Primorski slovenski biografski leksikon

Inzaghi Franc Filip, škof, r. 25. maja 1731 v Gradcu v Avstriji, u. 3. dec. 1816 v Solkanu, pokopan na starem gor. pokopališču pod Kostanjevico. Oče grof Franc Karel von Inzaghi, mati grofica Ana Marija Gaisruck. Srednješolske študije je dovršil v Gradcu, teologijo v Rimu, kjer je bil gojenec zavoda Collegium Germanicum Hungaricum (24. 4. 1750–29. 4. 1754). Iz zavodskih dokumentov je razvidno, da je bil v zavodu magister ceremoniarum, ni pa razvidno, ali je v Rimu prejel tudi mašniško posvečenje. Morda je postal duhovnik celo na Dunaju, kjer je bil kratko v neki pisarniški službi. Za svojim stricem je 13. jul. 1758 prevzel vodstvo župnije Strassgang pri Gradcu in bil nadžupnik (Erzpriester) na področju med Muro in Dravo. Tej službi se je odpovedal 6. avg. 1759 in postal prošt v Mikulovem na južnem Moravskem (Nikolsburg). 24. aprila 1775 je bil imenovan za škofa v Trstu. V času njegovega službovanja v Trstu je prišlo do pomembnih sprememb pri novi ureditvi škofij in škofijskih meja. Te spremembe je dosegel avstrijski cesar Jožef II. (1780–90). Eno vodilnih načel Jožefa II. je bilo, da spada pod vladarjevo pristojnost vse, kar ni »dogma ter strogo verska stvar«. Na tem načelu je slonela njegova trditev, da ima cesar izključno pravico določiti ozemeljsko razsežnost raznih škofij ter razmejitev cerkvenih provinc; dalje, da ima vladar pravico imenovanja ter odstavljanja škofov in nadškofov. Njegovi načrti so med drugim vsebovali v bistvu naslednje točke: goriški nadškof se odpove škofiji (tedaj je bil goriški nadškof Edling, PSBL I, 327–29); nadškofijski sedež se iz Gorice prenese v Lj.; škofije Gor., Trst in Pičan v Istri se zlijejo v eno samo škofijo s sedežem v Gradiški ob Soči; tržaški škof Inzaghi zasede škofijski sedež v Gradiški. Vsi niso bili zadovoljni s temi cesarjevimi načrti; še najmanj škof Inzaghi, ki je šel na Dunaj in skušal cesarja prepričati o nepotrebnosti nove ureditve škofij. Pogajanja so trajala štiri leta in končno se je papež Pij VI., ki je bil 1782 sam na Dunaju (med potjo se je ustavil v Gor.), vdal cesarjevim zahtevam in z bulo »Super specula militantis« 20. avg. 1788 ustanovil obmejno škofijo s sedežem v Gradiški ob Soči in za škofa te nove škofije imenoval dotedanjega tržaškega škofa grofa Inzaghija. Nova škofija je bila zelo obširna, saj ji je pripadlo ozemlje grofije Goriške in Gradiščanske, ozemlje zatrtih škofij v Trstu in Pićnu in še dekanije Idrija, Vipava in Devin, tako da je štela 16 dekanij in 108 duhovnij. 26. apr. 1789 je bil škof Inzaghi slovesno ustoličen v Gradiški. Umestil ga je osebno tržaški cesarski namestnik grof Brigido. Novi škof in goriški kapitelj sta imela v Gradiški še isti dan prvi in zadnji konzistorij. Ker pa tam ni bilo primernih stanovanj in ne prostorov za škofijsko pisarno, se je škof vrnil v Trst, kanoniki pa v Gorico. Nova škofija je upravičeno prejela zgodovinski naslov »škofija enega dne«. Škof I. je stanoval v Trstu in iz Trsta vodil vso škofijo (goriški del po generalnem vikarju Križmanu). V Gorici je bila škofijska kurija, kapitelj pa ni deloval. Pontifikalne in bogoslužne obrede je škof imel v stolnici sv. Justa kot poprej, tako da Tržačani sploh niso opazili, da so brez pastirja. 20. febr. 1974 je umrl cesar Jožef II. Njegov naslednik Leopold II. je skušal popraviti napake, ki jih je Jožef II. zagrešil, in je izposloval od papeža Pija VI. bulo »Recti prudentisque consilii« z dne 20. sept. 1791. Z njo je papež odločil, naj se spet prenese sedež škofije skupno s kapitljem v Gorico, kjer naj se župnijska cerkev sv. Hilarija in Tacijana poviša v stolnico. Škofija pa naj nosi v bodoče naslov »goriška in gradiščanska«. Papež Pij VI. je z bulo »Ad supremum« 12. sept. 1791 obnovil tudi tržaško škofijo, kateri je dokončno pripadla škofija Pićan. Škof I. je prenesel svoj sedež iz Trsta v Gor. in bil tu ustoličen 1. nov. 1791. V Gorici je bil za škofa dobrih 25 let. Dosegel je visoko starost 85 let in zadnja leta je zaradi bolezni kar v svoji sobi delil bogoslovcem nižje in tudi višje redove. Za škofom I. je vodil gor. škofijo Slovenec Jožef Walland (od 1819 do 1930 kot škof, od 