Primorski slovenski biografski leksikon

Godnič Bernardin, duhovnik, r. 20. maja 1914 v Komnu, u. 15. apr. 1977 v Vrtojbi. Oče Franc, kmet, mati Frančiška Jazbec, gospodinja, brat Franc, duhovnik (gl. čl.). Osn. š. v domačem kraju, gimn. v malem semenišču v Gorici. Tam je tudi vstopil v bogoslovje, toda v drugem letniku so ga izključili, ker je kot disciplinski prefekt med slov. dijaki budil ljubezen do materinega jezika. Študij je moral nadaljevati v Bologni. V mašnika je bil posvečen v Gor. 29. jun. 1939. Nekaj let je služboval v Gradnem v Goriških Brdih, od 1947 dalje pa v Vrtojbi, kjer je deloval polnih 30 let. Kljub rahlemu zdravju je vestno, marljivo in uspešno opravljal svoje delo in zmogel velike napore. 1960 je tako oslabel, da se je moral umakniti iz župnije in iskati zdravja v višinskem podkrajskem zraku in miru. Njegovo zdravstveno stanje se je še poslabšalo po prometni nesreči nov. 1968. Umrl je star 63 let. Pogreba se je udeležilo nad 100 duhovnikov in nepregledna množica ljudi. Pokopan je na vrtojbenskem pokopališču. – G. je bil človek dela in molitve. Njegovo življenje je bilo skoro do zadnjega trenutka izredno aktivno. Po vojni se je z vso vnemo posvetil katehezi in pripravi ljudskih misijonov, zaradi česar pa je imel pogoste težave z oblastjo, ki je videla v njegovem delu zgolj »izigravanje njenih načrtov in programov«. Kateheza šolskih otrok in pastorala mladih, pa tudi delo z odraslimi so bila področja, ki jim je posvetil največ časa in truda. Ko je bil 1949 ukinjen verouk v šolah, je uvedel nekaj verouka pred nedeljskim popoldanskim blagoslovom, v adventu pa pri zornicah. Iznajdljiv, kot je bil, je kmalu začel z drugačnimi katehetskimi prijemi: otroke je uvajal v aktivno sodelovanje z uporabo zvezkov in s stimuliranjem sodelovanja pri pripravi na praznike. Nabavil si je več sodobnih pripomočkov in bil na tem področju najbolj napreden duhovnik v škofiji. Oskrbel si je in uporabljal premakljive črke raznih velikosti, šapirograf, ciklostil, diaprojektor in aparat za magnetofonsko snemanje. V Vrtojbi je nastala izposojevalnica filmov in diapozitivov za zelo širok krog župnije. Proti koncu petdesetih let si je upal prevzeti razmnoževanje novih katekizmov, ki jih je pripravljala skupina primor. duhovnikov; med njimi je bil tudi njegov brat Franc – župnik v Biljah. Pripravili in razmnožili so kar 12 veroučnih priročnikov. V veroučnem letu 1966–67 je uvedel verska predavanja za mlajšo in starejšo mladinsko skupino. V sedemdesetih letih pa je organiziral katehetske tečaje na Mirenskem gradu. Njegova novost je bila tudi, da so k predšolskemu verouku začeli z otroki prihajati tudi starši. Kasneje se je ta navada uveljavila tudi pri pripravi otrok na prvo obhajilo. Za mlade je G. 18 let zaporedoma organiziral in vodil taborjenja (Ankaran, Bohinj, Log pod Mangartom, Soča). Med sodelavce je znal pritegniti tudi starejše mladince, kakor tudi semeniščnike ali bogoslovce. »Z vzgojo mladih v naravi je pomagal posameznikom, družinam in župnijski skupnosti na nevsiljiv način rasti v boljše ljudi in kristjane.« G-evo delovanje v Vrtojbi je znano tudi po ljudskih misijonih. V njegovem času jih je bilo kar 5. Bili so daljši in pogostejši kot drugod. Razen zadnjega so bili vsi štirinajstdnevni. Na posamezen misijon se je G-eva župnija dolgo pripravljala z molitvijo (G. je bil velik častilec Matere božje), romanji in evharistijo. Tudi pri oblikovanju liturgije je G. v marsičem prehiteval splošno prakso. Že pred koncilom 1961 je preuredil prezbiterij in postavil daritveni oltar za maševanje »proti ljudstvu«. Da je dosegel večjo zbranost vernikov, je poskrbel, da je bila cerkev vedno urejena, vabljiva in domača. Izvedel je mnoge preureditve: premestil je nekatere slike, dal napraviti mnoge nove, preuredil je krstilnico, ki je dobila nekaj Kraljevih slik, 1964 je cerkev dobila 3 nove zvonove, 1972 električno zvonjenje in ogrevanje, 1976 kanalizacijo za meteorne vode, ureditev pločnika okrog cerkve itd. Med ljudmi je bil G. priljubljen. Izkazovali so mu vso pozornost in hvaležnost. Ko je 1964 obhajal svoj srebrni jubilej, je z njim praznovala cela Vrtojba. Ob 35-letnici mašništva pa ga je obiskalo in z njim somaševalo kar 13 sošolcev iz Bologne.

Prim.: Oznanila Župnije Vrtojba 1989, št. 1.

ViK

Krapež, Vilma: Godnič, Bernardin. Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi1011150/#primorski-slovenski-biografski-leksikon (17. februar 2019). Izvirna objava v: Primorski slovenski biografski leksikon: 19. snopič Dodatek B - L, 4. knjiga. Ur. Martin Jevnikar Gorica, Goriška Mohorjeva družba, 1993.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine