službeno glasilo za vse sekcije Omladine Narodne odbrane v dravski banovini. Izdaja za konzorcij Omladine B. Sancin, odgov. ur. Bog. Dominco (izh. od 20. nov. 1933 do 4. jul. 1934). Z J. Proházko in L. Staretom pa je 1935 urejal akademsko revijo Slovanski svet. V Trstu je urejal neodvisno slov. revijo Stvarnost skupaj z Vilijem Hajdnikom (Fr. Jeza) (1950–52, vsega 6 št.). Obsežno je J. publicistično delo, s katerim je seznanjal it. bralce s Sjo. in slovensko kulturo v L'Osservatore Romano, L'Osservatore della domenica, La cultura del mondo, Quaderni d'oggi in CorrTs, in slov. z it. možmi in deli. Večkrat je pisal o trž. slavistu Urbaniju, o pesniku Sabi, Pascoliju, Pesce-Gorinijevi, De Amicisu, Celliniju idr. V PDk je priobčil 32 prispevkov o kulturnih stikih med Slov. in It. skozi stoletja (od 14. jan. do 20. okt. 1968). Na RAITrstA je komentiral Gradnikov prevod Dantejevega Pekla in Se. Slatapera II mio Carso, prav tako je pripravil 32 predavanj o kulturnih stikih med. Slov. in It., prevedel osem it. radijskih iger in napisal dve knjigi Italijanščina po radiu. I. del. Osnovni tečaj. II. del. Skladnja in izrazoslovje (Torino 1961). S prof. Ene. Damianijem sta prevedla: J. Jurčič, II figlio del vicino. Introduzione e traduz. di Enrico Damiani e Janko Jež, izšlo v knjigi Romanticismo, Rim 1944, in I. Cankarja La Mamma. Pagine d'amore filiale scelte e tradotte dal testo originale sloveno da Enrico Damiani e Janko Jež, Rim 1945, prevod Cankarjevih Hlapcev je ostal v rkp. (rkp. v NŠKT). Za antološki pregled slov. dramatike, ki sta ga izdala J. Tavčar in Fur. Bordon z naslovom II teatro sloveno (Padova 1975), je prispeval prevod daljših odlomkov iz Cankarjevih Hlapcev, Medvedovega Kacijanarja, Smoletove Antigone, Kozakove Afere, Hiengove Lažne Ivane in Benedetičevih Pravil igre. Prevedel je Potočnikovo knjigo Koncentracijsko taborišče Rab za Založbo ANPI v Turinu (1979). S kritikami in poročili je sodeloval v LitV, PDk, v zbornikih SSG, M(Trst), Dan, JKol, Zaliv, še vedno v Gosp. Pomembna je njegova razprava Ob 50-letnici slovenske univerze, ki je izšla v Izrednem Izvestju učit. A. M. Slomšek v Trstu 1968. Tri leta je vodil Sindikat slov. š. Ob upokojitvi mu je preds. republike na predlog prosv. ministra podelil diplomo I. stopnje in zlato medaljo za zasluge na šol. in kult. področju (jun. 1978).

Prim.: Osebni podatki; IzvTrst 1953–73; J. Tavčar, J. J., Italijanščina po radiu – I. del, LitV 1960–61, 154; isti, – II. del, LitV 1961–62, 55; Ekos, J. J., It. po radiu, Gosp 29. nov. 1961; J. Slama, J. J., It. po radiu, M(Trst) 1961, 14; 20 let RO 1946–1966, Tr. 1966, 37–44 (naslovi 8 iger, prev. iz it.); Petdeset let slov. U v Lj., Lj. 1969, 26, 50; SI. Kremenšek, Slov. študentovsko gibanje 1919–1941, Lj. 1972, 273; M. Cenda, Razgovor z dr. J. J. o sodelovanju z Damianijem, LitV 1975/76, 111; M. Jevnikar, Slov. povojne revije v It., M(Trst) 1978, 58.

Jem.

Jevnikar, Martin: Jež, Janko (1911–2005). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi1012860/#primorski-slovenski-biografski-leksikon (21. junij 2024). Izvirna objava v: Primorski slovenski biografski leksikon: 7. snopič Hafner - Juvančič, 1. knjiga. Ur. Martin Jevnikar Gorica, Goriška Mohorjeva družba, 1981.

Komentiraj posredujte nam svoj komentar ali predlog za izboljšavo vsebine