Gostiša, Viktor (1883–1952)

Gostiša Viktor, rudarski strokovnjak, r. 28. sept. 1883 v Idriji, u. 27. mar. 1952 v Lj. Oče Franc, jamski paznik, mati Marija Ana Brus, gospodinja. V Idriji je obiskoval osn. š., gimn. v Lj., kjer je 1903 maturiral. Študiral je rudarstvo na Montanistični vis. š. v Pfibramu in Leobnu, kjer je 1907 napravil diplomski izpit za rudarskega inž. Želja po izpopolnitvi rudarskega znanja ga je peljala že proti koncu študija v živosrebrni rudnik Monte Amiata v Toskani, kamor ga je povabil v Idriji znani rudar. strok. inž. Vincenc Špirek. 1907 je nastopil prvo službo pri upravi železarne in rudnika železovih rud v Varešu v Bosni. V Varešu je bil sprva praktikant, nato do 1914 rudarski komisar, nazadnje pa do 1918 prometni upravitelj; vmes je delal tudi v premogovniku Kakanj. 1918 je postal dir. rudnika železove rude v Ljubiji in rudarski inšpektor takratne dežel. vlade za Bosno in Hercegovino. Po prvi svet. vojni je bil že kot znan rudarski strok. 1919 poklican za dir. v rudnik lignita v Velenje. V 1920 je služboval kot rudarski inšpektor na Ministr. za gozdarstvo in rudarstvo v Bgdu, nato kot rudarski inšpektor v premogovniku Kreka in do 1925 kot centralni rudarski inšpektor pri Centralni direkciji drž. rudarskih podjetij v Sarajevu. Pri vseh rudnikih je izvajal obsežna tehnična dela, zlasti pri urejanju strojne, stavbne in prometne opreme obratov. Bil je večkrat delegiran od vlade k reševanju mednar. gospodarskih problemov, npr. k reparacijskim pogajanjem v Nemčiji, kot član evaluacijske komisije v Pariz in leta 1924 na svet. konferenco o energiji v London. Med 1929–30 je kot najvišji funkcionar v rudarski operativi vodil celotno rudarstvo tedanje Jsle kot generalni dir. za rudarstvo v Ministr. za rudarstvo in gozdarstvo v Bgdu. S tega položaja je posebno skrbel za izboljšanje socialnih razmer pri rudnikih ter z odločnimi ukrepi sprožil gradnjo delavskih naselbin in sanitarnih naprav, ki so bile dotlej zelo neurejene. Več let je bil preds. »Rudarske zadruge« v Sji, kjer se je boril za znosnejša razmerja med rudarji in podjetniki, za zvišanje mezd in za boljše delovne pogoje. Zelo pomembno je bilo tudi njegovo pedag. strok. in znanstv. delovanje. 1925 je bil imenovan za rednega prof. na takratnem rudarskem odd. Tehniške fak. v Lj. Službo univ. predavatelja je vzorno opravljal četrt stoletja, nazadnje (1952) kot redni prof. Fak. za rudarstvo in metalurgijo Tehn. vis. šole v Lj. Predaval je več ali manj časa skoraj vse strok. rudarske predmete, vrhunec njegovega strok. dela pa je bila organizacija katedre za tehnično oplemenitenje ekonomskih mineralov in ustanovitev modernega separacijskega laboratorija (1932). Le-tega je opremil z najsodobnejšimi aparaturami, ki so mnogo pripomogle k spoznavanju možnosti racionalnega izkoriščanja premogov in predvsem siromašnejših rud. Žal je bilo med 2. svet. vojno mnogo teh aparatov odnesenih in izgubljenih, zato je potoval po evrop. deželah (Avstr., Nem., Franc, Angl., Češkoslov., Polj., Bolg.), kjer je povsod navezoval stike z rudarskimi strokovnjaki. Udeleževal se je predavanj na znanih evrop. rudar. vis. šolah in znanje sproti prenašal v domače okolje. – Poleg številnih člankov v dnevnem in revialnem tisku je objavil 17 znanstvenih razprav kot rezultat samostojnega raziskovalnega dela. Pisal je zlasti o problematiki rudarstva v Bosni, o perspektivah železarstva, o metodah raziskav in oplemenitenja premogov ter o vprašanjih visokošolskega študija montanistike. Delal je v mnogih stanovskih organizacijah in strok. združenjih, med drugim je bil prvi preds. Društva rudarskih in metalurških inž. Jsle.

Prim.: Matične knjige občine Idrija; hemeroteka Mestnega muzeja Idrija; SPor 30. mar. 1952; Rudarsko-metalurški zbornik, Lj. 1952, št. 1; Enc Sje 3, 316.

Kvčč