1830 do 1834 pa kot nadškof), škof I., grof in ožji dvorni svetnik, je bil gotovo vdan avstrijskemu cesarju, ni bil pa poslušen sluga. Kot sin svojega časa ni bil vedno kos svojim nalogam v težki dobi jožefinizma. Zagovarjal je celo marsikatero jožefinsko zamisel, kot npr. župnijske ubožnostne ustanove, odvečnost številnih bratovščin in procesij, civilne predpise o ločitvi zakoncev. Odločno jožefinsko je zlasti njegovo pastirsko pismo z dne 20. junija 1780. Zavedal pa se je svoje naloge in odgovornosti. Že 7. maja 1776 je v Trstu napovedal vizitacijo po župnijah in natančno določil, kako naj se taka škofova vizitacija izvrši. Vizitacijo je začel 6. jun. 1776 in v poletnih mesecih obiskal župnije: Opčine, Tomaj, Povir (Sežana), Vreme, Hrenovice (Studeno), Košana, Trnovo, Jelšane, Hrušica (Pregarje) in Brezovica. Poročilo o teh vizitacijah je zelo natančno. Škof je odkril marsikaj dobrega, a tudi precej nereda in pomanjkljivosti. Pri obisku se je skušal zelo približati ljudem. V nekem drugem daljšem poročilu oblastem, ki nosi datum 25. avg. 1776, toži o slabem stanju v dušnem pastirstvu v škofiji in o pomanjkanju duhovnikov, ki bi dobro obvladali slovenski (kranjski) jezik. Skrbela ga je teološka izobrazba duhovnikov. Tako je npr. v letih 1777 in 1778 izdal v Trstu dva tiskana zvezka »Resolutio casuum«, ki so jih obdelali v letih 1776 in 1777. Vsekakor je žal vse škofovo delo v tržaški škofiji še premalo ali skoraj neraziskano. Razlog za to pomanjkljivost je treba iskati predvsem v nezanimanju za cerkveno zgodovino, v neurejenosti trž. škof. arhiva in v nepoznanju nemškega jezika. Zanimivo pa je vedeti, da ima trž. škof. arhiv protokole ali zapisnike šele od 1775 naprej, kar je verjetno zasluga prav škofa Inzaghija. Vsi dokumenti iz prejšnjih let, ki jih ni veliko, niso bili do nedavnega zabeleženi in urejeni. Inzaghiju niso ostale skrite strašne posledice verskih novotarij Jožefa II. Naslovil je zato na cesarja Leopolda II. posebno spomenico, v kateri je prikazal porazne učinke jožefinske politike na verskem področju in odločno protestiral proti kričečim omejitvam verske svobode, zlasti da ne smejo imeti škofje prostih stikov s papežem ter da ne morejo svobodno objaviti papeževih pisem in okrožnic. Pa tudi drugače je skušal zaceliti najbolj boleče rane, katere je jožefinizem prizadel gor. nadškofiji. Dosegel je ponovno odprtje svetišča na Sveti gori ter 29. sept. 1793 osebno vodil slovesno procesijo s svetogorsko podobo Matere božje iz Solkana na Sveto goro. Obnovljeno cerkev na Sveti gori je posvetil 20. maja 1798. Odločno je zahteval, naj se vrne Gorici bogoslovno semenišče, in dosegel vrnitev semeniškega poslopja. Toda zaradi številnih popravil in raznih težav ni dočakal slovesne otvoritve bogoslovnega semenišča, ki se je izvršila 12. nov. 1818, skoro dve leti po njegovi smrti. Dovolil je tudi, da so duhovniki spet vpeljali obrede velikega tedna in božji grob, kot tudi nekatere procesije in romanja na božje poti. V svojem pastirskem pismu za postni čas 1795 opozarja Goričane, da se bližajo Francozi, preganjalci Cerkve in duhovnikov, zatiralci narodov, in jih vabi, naj veliko molijo, da jih Bog reši. Zaradi tega se je 19. mar. 1797 umaknil iz Gor. in pustil pooblastila generalnemu vikarju in konzistoriju. Ko je Napoleon prišel v Gorico in sprejel duhovščino, je obsodil pobeg škofa, ki bi moral ostati pri svoji čredi.

Prim.: ŠkATrst; NadškAGorica; ŠkASeckau-Graz; Arhiv Germanicum Rim; ŠematTrst 1954; ŠematGor 1979; Rodolfo Klinec, L'attuazione della legislazione ecclesiastica di Giuseppe II nel 1'arcidiocesi di Gorizia, Gorizia 1942 (doktorska disertacija z bogato dokumentacijo); R. Klinec, GMD 1951; Cerkev na Slovenskem, Lj. 1971; Carlo Bozzi, Gorizia nell'età napoleonica, Gorizia 1929.

Škerl

Škerl, Lojze: Inzaghi, Franc Filip. Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi1012290/#primorski-slovenski-biografski-leksikon (9. julij 2020). Izvirna objava v: Primorski slovenski biografski leksikon: 7. snopič Hafner - Juvančič, 1. knjiga. Ur. Martin Jevnikar Gorica, Goriška Mohorjeva družba, 1981.

Komentiraj posredujte nam svoj komentar ali predlog za izboljšavo vsebine