Primorski slovenski biografski leksikon

Gulič Gvidon, diplom. strojni inž., r. 22. jan. 1886 v Cresu na otoku Cresu, u. 8. mar. 1982 v Lj., kjer je tudi pokopan. Oče Franc iz Skopega pri Dutovljah, uslužbenec avstr. tržaške uprave, mati Elizabeta Čuš iz Sedla pri Breginju, gospodinja ter lasnica in vodja pekarne v družinski hiši v središču Trsta. Osn. in sred. š. je obiskoval v Trstu in 1905 maturiral. Nato je študiral na Visoki šoli v Pragi (1906–12) s pomočjo družinske ustanove »Bole-Gulič« in postal stroj. inž. (1912). Po specializaciji je bil vodilni strokovnjak za parne kotle v Sji, tako kot kasneje tudi njegova sinova. Od 1912–15 je služboval v Trstu, med drugim od 1913 tudi v patentni pisarni. Prvo svet. vojno je preživel v Dolomitih, na Soški fronti ter v letalskem centru na Madžarskem. 1918/19 je kot prostovoljec v takratni slov. vojski opravljal vlogo letalskega opazovalca v bojih za Koroško ter organiziral tehnične delavnice letalske stotnije v Lj. 1919 je bil postavljen za komisarja v gradbeni direkciji v Lj. z nalogo, da organizira drž. upravo v Sji. 1922 je postal ravn. v Uradu za pospeševanje obrti v Lj., 1931 pa svetnik v Inšpekciji parnih kotlov. – 1939 je bil imenovan za načelnika v Gradb. ministr. v Bgdu, kjer je bil 1941 na zahtevo okupacijskih oblasti upokojen. 1971 se je preselil v Lj. in bil delaven skoraj do smrti. – Izdal je 17 knjig, od teh 4 v slov. in 13 v shr. V slov.: Parni kotel, Lj. 1921, 1949; Parni stroj in parna turbina, Lj. 1927; Priprava in kontrola napajalne vode za parne kotle, Lj. 1946. V shr. (vse izšle v Bgdu): Priprema i kontrola napojne vode za parne kotlove, 1943; Nomogrami za brzu konstrukciju parnih kotlova. I. i II. deo, 1951; Parni katao, 1954; Nomogram za termičko proračunavanje parnih kotlova, 1959, 1964; Sagorevanje, 1960, 1964; Priprema vode, 1963; Goriva – izgoretine, 1964; Priprema vode. I. Dodatak, 1969; Ozidjivanje, 1969; Sagorevanje. I. Dodatak, 2. izd. 1970; Gorivo – Izgoretine. Dodatak 1. izd. 1971. – Objavljal je tudi članke v periodičnih publikacijah, kot so: Industrij. vestnik, Mašinstvo, Nova Proizvodnja, Strojniški vestnik idr. Patentiral je dva izuma, in sicer: Elektrischer Wasseranzeiger (1931 v Nemčiji) in Postopek za izločevanje škodljivih plinov iz tekočin za čiščenje napajalne vode od škodljivih bikarbonatov (1935 v Jsli). – 1938 je bil odlikovan z Redom sv. Save 4. in 3. stopnje, 1971 pa z Redom zaslug za narod z zlato zvezdo.

Starejši sin Uroš je bil diplomirani stroj. inž. in še po vojni ravn. tovarne parnih strojev v Zgbu.

Mlajši sin Miloš je bil prav tako strokovnjak za parne kotle, univ. prof. v Beogradu in avtor številnih znanstvenih del, večino je napisal v srbohrv. in so izšle v Bgdu.

Prim.: Podatki sina Uroša; Delo 31. jan. 1961; 22. jan. 1971; Energetik 1971, 1–2; Delo 12. mar. 1982: sporočilo o smrti in pogrebu; V Lj. je umrl inž. G. G., PDk 14. apr. 1982; I. Andoljšek, G. G, Enc Sje 3, 407 (tuje letnica smrti 1984 zgrešena).

ViK

Krapež, Vilma: Gulič, Gvidon. Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi1011570/#primorski-slovenski-biografski-leksikon (17. februar 2019). Izvirna objava v: Primorski slovenski biografski leksikon: 19. snopič Dodatek B - L, 4. knjiga. Ur. Martin Jevnikar Gorica, Goriška Mohorjeva družba, 1993.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine