Jelinčič, Zdravko Valentin (1921–1997)

Jelinčič Zdravko Valentin, pesnik in strokovni pisatelj, r. 8. mar. 1921 v Črnem vrhu nad Idrijo, živi v Torontu (Kanada). Oče je bil železničar in ga je fašist. oblast 1926 z družino preselila v Este (6 mes.), Forli (7 let) in Bologno (12 let). Tako je J. dovršil gimn. v Bologni, moderne jezike in literaturo pa na U v Benetkah, kjer je 1946 doktoriral. Med vojno je bil vpoklican v it. vojsko in v enem letu postal štabni častnik 6. armadnega zbora v Dubrovniku. Tu se je naučil srbohrv. Po it. premirju se je vrnil k staršem v Bologno. Sredi sept. 1945 je prišel v Gorico in dve leti poučeval na slov. klas. liceju in učiteljišču, po novi razmejitvi 1947 se je preselil v Šempeter pri Gor. in tu učil na višji gimn. Honorarno je bil zaposlen tudi pri Gor. knjižnici Fr. Bevka, ki je imela tedaj sedež v Šempetru. Zaradi bolezni edinega uslužbenca jo je vodil skoraj dve leti (21. nov. 1949–29. okt. 1951). Z oblastjo pa je prišlo do trenja, prestavili so ga z višje gimn. na nižjo in degradirali v vojski. Kot praktičen katoličan se ni počutil več dobro, zato je poleti 1958 odšel z ženo in otrokoma v Avstrijo, odtod 1959 s pomočjo lazarista dr. R. Kolariča v Kanado. Najprej je delal v Drydenu (sz. Ontario), nato v Deserontu (sv. Ont.), končno v Torontu. Tu je na U eno leto poučeval ruščino, potem je odšel na sred. š., kjer je dosegel 1964 najvišjo kanadsko kvalifikacijo in postal vodja Odseka za moderne jezike na višji tehn. š. Danforth Technical School. Član je Slov. kat. akad. starešinstva in živ ud tamkajšnje organizirane slov. skupnosti. Pesniti je začel v gimn. in »prve pesmi so bile it. (1934), ruske sem začel zlagati na U v Benetkah« (Pesmi, uvod), istočasno je pisal slov. pesmi in jih doslej napisal okr. 300. Izguba Trsta, Gorice, Beneške Slov. in Koroške ga je tako pretresla, da je 1947 zasnoval pravljično pesnitev o Igorju in Rusalki ob slov. zgod. do zadnje razmejitve. Dovršil jo je 1950, vendar knjiga tedaj ni mogla iziti. Razmnožil jo je na xerox v Torontu 1980 v nekaj izvodih pod naslovom Rusalke. Gorica 1950 (115 str., 21 naslovov). Slov., nekaj it. in ruskih pesmi je enako razmnožil v 100 izv. v knjigi Pesmi (Toronto 1980, 115 str., 95 pesmi). Prva izdaja je hitro pošla, zato je še istega leta izdal novo, rahlo popravljeno v 100 izv. Pesmi so močno rodoljubne in lirične in avtor je bolj pazil na vsebino kot na navdih in izraz. Že v Gor. je prevedel iz lat. Bavčerjev rokopis (PSBL I, 50) in ga izdal na xerox v Torontu 1975 na 945 str. pod naslovom: Martin Bavčar, Zgodbe Norika in Furlanije, Gorica 1663. Prav tako je pripravil v Gor. 1956 Latinsko literaturo na Slovenskem in jo izdal na xerox v Torontu 3. jan. 1976 (188 str.). V delu je skrbno ocenil vse, ki so na slov. tleh pisali v lat. 1978 je izdal v Torontu knjigo Etruščina. Že nov. istega leta je izšla druga, popravljena in razširjena izdaja (150 str.). V knjigi so etrušč. slovnica, teksti, teorije, na koncu pa slovar erušč. besed (25 str.). J. sklepa: »Vrsta osnovnih besed neizpodbitno kaže na veze, ako že ne sorodnost, med etruščanščino in slovanskimi jeziki, veze, ki gredo daleč preko običajnih indo-evropskih in ki odpirajo celo vrsto vprašanj.«

Prim.: V. Z. Jelinčič, ZbSS 1966, 268 s sl.; Zbornik GK Fr. Bevka, NGor. 1979, 183.

Jem.